Turško poletje: Slovo

Molčala sva medtem, ko sva hodila. Molčala ob pogledu na razigrano množico navijačev Galatasaraya, ki se je prešerno veselila po zmagi nad večnimi rivali sredi Taksima. Molčala sva, ko sva vstopila v sobo. In molk mi je prijal. Prijal mi je zato, ker sem lahko zbral svoje misli. Skoval načrt. V nahrbtnik si bom pospravil le najnujnejše stvari. Nekaj oblačil. Denarnico in mobitel. Svojo letalsko karto. Kondome. Ta misel me je še posebej grela. In Eriku bom nekaj pred dvanajsto dejal, da grem hitro kupiti še nekaj spominkov. Vedel sem, da ne bo želel z menoj. Za vse kar sem kdaj hotel na potovanjih kupiti je dejal, da je le navlaka, na kateri se nabira prah. Kako mi ta njegova tečna zakoreninjenost sedaj pride prav! Dovolj časa bom imel da pridem do Taksima. Do Cana. Do sreče.

Tišino je prekinil udarec po moji ritnici. Privzdignilo me je. Zagrabil me je z obema rokama.

»Mali, daj, no, tako si te želim.« Erik mi je šepetal v uho in me pri tem grabil. Objel me je z vso silo in čutil sem njegovega tiča, kako je hotel prebiti zid iz tkanine, ki mu je preprečeval pot do mojega anusa. S toplo sapo in poljubi mi je grel vrat in ušesa, pramen njegovih las pa me je žgečkal po licih.

Prvič me je strašno zapekla vest. Zakaj mu to počnem? Pa saj me ima rad, saj je moj, saj ni tak kot jaz, v lovu za avanturami in v iskanju novih dogodivščin. Je to kar me moti? Mi je Erik postal dolgočasen? Je to pravšnji razlog zakaj želim zbežati od njega? Brez besed? Pa saj ga bo skrbelo, saj bo znorel od skrbi!

Slekel mi je majico in pričel odpenjati hlače. Vroče mi je bilo. Od skrbi, od pričakovanja, od užitkov. Potne srage so mi prekrile v obraz in nekaj kaplic mi je prišlo v oči. Ali pa sem morda jokal, od spoznanja da sem slab človek? Ne vem več.

Erikove ustnice so medtem že spretno krožile med mojima čvrstima ritnicama. Kdaj me je uspel do konca sleči?
A dal sem mu toliko časa, toliko priložnosti. Tu, v Istanbulu, sva bila skupaj 5 dni in to je šele drugič, da se mi je popolnoma posvetil. Je res vse drugo bolj pomembno? Pri Canu temu ni bilo tako, vedno sva bila najprej midva. Zakaj bi me drugače še zdaj, ko ve, da nisem sam, povabil k sebi?

Erikov jeziček je prodrl v mojo luknjico precej grobo, tako da sem zasopel in se nagnil nekoliko naprej. Roke so mi počivale na televizorju in kolena so se mi tako zašibila, da sem mislil, da bom klecnil. Bil je točno tam, kjer se je le par ur nazaj zadrževal Can. Sovražil sem ga, sovražil sem Erikov jezik, ker je brisal Canove sledi v meni.

In na tem mestu sem se odločil. Hočem Cana. Dovolj je bilo sprenevedanja, zaslužim si srečo, tako kot si Erik zasluži lekcijo. Padel je na testu iz ljubezni in to krivdo mora prevzeti. Začutil sem, da energija in moč v meni naraščata. Ko je Erik napravil premor, sem se obrnil in ga pogledal globoko v oči. Zapomni si me dragec in ne delaj več takšnih napak. Strastno sem ga poljubil in jezička sta se nama ritmično prepletala. Slekel sem ga. Nato pa sem ga potisnil navzdol.
»Daj, da vidim, če še znaš lizati.«

Dominiral sem položaj. Saj ne, da se drugače samo podrejam, ampak obožujem občutek nemoči nad nekom, občutek, ko ti nekdo sklene roke v imobilen položaj in jezdi v tebi, da lahko samo sopeš in prosiš še in še. Tokrat sem imel kontrolo, obvladoval sem ga. In odločil sem se, da bo tako tudi ostalo.

Prijel sem ga za glavo in tiča potisnil globoko v njegovo grlo. Komaj je dihal. Prekleto, hotel sem, da bo najin zadnji seks, tak da si ga bo zapomnil.

Ornil sem ga, nagnil naprej. Prijel za lase. Potegnil nazaj. Ga poljubil. Odrinil na posteljo. Že se je hotel obrniti, a sem ga prikovačvrsto držal. Le z glavo je nejeverno pogledoval, češ kaj se dogaja. Mislim, da sem za hip opazil strah v njegovih očeh.

Pograbil sem lubrikant na nočni omarici in se usedel. Navlažil sem si celotno levico in začel prodirati v njegov anus, prst za prstom. Potem dva prsta in na koncu še tri. Jezik. Erikova glava globoko med blazinami, Erik nemočen od ugodja.

Velel sem mu naj se opre na roke in poiskal sem kondom. Močno sem sunil vanj. Zaječal je.
»Ne, ne tako. Počasi. «
Vseeno mi je bilo. A sem se umiril in ga fukal z zmernim tempom. Ves čas sem razmišljal, kako izgleda Izmir. Kakšne so plaže. Kam me bo Can peljal na kavo. Želel sem si, da bi bil tu in me gledal. Da bi videl zadnji seks mojega prejšnjega življenja.

Počakal sem trenutek. Erik je bil ves zasopel in poten. Blazino sem prislonil ob steno. Klečal je. Z nekaj lubrikanta sem mu navlažil luknjico in ježa se je nadaljevala. Tokrat v ritmu, ki je njemu ustrezal. Počasi. Prefinjeno. Zdelo se mi je, da bom pričel zehati in zalotil sem se, da vsake toliko hlinil vzdihe ter mu šepetam besede vzpodbude. Še malo, ja, daj.

Ko še ni bilo sledu o mojem orgazmu, se je Erik odločil, da me ponovno obdela oralno. Izlivu pa se je vseeno izmaknil in sperma ga je pošpricala po ramenih in prsih. Nasmehnil se je in me poljubil, potem pa odvihral v kopalnico, da se umije.

S trdim tičem sem sedel in ponovno premišljeval, ali je prav, da želim oditi. In kam so izginili tisti občutki povezanosti, ki sem jih še nedolgo tega čutil do Erika. Odprl sem okno. Jazz. Glasba je prihajala iz Istiklala. Užival sem v njej.
Erik mi je nenadoma stopil za hrbet in me objel.
»Pogrešal bom to mesto, res je lepo.«
Kaj pa ti veš. Saj nisi izkusil najlepšega, kar ima za ponuditi.
»Jaz tudi. Žal mi je, ker morava že nazaj.«
»Tako je življenje. Ni ravno fer, ane?«
Izjava, ki mi je dala zagon. Življenje morda ni fer, a treba se je boriti, da si srečen in srečo lahko najdeš le sam. Objel sem ga in poljubil na čelo. Preden sva zaspala, sem si nastavil budilko. In čakal. Na prvi dan mojega novega življenja.

Jutro je potekalo kot sem si predstavljal. Erik manično pakira. Išče po predalih, če sva kaj pozabila. Jaz z najnujnejšimi stvarmi v nahrbtniku. On misli, da so tam knjige in revije ter spominki. Ura je petnajst do dvanajstih.
»Samo še en fez bi šel kupit, za spomin… trgovina je tu blizu.«
»Zdaj?!«
»Umiri se, avion imava šele čez 4 ure.«
»Si vse spakiral?«
»Sem.«
Usedel se je na posteljo.
»Prav, pojdi. Bodi kmalu nazaj.«

Odšel sem kakor hitro je bilo mogoče. Zunaj je sijalo sonce in vsi ljudje, ki so mi prihajali nasproti, so se mi zdeli srečni. So vedeli, da je danes zame pomemben dan? Pri nekem prodajalcu sem iz čistega veselja kupil praženo čičeriko in jo do Taksima mlel med zobmi.

Na trg sem prišel minuto prej. Se usedel pod spomenik Atatürku. Kot dogovorjeno. Opazoval sem ljudi. Iskal Cana. Ko se mi je zdelo, da ga vidim, sem pomahal. Moški, ki mi je prišel nasproti, ni bil pravi.

Tako sem čakal. Petnajst minut. Sedemnajst. Dvajset. Pričelo me je skrbeti in trebuh me je bolel. Sva se zmenila drugod?

Poslal sem mu sporočilo. Kje si.

Dvaindvajset minut čez dvanajst. Nobenega odgovora. Petindvajset minut čez. Cana nikjer.
Od skrbi sem se ves tresel. Vibracija mobitela. Erik. Prezrl sem klic. Vstal. Odšel poiskati avtobus za Izmir. Našel sem ga. Iskal Cana v okolici. Nikjer ga ni bilo. Pogledal na avtobus. Nikjer Cana. Se pogovarjal z voznikom, mu Cana opisal. Nikoli ga ni videl.

Čakal sem. Pol enih. Nikogar. Nobenega povratnega sporočila od Cana. Še en klic od Erika.

Dvajset minut do enih je avtobus za Izmir odpeljal. Solze so mi stopile v oči. Ni prišel. Ni poklical, ni odpisal. Mar mu je bilo zame. Jaz pa, ves naiven, sem mislil, da se mi obeta nekaj lepega. Kako sem si lahko dovolil kaj takšnega?
Mobitel vibrira.
Erikov jezni SMS. Kod hodim. Zakaj se mu ne javim. Kje je moj potni list in moja letalska karta, išče ju povsod.
Dovolj je bilo. Vstal sem in še enkrat pregledal Taksim. Cana ni. Preprosto. Ni prišel. Še en Erikov kliv. Izključil sem telefon. Se odpravil na postajo podzemne železnice. Počakal na vlak.

Vrgel sem mobilca pod tirnice in pustil, da ga je zmlelo.

Potem sem se odpravil v pristanišče. Tu sem kupil karto za trajekt in se odpeljal na azijsko stran. V Uskudarju sem se prijavil v prvi hostel, ki sem ga našel. Odšel v sobo. Se vrgel na posteljo. Telo mi je drhtelo in jokal sem v krčih. Vstal sem le toliko, da sem zagrnil zavese in se prepustil žalosti.

*

Zbudil sem se ves zabuhel in nemočen. Komaj sem prišel do recepcije. Prosil za en klic. Poklical sem v hamam, kjer sva z Erikom bila dva dni nazaj in vprašal, ali je Can morda na poslu. Želel sem odgovor na preprosto vprašanje. Zakaj.
Receptorka ni govorila angleško.
»Boss, boss come!« mi je rekla.

Na telefon sem dobil možakarja z donečim glasom. Povedal mi je, da se je zgodila nesreča in da je Can preminil v avtomobilski nesreči, ravno ko sta se s sodelavcem vračala proti domu. Če bi vozil Can, je še dejal, bi preživel, saj je avto s sovoznikovo stranjo na silo trčilo v drevo.

Hotel sem kričati. Spustil sem telefon. Odhitel nazaj v sobo. Bruhal. Iz te situacije nisem videl izhoda.

*

Ostal sem v Istanbulu. Zaposlil sem se v kavarni na Taksimu. Sprejeli so me, zaradi znanja jezikov. Delam pretežno popoldan in odhajam na Istiklal vsak večer. Tu najdem klub. In iščem zabavo. Včeraj je bil to Kemal. Prijeten dečko, mladostnega videza. Bil sem mu prvi. Od začetka ga je precej bolelo, zato sva seksala čisto počasi.

Vsako nedeljo imam prosto. Takrat obiščem Cana in ob spokoju, ki obdaja pokopališče razmišljam. V trenutkih, ko sem še posebej na tleh, si prikličem njegov iskriv nasmešek in svet postane lepši. Can mi je pustil čudovit dar. Spomine. Na prejšnje življenje. In na turško poletje.

KONEC

Jake

  • Share/Bookmark
 

17 odgovorov na “Turško poletje: Slovo”

  1. Miki  pravi:

    .

  2. sergei  pravi:

    Ne spomnem se, kdaj sem nazadnje jokal..
    No, zdej je malo manjkalo :(
    Kaj pa erik?

  3. jake  pravi:

    Erik mora, tako kot Jake, živeti naprej in poiskati srečo drugod.

  4. ambala  pravi:

    ne vem ali naj kaj komentiram. se še odločam…

  5. jaz  pravi:

    Zelo mi je všeč, ker je konec drugačen od tistega, kar je verjetno pričakovala večina.

  6. ;(  pravi:

    Hudo, skor sem se zjokal

    čist nepričakovan konc

  7. jake  pravi:

    @ambala: mislim, da si oravzaprav pravkar komentiral :D Če ti to olajša odločitev.
    @jaz: hvala lepa :)

  8. Grablje  pravi:

    Joj … na tej točki se moram strinjat z Ambalo, ki verjetno od nejevere močno zmajuje z glavo.

    Resnično sem mislila, da ima Erik kaj večjo vlogo, ne vem, da se spreobrne, da nekaj poštudira, da se magari zlomi, ampak ne, pustil si ga v tisti hotelski sobi kot zadnjo smet. In to naj bi bila ljubezen? Kaj naj rečem drugega kot to, da ta zgodba ni doživela zrelega konca (ne govorim o hepi endu).

  9. jake  pravi:

    Kaj pa če sploh ni bila ljubezen? Kaj če je ljubezen le občutek, za katerega mislimo da ga čutimo, v resnici pa varamo samega sebe?

  10. Grablje  pravi:

    Karkoli je bilo, si Erik ni zaslužil takšnega obnašanja s strani partnerja, s katerim je bil (se mi zdi) 3 leta. Namesto odkritega pogovora, raje rep med noge … še edino to bi se manjkalo, da bi protagonist nazaj osramočen priplezal do Erika …

    Pa tudi tisti zadnji seks z Erikom mi ni bil jasen – ni bil ne povezujoč, ne strasten, kr neki. Sicer pa, če se kao odločiš za nekoga, si kao potem monogamen. Kao.

  11. jake  pravi:

    Čustva ti lahko zmešajo glavo…in posledično določajo tvoja dejanja. Sicer pa…vse je samo fikcija ane ;)

  12. Grablje  pravi:

    jake, saj o fikciji govorim.

    Ljudje imamo tud Razum, ne samo čustva oz. nagone. ;) se pa večina ljudi obnaša neodgovorno in za svoja dejanja krivijo slepo strast, alkoholm droge, čustva …

    Zanima me še vedno, kakšno vlogo ima tu Erik – rečeno je bilo, da veliko.

  13. jake  pravi:

    Če ne bi bilo Erika in njegovih kontinuiranih dejanj, potem pri glavnem junaku ne bi nikoli prišlo do preobrazbe – v glavnem kar hočem reči, Erikova vloga je “faktor potreben za preobrazbo” ;)

  14. jake  pravi:

    Glede čustva in razuma pa en paradoks: ljubezen naj bi temeljila na čustvih…razum nas vodi v dejanja, ki so racionalna in zato kdaj izberemo nekaj proti svojim čustvom samo zato, da je izbira bolj racionalna :)

  15. ambala  pravi:

    jake pravi:
    27.08.2010 ob 09:09 “Če ne bi bilo Erika in njegovih kontinuiranih dejanj…”

    Vidiš tu se jaz ne strinjam. To je too easy. Enako kot moški, ki pretepajo ženske in pravijo, da so one krive da se sami tako obnašajo. Kakršnokoli slabo obnašanje Erika bi lahko rezultiralo v tem, da se z njim pogovori, zmeni, dogovori in se gre narazen, če stvari ne klapajo, ne pa da se ga vara. Varanja si ne zasluži nihče. Tudi tako slab partner. Slab partner si zasluži, da se ga pusti samega, pol se pa fcukaj okol kolikor se češ—- ne? Al sm pa jaz ultrastaromoden?

  16. jake  pravi:

    Nisi ;) In ne rečem da je bil izbran pravi način, ampak v tistem trenutku to ni bilo mogoče, ker so čustva zameglila kakršnokoli razumno obnašanje.

  17. Grablje  pravi:

    Noja, zame je ljubezen vsekakor izbira, ki ne temelji zgolj na čustvih (tudi ne sme!), na čustvih temelječa ljubezen je zgolj tista romeo-in-julija romantična ljubezen, polna strasti, vzponov, padcev, nihanj, močnih čustev … no, ringelšpil pri nekaterih povzroči bruhanje, pri drugih pa samo šopa adrenalin ;)

    Ja, Ambala, ultra super staromoden si ;) Škoda, da si gej. :)

    No, resno, varanje je out – morda kak članek na to temo na Glavci? ;)

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !