Dan za suši!

JAPONSKI KOTIČEK: SUŠI IN ONIGIRI

»Hi, I’m Francis, the host of this show,« pravi sivi pudelj z močnim japonskim naglasom, ki čepi na kuhinjskem pultu in vodi enega najbolj zabavnih japonskih kuharskih tečajev, kar sem jih našel na youtube. Cooking with dog je serija videov o pripravi različnih japonskih jedi, od omlete okonomiyaki (お好み焼き) do jagodne sladice ichigo daifuku (いちご大福). Odlična inspiracija za vse tiste, ki si že dolgo želimo preizkusiti japonsko kuhinjo doma.

Večino sestavin za suši se danes dobi že v skoraj vsaki večji trgovini. Riž ni nič posebnega, razen če želite uporabiti pravi japonski riž. Japonci seveda trdijo, da je to edini pravi riž – je kratkozrnat in vsebuje manj amiloze in več amilopektina, razvejanega škrobnega polimera, zaradi katerega je po kuhanju bolj lepljiv. Tak riž povsod po svetu velja za kvalitetnejšega in Japonci so še posebej ponosni na svoj pridelek in izvoz. Za pripravo sušija ga je potrebno skuhati, potem pa se mu primeša v riževem kisu raztopljen sladkor, lahko pa tudi malo sakeja. A za preprosto študentsko kuhinjo zadostuje katerikoli kratkozrnati riž, kuhanemu pa smo primešali sladkor raztopljen kar v limoninem soku. Tudi sojine omake in posušenih alg nori (海苔) ni težko dobiti, malo več iskanja pa zahteva pasta iz zelenega hrena wasabija (山葵). Maximarket ponuja še celo paleto drugih začimb, na primer sezamovo olje in okisan ingver (ガリ), a so tudi cene precej začinjene, zato smo se tem dodatkom odpovedali.

Nujna sestavina sušija so seveda še morski sadeži in nekaj zelenjave, še posebej, če je v skupini prisoten kak vegetarijanec. Pravi japonski suši se lahko pripravi s številnimi različnimi ribami (običajno svežimi), rakci, mehkužci in celo morskimi ježki, z zelenjavo, tofujem ali z omleto. Ker se ribe zelo hitro pokvarijo in postanejo neokusne, prenašajo pa tudi številne parazite, morajo nepečene oz. nekuhane ribe biti zmeraj popolnoma sveže in visoke kvalitete. Suši se pri nas zato pogosto pripravlja z dimljenim lososom, avokadom in kumarami, kar imenujemo Seattle roll.

Poudaril bi rad tudi, da se suši pripravlja v številnih različnih oblikah. Najbolj znana oblika pri nas je makizushi, ki se pripravi kot podolgovat zvitek tako, da se na bambusovo podlago za zvijanje razprostre list alge, nanj se nanese plast riža, doda kos ribe ali zelenjave in vse skupaj zvije in nareže na kolute. Nori je lahko tudi na notranji strani zvitka, tako obliko imenujemo uramaki (裏巻, zadaj + zaviti). Temaki (手巻, roka + zaviti) se zvije ročno, brez podlage, zato nima valjaste ampak stožčasto obliko. Druga oblika sušija se imenuje nigirizushi (握寿司) in je po obliki preprostejša, saj gre samo za v pesti oblikovano blazinico riža na katero je položen kos sveže ribe, hobotnice, lignja, jegulje ali omlete, včasih pa je vse skupaj povezano s kosom alge. Še ena posebna oblika sušija je chirashizushi (ちらし寿司), ki je samo v skodelici serviran riž, potresen z manjšimi koščki morskih sadežev ali zelenjeve.

Priljubljena malica iz riža z različnimi polnili so tudi onigiri (お握り). To so riževe kroglice ali trikotniki, pogosto polnjeni z lososom, kislimi slivami ali tuno in majonezo. Kako se pripravijo, zna razložiti Francis, jaz pa prilagam sliko našega izdelka.

Suši se najpogosteje servira s sojino omako in wasabijem, oboje pa je lahko primešano že v sam riž. Wasabi je zelo močna začimba, zato bodite pri uporabi previdni. Nekateri pravijo, da je namen wasabija, da prikrije slabši okus ribe, kadar ta ni najbolj sveža, deluje pa tudi protimikrobno, kar zmanjša verjetnost okužbe pri zaužitju pokvarjene ribe. Kot večina pekočih začimb tudi wasabi vsebuje veliko antioksidantov, kar še dodatno poveča njegovo vrednost v zdravi prehrani.

Naš suši je bil odličen. Če boste (ali ste že) tudi vi pripravljali suši, pa pokometirajte spodaj. Dober tek!

moonboy

  • Share/Bookmark
 

9 odgovorov na “Dan za suši!”

  1. ambala  pravi:

    おいしいそうです!!

    večkrat pripravljam suši, ja. samo bolj maki kot suši. Sploh ni tako zakomplicirano, le riž je treba pravilno skuhat. S sakejem je super. Drugače se pa večji ljubitelj tepan in udon jedi. veliko japonskih jedi kuham doama, mljac. Sem tudi že sam naredil azuki pasto, pa mi ni preveč všeč.
    Drugače se mi pa zdi, da si opisoval tokijski suši. Tisti iz notranjosti otoka je precej drugačen, saj so ribe ponavadi pečene, ker jih je težko dobiti sveže…
    Aja pa še to: wasabi je tako bel kot naš hren, gre sicer za isto sorto, samo ga potem barvajo, da je zelene barve ;)

  2. Domen  pravi:

    Le skuhajte kaj po Moonboyevem receptu. Moonboy zna! Preverjeno na vegetarijanskem sušiju s sojino omako. Preživel sem, pa še dobro je bilo. Njam … :P

  3. moonboy  pravi:

    @ambala: Obstajajo marsikatere regionalne specialitete, ampak jih niti ne poznam. Kot sem napisal, se suši pripravlja z zelo raznolikimi dodatki in ne čudi me, da so v notranjosti otokov ribe raje pečene, ker je zaradi zdravja res pomembno, da so surove ribe sveže. Glavna sestavina sušija pa je itak riž :D
    Wasabi mislim, da je dejansko zelen in gre za drugo vrsto hrena kot pri nas. Je pa drag in hitro izgubi okus na zraku, zato se cenejše in bolj obstojne “wasabi” paste pripravljajo iz običajnega hrena, gorčice in zelenega barvila.
    “Fižolova” pasta (an) je precej podobna kuhanemu kostanju, ampak tudi meni ni posebej všeč.

    @Domen: Ti si jedel onigiri ;)

  4. moonboy  pravi:

    @ambala: Pohvala za pravilno uporabo besede oishisou, ampak pri tvorbi pridevnikov na -sou iz pridevnikov na -i moraš končnico -i najprej odstranit. Tako dobiš na primer: おいしそう (izgleda okusno), たかそう (izgleda drago) in tako naprej. Nikoli pa ne poskušaj kawaii spremeniti v kawaisou, ker ima čisto drug pomen (in se tudi zapiše z drugimi pismenkami).

  5. nish  pravi:

    Kaj pa če bi bil raje dan za kakšne japonske slaščice? :D
    /bljaaak…ne maram sušija…)

  6. ambala  pravi:

    moonboy, z vsem spoštovanjem, ampak obstojata dve obliki:

    おいしいそです – sem slišal, da je nekaj okusno (kjer se i-ja ne odstani)

    おいしそです – izgleda okusno (kjer se i odstrani)

    samo da se nisem narobe naučil…

  7. moonboy  pravi:

    @nish: Bom se pozanimal kdaj tudi o japonskih slaščicah. Ampak do zdaj sem jedel samo nekaj precej čudnih stvari ;)

    @ambala: Imaš prav, obstajata dve obliki, ampak se mi v tem primeru ne zdita obe smiselni. Oblika, kjer se “sou desu” doda na konec neformalnega povedka (in se torej -i ne izpusti), pomeni, da si slišal (ali prebral), da je okusno, pa tega nisi imel možnosti sam preverit. To obliko bi bilo smiselno uporabit, če jaz informacije (ali je suši okusen) še ne bi imel. Jaz si predstavljam recimo tak pogovor:
    A: Sem slišal, da se za suši zmeša riž s sladkorjem in kisom.
    B: To sigurno ne more bit dobro.
    A: Ne, baje je okusno (iie, oishii sou desu).
    (Niti A niti B še nista jedla sušija)

    Ker si sam že jedel suši, taka uporaba torej ni smiselna. Če pa si hotel povedat, da si že od nekega drugega vira slišal, da je bil konkretno ta suši okusen, potem bi moral uporabit preteklik: “oishikatta sou desu”.
    Po drugi strani pa je uporaba oblike “oishisou desu” brez končnice -i popolnoma logična, saj lahko iz teksta in slik sklepaš, ali je bil suši okusen.

    Tako nekako si jaz to predstavljam. Sicer pa jaz tudi nisem nek velik ekspert na tem področju, zato ni izključeno, da se motim…

  8. ambala  pravi:

    v vsem imaš popolnoma prav! :)

  9. Snowblind Snowblind  pravi:

    Zgleda dobro, ampak zakaj prekajen losos? Ne maraš surovih rib?

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !