Turško poletje: On

Jutra v Istanbulu so poleti še posebej zanimiva, saj potekajo po ustaljenem ritmu. Od prvega sončnega žarka do sončnega vzhoda še tistih nekaj izredno religioznih Turkov skoraj panično teče na Fajr, prvo izmed petih dnevnih molitev. Nato pride spokoj, ko se vsi vrnejo nazaj v postelje za kratek dremež. Ob osmih se nato prebujajo ob prvi jutranji kavi. Ob devetih kadijo prvo cigareto. Ob desetih na bazarjih vabijo k nakupom in nategujejo turiste. Ob enajstih so že utrujeni in počivajo. Midva sva vseskupaj prespala.

Zbudila naju je šele vročina, ki je segrela najino sobo. Počasi sva se prebujala. Vsak po svoje, kot so velevali najini rituali. Jaz sem vedno najprej pogledal Erika. Erik je vedno najprej pogledal na uro, potem šele mene. A nisem si mogel kaj, da se ne bi nasmehnil, ko se je z nosom pritisnil ob moj nos ter nežno okušal sladkost mojih ustnic.

Bilo je že pozno opoldne, ko sva se odpravila raziskovati čare Istanbula. Odločila sva se, da prvo raziščeva tisto, kar nama je najbližje. V Şişliju sva se navduševala nad secesijsko arhitekturo in obiskala Atatürkov muzej. Povzpela sva se na skoraj 70 m visok galatski stolp ter uživala v razgledu na od sonca razbeljene ulice, trajekte, ki so prevažali potnike po Bosporju med Azijo in Evropo in čudovite poletne hiške ob Zlatem rogu. Na Taksim sva se vrnila preko İstiklâl Caddesi, najznamenitejše istanbulske avenije, katero dnevno prehodi več kot tri milijone ljudi. Erik se je navdušil nad finančno četrtjo Istanbula, četrtjo Levent, ki je vsebovala vse klasične klišejske sestavine »downtown«-a: tu so bili v nebo segajoči nebotičniki, fontane, hoteli z ubijalskimi cenami in seveda nakupovalna središča.

Preko Kabataşa sva se pozno popoldne spustila v pristanišče ter se usedla v kavarno, saj nama je zadišalo po sladkem. Naročila sva muhallebi ter se prepustila razgledu na morje in galebe, poslušala turško glasbo, vdihovala slani vonj ter se nasmehnila vsakokrat, ko je do naju pristopil kak ulični prodajalec s plastičnimi zapestnicami, baloni, rožami ali čim drugim in naju nagovarjal v ruščini.

»Izgleda, da bova morala več časa preživeti na soncu«, sem se nasmehnil.
Erik me ni poslušal. Strmel je v mobilca in nekaj tuhtal.
»Mi lahko daš minuto?«
»Kaj me sprašuješ taki stvari?! Pojdi, je kaj nujnega, je kaj narobe? Kliči!«

Nisem skrival jeze. Erik se mi je opravičeval ter rekel, da bo takoj. Začel je telefonirati ter se umikati stran od kavarne, da ga ni motil hrup. In seveda, da ga nisem slišal jaz. Še sedaj mi ni jasno, kaj je bilo tako pomembnega, da nisem to smel slišati.

V tistem pa sem tudi sam dobil sporočilo.
Are you guys already here? Let me know, if you are free for drinks, I’m free tonight and I know a great club. Can. Smejko.

Šit. Šitšitšitšit. V vsej zmešnjavi sem pozabil na Cana. Erik se je vrnil za mizo.
»Se spominjaš, ko sem ti pravil o tem, da imam prijatelja Cana v Istanbulu?«
»Mhm.«
»Vprašal me je, ali bi šla na pijačo danes.«
»Ti kar pojdi. Jaz bom moral nekaj poslati za službo, pa še malo utrujen sem veš.«
Izgovori.
»Je kaj narobe?«
»Ne, ne, res. Ne skrbi. Prosim. Pojdi z njim na pijačo.«
Pomežiknil mi je in se poskušal nasmehniti. Nisem mu verjel. A nisem več rekel nič. S Canom sem se zmenil ob desetih pri spomeniku republike republike na Taksimu.

Z Erikom sva nazaj proti hostlu hodila v tišini ter se le še na kratko ustavila v parku Yildiz in v enemu izmed supermarketov, da sem Canu kupil raki. Da je to njegova najljubša pijača sem vedel po tem, ko mi jo je prinesel zadnjič, ko sva se videla.

V hostlu je bilo vzdušje zadušljivo. Erik je takoj odprl prenosni računalnik in začel brskati po internetu ter odgovarjati na elektronsko pošto. Ko sem se mu približal, me je pogledal, češ, kaj se vtikaš. Napetost v zraku bi lahko rezal z nožem. Bal sem se ga. Bal sem se prepira. Bal sem se mu približati. Pa saj sem mislil, da sva bila včeraj kul! Kaj je to danes! Spet sem manj pomemben. Spet sem nekje v drugem vesolju, spet se želi oddaljiti. Vse želi storiti sam. Reci kaj, jebemti, da ne bom toliko mislil, nočem misliti, Erik, nočem, ker ko mislim, mislim samo neumne reči, prosim…

Nisem več zdržal. Zaprl sem se v kopalnico, odprl hladno vodo, se slekel in odšel pod tuš. Prijalo mi je, ko je voda hladila mojo razburjenost in bistrila moje možgane. A ko nisem več zdržal, sem obrnil na vroče in para je orosila vse okrog mene.

Odel sem se v brisačo ter stopil pred orošeno ogledalo. Vzdih. Obrišem ogledalo. Strmim v svoj odsev. Naenkrat se naježim. Čutim Canove roke na ramenih. Can. Čutim kako me masira po lopaticah, kot takrat, ko sva vsa potna in gola nekega poletnega večera ležala na postelji. Trak spomina se zavrti še nekoliko nazaj. Spomnim se vsega in med spominjanjem se mi zašibijo kolena. Ne moremm več stati, ne gre. Odet le v brisačo se usedem v kot kopalnice, glava mi pade vznak in podoživljam.

Prišel se je posloviti. Prinesel je raki in dejal, da jo deli le z ljudmi, ki so mu najbolj pri srcu. S seboj je imel še ratluk. Čisto preprosto, je dejal, da boš imel vsaj nekaj sladkega, sedaj ko mene ne bo več. Zbodlo me je. Odhaja. Že ob začetku mi je dejal, da bo enkrat konec, saj mora oditi domov, v Istanbul, študijske izmenjave ne more podaljševati. Razumel sem, vedel sem. A prišlo je prehitro. Res, čas prehirto mine, ko se imaš lepo.
Opazil je žalost na mojem obrazu. Odprl je ratluk, vzel kocko, jo ugriznil na polovici ter se mi z navihanim nasmeškom približal. Sprejel sem igro ter odgriznil kos, ki mi ga je namenil, ob tem pa sem se nežno dotaknil njegovih ustnic. Odneslo me je v ekstazo, prižel sem ga k sebi in ga pričel poljubljati. Naslajal sem se na njegove brčice, se drgnil v njegovo bradico, se prepuščal ritmu njegovega jezika, tempu njegovega sopenja. Počasi sem ga vodil do postelje in pustil da me je s svojim telesom ujel. Čutil sem težo njegove pohote in njegove mišice so trzale, ko se je prižemal name in me dražil, dražil, bog kako me je dražil z jezikom, da sem bil ves zmešan od pohote.

Nekoliko se je zravnal in uspel sem se mu izmakniti ravno toliko, da sem mu lahko slekel majico, odpel pas, ga vrgel v kot sobe da je zažvenketalo, porinil prste v njegove kavbojke in začutil njegovi čvrsti ritnici. Potem sem ga odrinil nekoliko nazaj ter ga začel božati po razporku. Čvrstega tiča sem osvobodil prijema boksaric in se pričel igrati z njim. Medtem je Can našel točko na mojem vratu se prisesal nanjo in me pustil, da sem ga med hropenjem prosil še.

Nagnil se je naprej, jaz pa sem slepo tipal za kondomi na nočni omarici. Iskal sem jih toliko časa, da mi je od Canovega sesanja že skoraj zmanjkalo sape, on pa je med tem mojstrsko uspel sleči moje kratke hlače. Potem me je vprašal, ali imam kaj lubrikanta in hitro sem ga poiskal, saj nisem želel umiriti tega tempa, ne zdaj, ne tu, časa je premalo, Can odhaja, jaz pa sebično hočem še.

Z navlaženimi prsti je ogrel mojo luknjico in medtem pridno z jezikom potoval po mojem popku. Norel sem. Oblivala me je vročina in čutil sem sladkost ratluka v ustih, kaj v ustih, najin pot je bil sladek in imel je vonj po vrtnicah.

Pustil mi je samo še, da sem mu nataknil kondom, nato pa je popolnoma prevzel kontrolo. Popolnoma mehak sem mu pustil, da me je obrnil na trebuh. Popolnoma mehak sem se mu pustil da se je z jezikom sprehodil po mojem hrbtu in pustil da me je sočno in čutno poljubljal po ritnicah. Popolnoma mehak sem mu pustil, da je vstopil vame in prepustil sem se breztežnosti, ki naju je objela, ko sva se spojila in bila eno. Ritem njegovih bokov je bil enakomeren, hiter, všečen, izjemen. Zabadal sem prste v rjuho, blazino, grizel lastno pest, ko je skoraj s celotnim tičem prišel vame in me je topa bolečina pomešana z naslado privzdignila. V tem tangu, temu ceremonialnem plesu, sva z občasnim menjavanjem položaja, sedaj jaz zgoraj, sedaj on, a vedno v objemu sladkega potu bila združena in tako ostala še nekaj uric.

Ko me je še vsega potnega pričel masirati po lopaticah, sem ponovno občutil žalost in praznino. Ko je nehal, sem odšel po kozarca in nazdravila sva z rakijem. Ko sem ga vprašal, ali naj ga peljem na letališče je zmajal z glavo in dejal, da si boljšega slovesa ne bi mogel zaželeti. In, ko je odšel sem v obupu in žalosti, izpraznil še vsaj polovico rakija, da mi je bilo na koncu od alkohola precej slabo in me je spanec kar sam posrkal vase.

Odprl sem oči. Nevem koliko časa sem sanjaril, a vedel sem, da se mi mudi. Mudi se mi k Canu. Ko sem odprl vrata, sem zagledal Erika, ki še kar naprej bulji v e-pošto. Oblekel sem se, se kratko poslovil, ter stekel na trg Taksim. Srce mi je bilo in od radostnega pričakovanja sem bil čisto trd.

Jake

Slovarček za lažje branje:
Ş = v turščini š
C = v turščini Dž
Ü = kot nemški ü
Muhallebi = slaščica iz mleka, sladkorja in riževe moke, podobna pudingu
Raki = turško žganje

  • Share/Bookmark
 

5 odgovorov na “Turško poletje: On”

  1. Gaber  pravi:

    Ti si pacek. ;) Me like! :P

  2. jake  pravi:

    hvala Gaber, mal sem pa res ;)

  3. Grablje  pravi:

    Jezus, in tale zgodbica je bila objavljena pred komaj 3 dnevi?! Ne bom zdržala do naslednje sobote, c’mon! :0

    Be nice in nas poteši, khm, potolaži z nadaljevanjem.

    P.S.: Moj ex je bil zadnje pol leta isto kot “tvoj” Erik – še predobro poznam vse izgovore o izčrpanosti, službi, nezmožnosti se prilagajat, nenehnem siljenju, da ga le razumem … zdaj mi je jasno, da izboljšanje nikoli ne pride, na žalost. Ne v tej dvojini.

  4. jake  pravi:

    Še enkrat hvala :)

    Potolažim naj vas? Hmm…nevem, če je življenje tako preprosto! Spremembe so včasih zelo dobrodošle, se ne strinjaš? ;)

  5. Grablje  pravi:

    Ne, ne, iztrgal si glagol iz konteksta – beri potem vsaj “poteši nas” :)

    V bistvu ne maram sprememb, pošteno priznam, sploh če so nenapovedane in take, ki mi niso všeč.

    Seveda pa pričakujem, da bo nadaljevanje s Can-om ;) in da bo Eriku padla tista cegla spoznanja na glavo, da se vsak sam odloča, koliko časa bo namenil komu, in ne služba.

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !