Nedeljsko popoldne, erotična zgodba

Všeč so mi in ambiciozni moški cilj, všeč so mi hotenja in načrti, najbolj mi je všeč, da jih uresničujejo, si spreminjajo svet tako, da jim služi. Da je Matej moški, ki lega z moškimi, vem po spletu okoliščin. Ne prečitaš ga po kretnji, govoru, drži, karakterju. V sebi ima konvencionalno moški naboj. V njem je energija vse čas v pripravljenosti, tako kot v nabiti pištoli.

V vsakdanji komunikaciji deluje hladnokrvno, ležerno, z zdravo distanco do sveta. Ni nek testosteronski fuzbaler, ki bi zaradi oteklih jajc ne zmogel postavljati stopal vzporedno in voditi pogovora z glavo in repom. V svet gleda modro. Nima oči v barvi spominčic. Svetlejše so, bolj podobne svetli modrini večernega neba. Njegov pogled ni begav, ni iščoč, je osredotočen. V njegovem pogledu sem začutil sorodnost s plinskim plamenom: je prosojno moder in žgoč; s fiksiranim pogledom zlahka ožge.

Osemindvajset jih ima. Fantov njegove starosti navadno ne ogovarjam. Leta imajo svojo logiko in kdor tega ne ugotovi, je bodisi slepec ali pa tepec. Če pa me tak junec zaplete v pogovor, ne zbežim stran. Z Matejem sva nekajkrat poklepetala in se to in ono pogovorila. Tisto nedeljo sva se slučajno srečala na mesendžerju. Po nekaj izmenjanih stavkih o vremenu in dnevu me je vprašal, če grem z njim na izlet. Dve, tri urice po
gričih na robu mesta. Rad bi se prezračil, sprehodil psa in ravno nima nobenega za družbo. Priznam, za hip se ostal brez sape; v naslednjem hipu pristal. Ne, ker bi karkoli pričakoval, čisto tako, iz radovednosti, ker me zanima, kako živijo drugi ljudje.

Čez pol ure sva se dobila pri koči, do koder pripelje cesta. Stal je pri avtomobilu z odprtim prtljažnikom in skušal spraviti v red palice za hojo. Pozdravil me je in predstavil Raguzo, dalmatinko, ki je razkoračeno stala ob njem, prijazno gledala in mahala z repom; je že videla mlajše dneve.

»Na!« in mi je v roke potisnil povodec, ki ga je dotlej tiščal med koleni. »Jo boš ti vodil.«

Zdelo se mi je zabavno. Nisem navajen, da zame odločajo drugi. In to še tako, brez vprašanja. Matej si je polglasno sikali v brado in vrtel patent na palici. Pa sem mu vrnil povodec, vzel palice in mu jih palice v red. Pravnik je, od takega noben ne pričakuje, da se bo spoznal še ne mehaniko. Razložil mi je, da si je pozimi potrgal križne vezi in da mora še nekaj časa paziti na kolena. Ker je imel polne roke, sem moral psico le vodil jaz.

Klepet je stekel brez zadrege, sproščeno. Kar nekaj dela sem imel z Raguzo, ki je motovilila sem in tja in markirala kot pes. Pogovarjala sva se o njegovi službi, o prejšnjih službah, o šefih. Vsake toliko sva se srečala z očmi. Plinski plamen… Kakor me je sončen poletni dan grel od zunaj, me je ta plamen požagal od znotraj. Pred soncem so naju varovale drevesne krošnje, njegov pogled me je zadeval neposredno.

Potem je nastopila tišina. Ki ni trajal dva koraka in ne dvajset korakov. Bila je tista tišina. Nastopil je čas z osebne zadeve. Bedaka bi naredil iz sebe, če bi takrat začel drug pogovor. Tišino je prekinil z vprašanjem, kako vozim z moškimi. In je stekel pogovor o življenju. Presenečalo me je, kako sva bila drug pred drugim brez zadrege.

Malo sva tudi debatirala. Ne skriva se za leporečjem. Fant ima stališča. Ne boji se soditi. Razumen je – ima razum. Razum… Um je od umeti, znati. Razum je drugo. Razum je razum, zmožnost ločevanja, pobiranja z vrha. Sorodno posnemanju smetane raz mleko je pobirati bistvo raz um, z uma. Zmožnost povzemanje, zmožnost ločevanja pomembnega od celote – to je moška lastnost, ki mi je všeč. Redka lastnost. In všeč mi je drznost, zastopati stališča. Med ljudmi, s katerimi imam opravka, je to še redkejša lastnost. V marsičem sem se z Matejem strinjal, v marsičem ne. Nisem zapenjal, pustil sem govoriti njemu. Kaj bi mu solil pamet? Razumemo itak šele, ko jih sami dobimo po buči, če se
sploh znajdemo v takšni situaciji.

Ker me je on o marsičem izprašal, sem imel prosto pot tudi jaz. Vprašal sem ga:
»Si zdaj v vezi?«
»Kje! Že nekaj časa ne.«
»Ja nemogoče, da bi bil?«
»Ne bi zdaj o tem.«
Nato je in dodal:
»Nisem za kompromise. Ko začutim, da se ljubezen ohlaja, da to ni več to, grem.«
Nadaljeval sem jaz:
»Ne boš rekel, da živiš brez seksa.«
»Ne, tega nisem rekel. Seksdejti padejo, če je kaj uporabnega.«
»In? Ni med uporabnim nič uporabnejšega?«
»Mah, sami dvajsetletniki se lepijo name. Kaj čem z njimi? Samo vrtec lahko odprem.«

Mislil sem si, da se vseeno pomudi z njimi, preden jih pošlje nazaj k mami. Jasno, da sem držal kljun. Njegov pogled na svet je njegova stvar. Ne, Matej ni star dvajset. Star je osem in dvajset. Med eno in drugo starostjo je razlika. Tak ni več premlad. Tak je nepopravljivo… najboljši. Veter ima v hrbtu. Svet je njegov. Čas zanj nima smeri. Ve in hoče. Upravlja. Ni čez trideset, ko slej ko prej vsak dobi v čelo žebelj. Žebelj pribitosti, ujetosti, rutine. Iz mojih misli me je zdramil z vprašanjem:

»Kakšni moški so tebi všeč?«

Ozrl sem se, da bi ga pogledal v oči. Res me je zanimalo, kako me ob tem gleda. Gledal me je pa tako, da bi se jaz v tistem trenutku sparil z njim. Nekaj filmskega je bilo v tem pogovarjanju. Bilo je kot akcijsko streljanje: kdo bo koga prej do blizu bolj naravnost in v polno. Pač, povedal sem mu to in povedal sem mu ono. Ko sem mu še rekel, da so mi moški z nekaj pleše, sem jaz pogledal njega. Malo postrani se je držal in se režal:
»To resno misliš?«
»Ja, resno.«

Resno sem – mislil resno. Pleša je moška zadeva. Če jo moški zna nositi. Matej je iz tega razloga po glavi pobrit; tisti da je bil kratko, petmilimetrsko ščetinast. Ščetine las so na njem za odtenek temnejše o ščetin brade. Težko opisljive barve. Rjave, ki vlečejo hkrati na blod in na kafetasto. Zaradi gole glave njegov videz zaznamujejo očala. Tanek, tehničen kovinski okvir in vanj kot malo narobe vstavljena ozko rezana stekla; grd in lep hkrati. Matej je ob obojem še – intrigantno – seksi. Zaključil sem s protivprašanjem:
»Kaj je zate pomembno pri tipu?«
»Da ima vsaj osemnajst centimetrski kurac. Da je – nekaj. Osemnajst je v redu, dvajset še boljše.«

Pes! Cenim takšno direktnost, res jo cenim. Pri seksu smo plen svojih strasti, predstav, obsedenost. Kdor si jih ne prizna, slepi samega sebe. Graditi gradove romanc mimo temeljev nagona je – graditi brez temelja, vlagati v podrtijo. Nekateri takih stvari sami sebi ne priznajo, večina jih ne bi živ dan in pred živim človekom izrekla na glas.

»Madona… Niso takšne dolžine – naporne?«
Režal se je.
»Jaz sem imel opravka z devetnajst centimetrskim. In je bilo – hm…«
»Si moral dihat, a?«
»Ja. Sem moral dihat.« Fant ve… »Bilo je naporno in bilo je … nekaj posebnega. A si ti specializiran na to, da te porivajo?«
»Specializiran? He, he… Kdo je to rekel? Jaz sem specializiran na: fafanje.«

Nato je butnil:
»Koliko imaš ti dolgega?«
In sem mu povedal, da toliko, in da če malo bolj ambiciozno merim, pač toliko.

Gledal me je. Na njegovem obrazu sem bral odsotnost vsake zadrege; nekaj je bilo radovednosti, kako se bom obnesel v komunikaciji, nekaj užitka nad direktnostjo in provociranjem. Imel sem trdega. Zelo imel. Že zadnjih nekaj minut me je zajemala notranja vročina, od moje volje neodvisno; kot bi se moja planet spuščala vsemirska ladja iz druge galaksije, nekje od zgoraj, s polnim plinom ogrevala atmosfero in tla, proti
katerim se prav počasi, lebdeče, približevala.

Nadaljevanje ga je bilo vredno:
»Danes ne moreš nobenemu verjeti na besedo.«
»So taki časi, a?«
»Tipi vse sorte pisarijo. Zadnjič mi je en govoril, da ima ne vem kakih dvajset centimetrov. Ko je prišel, ne vem če je bilo petnajst in pol.«
»Drugič zahtevaj slikico, na kateri je ob tiču ravnilo.«
»Treba videt na lastne oči.«

Ah, te oči v sinjini plinskega plamena! Nisem si upal odpreti zadrge in vreči na plano svojega mesa. V presojo. Sploh ni takšno, da bi se bližalo njegovim rekordom. Pa vseeno… Predvsem mi ni bilo jasno, do kakšne mere me provocira. Lahko bi me, le zakaj ne. Fant zna šteti več kot do tri. Povabilo je bilo njegovo, a za osla mu nisem hotel biti.

»So centimetri vse, kar pričakuješ od moškega?«
»Itak, da ne. Hočem, da je moški. Dec. Da se vede strejt, absolutno strejt.« In nekaj čisto smiselnih zadev je še dodal. Do neke mere sem sodil v njegove okvire. Samo do neke mere, jasno. Vroče mi je bilo. V zraku je visel erotični lepek, židek, vseprisoten, me zalival in se me oprijemal, mi lezel v vse pore in kot gosta smetana drsel po moji polti; skozenj sem kot skozi supreprevodnik čutil njega, njegovo telo in njegov moški
potencial. Kaj naj zdaj, naj dam pobudo? Vedel sem samo, da ne smem slučajno blekniti kakšne puhlice. Prehitel me je:
»Kaj kaj počneš na prvem seksdejtu?«
Jojme! Kaj bi slepomišil:
»Če si nisva po okusu, nič. Za dober seks je potreben obojestranski interes. Obdelovat nekoga kot otep slame? Hvala! A če je to tisto, če se med menoj in njim vzpostavi napetost,« nadaljevanje je bilo politično,
»pade vsaj faf. Gotovo.«

Nekaj sekund tišine. Če bi bil mojih let, ne bi več hodila po poti. Listje je pod čevlji šumelo kot v kakšnem slovenskem filmu, hudo, prehudo na glas. Pa vroči lepek v soparnem zraku… Svojstveno razkošje je bilo v njem. In zavedanje, da je ta dobrina, kot vsak luksuz, minljiva. Da to železo v ognju zares zažari samo enkrat. In da se ga v tistem hipu, ko se začne ohlajati, ne da več ogreti; oziroma je ogrevanje samo še pogrevanje, ponavljanje na silo, tiščanje v nadomestek, ker je prvi, prvinski čar izgubljen. Fanté, daj kakšnem konkreten signal, da ne bom izpadel kot kmetavz, ki ne ve, kje mu je mesto! To ni dvajsetletnik, ki gre z odraslim moškim zato, da ga ta gnete in po svoji želji modelira kot plastelin. Ne, Matej ni iz takšnega testa, da bi se pustil pleniti kot deklica, ki zaradi dramskih učinkov igra neodločenost. Imel me je oblasti, ki mu jo je dajala razlika v letih. Igral se je z mojo nečimrnostjo, ki se ni hotela osmešiti. Dobro jo je igral! Pácal me je v njej kot divjačino v kvaši.

Ustavil se je. Snel je nahrbtnik.
»Raguza, sem!«

Iz nahrbtnika je potegnil plastenko z vodo in dal dalmatinki, ki je s pristopala k njemu, piti. Zlival je psici vodo naravnost v gobec, ta je zadovoljno hlastala za tekočino in jo prestregala, goltala, požirala. Čepeči moški, zaradi katerega sem otrdel, z glavo na višini mojega razkoraka… Samo dva metra od mene. Velika plastenka v njegovih rokah, iz katere se je ritmično izlivalo… Izlivala –tekočina, ki je osnova življenja…

(se nadaljuje)

Biksen

  • Share/Bookmark
 

8 odgovorov na “Nedeljsko popoldne, erotična zgodba”

  1. jaz  pravi:

    Uff, kdor je tole tipkal, ni imel v mislih samo tipkanja. :P

  2. Borin  pravi:

    Cheers! ;)

  3. biksen  pravi:

    @jaz: če misliš na sfaljene črke, te so pri meni vedno…
    @borin: klinc, kmalu bo treba nazaj v ljubljano. elektronsko sem že tam ;)

  4. nish  pravi:

    Khmm…kje si našel primerjavo s fuzbalerjem…
    /pa niso vsi Ronaldo, no…)

    “Leta imajo svojo logiko”…a daj ga svirat…
    /ko sem prišla do konca zapisa, se je ta “tvoja” logika popolnoma izgubila ;)
    Ponavadi si se ti(oz. glavni junak zgodb) igral z drugimi…je “zoprno”…če se vloge obrnejo?
    /se mi zdi, da mi bo zgodba všeč.)

    Opažam pa,da nikdar ne bom razumela svetega pomena dolžine…

    Pozdrav.

  5. Gašper  pravi:

    ni ti konkurence biksen ;P

  6. fun club  pravi:

    Come back, kot se spodobi:)

    Te štorija potegne vase! Skoraj bi si upal trditi, da sem gledal film, ne bral zgodbe…

  7. biksen  pravi:

    @nish: odgovarjam s ciatatom: “Poslanstvo lovca? In – beg plena? // Nestalna, vražja igra vlog!”
    glede centimetrov nisem pravi sogovornik. zaradi tiča brez konteksta res ne bi padel na nobenega moškega.
    @Gašper: od vsakega so boljši in slabši.
    @fun: jaz med pisanjem tudi vidim.

  8. fun club  pravi:

    Bi bilo fajn, pogledat en tak film. Zares:)

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !