Pobeg z Ikarusom

Bilo je zgodaj spomladi. Povabilo na večerjo sem sprejel z zanimanjem in, priznam, tudi pričakovanji. Spoznal sem, da je moja kuhinja malo okorela, sama postrežba pa bolj “kmečka”. Za predjed so bili popečeni, v pršut zaviti šparglji in masleno gladka stopljena gorgonzola v popečenih, blago grenkih listih, nekakšnih ladjicah belgijskega radiča. Sledila je ravno prav mehka, ravno prav čvrsta hobotnica z zelenjavo iz pečice. Vina so bila izbrana. Sladko sem prinesel jaz. Saherco seveda.

[Čudila sva se. Zakaj ima regratu podobna, citronasto rumena roža črne pike?]

Noč je bila kratka, jutro pozno. Naslednji dan se gostilniška hrana v Portorožu ni mogla kosati s slastmi prejšnjega večera… Čeprav je bil v taisti oštariji en bivši minister z vedno elegantno ženo…

[Zakaj nekašna "goba", kot rdeča kletka, polna mravelj, tako grdo smrdi? Letos si nisem pred prvo kolesarsko turo nog obril in nato vsak teden tudi ne... Zakaj že?]

Aprilski Cres je bil kot dremajoč, od zelenja ves napet Trnuljček, ki čaka princa, da ga prebudi s poljubom. Cvetja še ni bilo kaj dosti. Bil je čas za tihe sprehode, čas za poslušanje narave. Čas za spoznavanje drug drugega in stvari okoli sebe. Odkrila sva zapuščeno vas, Tržić, v osorskem zaledju. V bivši dnevni sobi ene od hiš je bilo dovolj svetlo za rast divje smokve. Železno ogrodje gosposkega odprtega ognjišča je že nekdo sunil. Orjaška cedra ob eni od hiš je bila spomin na nekdanjo veličino. Kdo so bili ti ljudje, kdaj so šli, zakaj…?

Ob zanikrnem cestnem robu se je večerno sonce ujelo v divja žita. Preprosta lepota čisto navadnega trenutka. Lučka kozje brade bi bila lahko ideja za lestenec v domači dnevni sobi.

Plevel v domačem vrtu mi pomeni neizogibno zoprnijo. Na njegovem vrtu mi je bil skoraj ljubek. Oplel sem ga. Bugenvilijo so mu vzele mrzle zimske sape.

Na moj nasvet sva posadila bolj trpežno jasminovo trobljo. Da bo trobila na čast veselju in ljubezni. Bolj skrit kotiček vrta sva, za ravnotežje, namenila pasijonki, prispodobi nekega trpljenja. Kot opomin, da je življenje tudi žalost in trpljenje. Iz trnja krona in žeblji, ki včasih bolj ranijo dušo kot meso…

Jutranji pogled s terase je iskal modro zaplato morja med cipresami in bori. Moje jutranje brkljanje je bilo komaj slišno. Hotel sem, da bi ga zbudil šele s poljubom in nato s kavico poživil. Ko sva kolesarila, se mi je polje rdečih svilnatih pomečkenih makovih srajčk zdelo še bolj čarobno kot sicer.
Rad podarjam rože z mojega vrta. Tudi moškim. Tistim, ki jim je kaj do tega, kot izraz naklonjenosti… Tistim, ki jim ob tem ni nerodno, ki jih ob tem rdečica ne zalije. So rože, ki jih zlepa ne odtrgam. Jih je nekako “škoda”. Razen za izbranca in za posvečen trenutek. Seveda sem delal izjeme.

[Med njimi so lesne potonike z baročno težkimi, dišečimi cvetovi. In pa seveda bele, elegantne kale, ki mi rastejo v velikem loncu. Pa še kakšna taka roža bi se našla.]

[Od vseh potonik najbolj dišijo čisto enostavne, elegantne bele. Rumene so pa nekaj posebnega.]

Letos je že nekaj časa trendovska pampaška trava končala na kompostu. Lepa za oči pa prav nič več. Namesto nje zdaj rastejo in že pomalem cvetijo tri budleje različnih vijoličnih odtenkov. Tako kot na potonikah bo na jih veliko paše za metulje in čebele. Da se jim vsaj malo oddolžim za človekovo brezbrižnost in gnusobo.
Sprašujem se, sprašujem ga, zakaj prav jaz? Ob tolikih pašah za oči! Kot da bi mi rekel: “Zaradi nektarja in medičine vendar!”

[Tejle mravlji verjetno ni mar pisanost predora digitalisovega cveta. Hoče nektar, medičino.]

Majski Cres je bil tak, kot se za maj spodobi. Zeleno popje se je razpočilo v cvetje. Ob robovih cest rožnati in beli cistus, marjetice in mak…
Ostarelo kamenje v zidovih sta obraščala dišeč kovačnih in brnistra.
Feromoni so se drenjali po zraku. Veliko njih.
Najeta sobica je imela simpatičen balkon, z valovitimi kamnitimi konzolami podprt. In z ograjo iz starinskega litega železa, pa s sončnimi žarki zgodnjega jutra. Za zajtrk je bil marmornat kolač, od doma prinešen, pa čaj iz svežih listov žajblja, pa… Čez dan je bil dovolj piknik obrok na brisači na kakšni skriti plaži… Zvečer so bile na vrsti morske dobrote v kakšni oštariji. Na balkonu so zvečer gorele sveče. Za slovo od lepote dneva, kot vabilo v lepote noči.
Ko sem zagledal tisti balkon, me je prešinilo. Julijin balkon! Od takrat sem včasih Julija. Takrat, ko sem okaran, sem kar Julka, v trenutkih prisrčne naklonjenosti pa sem Julči. Nič mi ni hudega.

Junijski Cres je bil že vroč in skoraj poletno dolgočasen. Vročina zna ubiti duha, voljo in telo. Zaradi vročine sva kmalu opustila jutranje sprehode na bližnji hrib. Razgretih mladih teles še ni bilo kaj dosti. So ostala doma, verjetno zaradi tistega okroglega, kotalečega se usnja…

Ikarus

  • Share/Bookmark
 

8 odgovorov na “Pobeg z Ikarusom”

  1. Gaber  pravi:

    Jaz bi takoj pobegnil s tabo. :P In se od tebe učil. Romantike. :P Jao! Lepo si ujel veter. In njega? ;) Vseeno me najbolj zanima junijski Cres. ;)

  2. Domen  pravi:

    Neverjetne fotografije! Vidim tudi, da znaš fajn uživati. :)

  3. ikarus  pravi:

    @gaber
    Tudi jaz bi se od tebe zagotovo lahko marsičesa naučil, in… pobegnil s tabo, samo ne vem, če bi te lahko dohajal.
    Veter mi vedno paše. Na vse načine. Sicer pa mislim, da sem se v začetku bolj jaz ujel v mrežo…
    Te moram razočarat, junija je bilo pa prevroče za karkoli.

    @Domen
    Tokrat bolj rožice, bolj od blizu, moje veselje.
    Sem pa na deželi, med rožicami gor zrastel.
    Uživati znam čisto v navadnih rečeh. Tudi če prijatelju rože posadim, travo pokosim…

  4. nish  pravi:

    Joooj ikarus…
    /če mi gaber zgleda ko en navihan lump, vedno za žur…biksen ko nekdo kjer ni trtemrte, vse v red spravi…si pa ti ena velika umirjenost, ob kateri človeka prime, da bi vsakega, ki bi ti hotel kaj žalega, ornk za ušesa)
    Tole se je bralo ko ena pravljica – srečna…brez konca.
    /podpirala sem si glavo in se zraven nasmihala in si mislila…madoniš, kako fino je, da se imaš/imata lepo.)

    Ti želim še veliko lepih pobegov…

  5. ikarus  pravi:

    @nish
    Ja, ja Gaber je navihan lumpek, čeprav ga osebno (še) ne poznam, biksen je krasen fant, odgovoren, načelen, duhovit, razgledan, vedoželjen…, mi je bilo v veselje, da sem ga spoznal.
    Moje življenje sicer ni umirjeno. Včasih imam toliko obveznosti da sam sebe srečujem za vogalom, da me že kar malo stiska, kako in če bom vse zmogel.
    Ampak, obvezno si vzamem čas za sprostitev, za odklop. Raje večkrat po malo. Drugače bi me že pobralo.

  6. harmless  pravi:

    Zelo lepo, sploh deli z rožicami :) . Ti si za oženit, se mi zdi :P .

  7. ihim  pravi:

    Lepo te je spet brati in gledati tvoje fotke. Ob takem prispevku mora oživeti še tak obupanec. Hvala. Da bi se še velikokrat imel tako lepo in svoje potepe delil tudi z nami.

  8. ikarus  pravi:

    @harmless
    Verjetno se cuti, da so rozice moje veliko veselje, navdih…
    Nisi prvi, ki je to rekel. Ampak je malo prepozno!

    @ihim
    Nekaj od teh sem ti jih ze poslal. Tisto cudno gobo zagotovo.
    Bom skusal kaj skup spravit s poti po Nemciji, Nizozemski, Belgiji… Bodo fotke cisto drugacne. Bolj navihane. Lp iz Amsterdama.

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !