Kaj usmerja spolna usmerjenost?

Ob prispevku o aseksualnosti se je razvila precej zanimiva razprava, v kateri pa smo ugotovili, da kadar govorimo o ljubezni, marsikdaj nimamo čisto trdnih tal pod nogami. Da bi lahko sebi in vam odgovoril na vprašanja o različnih tipih privlačnosti in medosebnih odnosov, sem se podal v iskanje strokovne literature.

Naletel sem na pregledni članek psihologinje Lise Diamond, ki mi je resnično odprl nova obzorja. Avtorica s pregledom različnih raziskav utemeljuje tri pomembne predpostavke, s katerimi poskuša razjasniti razliko med ljubezensko naklonjenostjo in spolnim poželenjem. V tokratnem prispevku bom poskusil povzeti prvo predpostavko, drugo in tretjo pa bom opisal v nadaljevanju.

Če hočemo razpravljati o ljubezni in poželenju, moramo oba pojma najprej definirati. Poželenje pomeni željo ali fizično potrebo osebka, da poišče spolni objekt in se udeležuje spolnih aktivnosti. Romatična ljubezen pa pomeni občutke čustvene navezanosti ali zagledanosti, pri čemer pogosto ločimo med zaljubljenostjo in ljubeznijo. Za zaljubljenost je značilna močna želja po bližini in pogosto tudi fizičnem stiku, odpor do ločitve, občutki veselja in euforije ob prejemanju partnerjeve pozornosti, občudovanje partnerjevega izgleda in obnašanja ter občutljivost na njegovo/njeno razpoloženje. Za ljubezen pa so nasprotno značilni občutki pomirjenosti, varnosti in globoke navezanosti na partnerja. Kljub tem razlikam se zaljubljenost in ljubezen obravnavata zgolj kot dve ločeni stopnji istega procesa, ni pa nujno, da se v vsakem romantičnem odnosu pojavita obe stopnji – vsaka zaljubljenost ne preraste v ljubezen in vsaka ljubezen ne nastane nujno iz zaljubljenosti.

1. predpostavka: Poželenje in ljubezen sta funkcionalno ločena.

Mnogi raziskovalci in laiki trdijo, da je nemogoče občutiti zaljubljenost brez poželenja, vendar pa obstaja nekaj primerov, ko se zdi taka ljubezen povsem očitna. Geji, ki so imeli punco, preden so se začeli identificirati kot istospolno usmerjeni, večkrat rečejo, da so bili vanjo zaljubljeni, niso pa si je fizično želeli, ali pa nasprotno, so bili s seksom fizično zadovoljni, ne pa tudi čustveno. Z znanstveno objektivnega stališča taki primeri žal niso dobri, saj na opisovanje odnosa z raznospolnim partnerjem pri gejih pogosto vpliva družbena stigma homoseksualnosti. Kot boljši primer ljubezni brez poželenja bi torej služila zaljubljenost heteroseksualne osebe v istospolnega partnerja.

Pri psiholoških raziskavah se izkaže, da dobra prijateljstva temeljijo na istih občutkih kot partnerska ljubezen – najprej stanje »zaljubljenosti«, ko smo posebej pozorni na prijateljevo obnašanje in izgled, veseli, kadar nam nakloni pozornost in nesrečni, kdar ne moremo časa preživljati skupaj, kasneje pa stanje »ljubezni«, globokega zaupanja in pomirjenosti v prijateljevi bližini. Tudi kriteriji, po katerih izbiramo prijatelje, so precej podobni kot tisti, po katerih izbiramo partnerje: skupni interesi, podobnost, bližina, vzajemna všečnost.

Znani so številni zgodovinski primeri takih dobrih prijateljstev, za katera sicer pogosto trdimo, da so bila v resnici homoseksualna ljubezen s poželenjem vred, a se niso izrazila kot taka, ker je bila družba preveč omejena. Morda pa se motimo in niso vsi taki odnosi vključevali spolne privlačnosti. Žal v našem izrazoslovju manjka primeren izraz za tako platonsko istospolno ljubezen.

Tudi biološke raziskave potrjujejo model, v katerem se prijateljska ljubezen ne razlikuje od partnerske, še več – obe naj bi evolucijsko izvirali iz starševske ljubezni oz. ljubezni med otrokom in skrbnikom. Znano je, da evolucija poteka tako, da za vsak nov problem raje uporabi že obstoječe rešitve, kakor pa ustvari popolnoma nove, če je to le mogoče. Pri sesalcih, še posebej pa pri višjih primatih, je navezanost otroka na starša/skrbnika (in obratno) evolucijsko nujna, saj dramatično poveča otrokove možnosti preživetja. Ko pa so otroci postali tako kompleksna stvar, da za skrb zanje ne zadošča več samo en osebek, se je morala razviti tudi vez, ki ob otroku obdrži oba starša, torej partnerska ljubezen.

Ker so možgani na tej stopnji že imeli razvite vse ustrezne povezave za nastanek navezanosti na otroka/starša in partnerska ljubezen pravzaprav služi istemu namenu preživetja potomstva, je »mati narava« preprosto izkoristila to že obstoječe vezje za razvoj ljubezni med dvema odraslima. Podobnost je še vedno očitna – tudi za otrokovo ljubezen do staršev je značilna prvotna pozornost na njihovo obnašanje, bolečina ob ločitvi (otroci jočejo tudi, če je mati v sosednji sobi) in veselje ob prisotnosti (otroci se najraje smejijo svojim staršem), kasneje pa občutek pomirjujoče navezanosti in varnosti.

Glavni element »vezja«, ki ga omenjam, v biokemiji imenujemo oksitocin. Gre za kratek peptidni hormon, o katerem je za Glavco že pisal Čimo, sprošča pa se v številnih različnih situacijah, najpogosteje med orgazmom, med dojenjem in v stresu. Njegovi učinki so močno odvisni od koncentracije in situacije, v kateri se izloča, saj je odgovoren za pomirjanje stresa, povečevanje spolnega poželenja in vzpostavljanje navezanosti na osebe, pa tudi predmete in kraje. Z vplivom oksitocina je razložljivo tudi, zakaj rahlo stresne situacije pogosto vplivajo na nastanek dobrih (ali celo romantičnih) odnosov med udeleženimi osebami.

Glede na biološko in psihološko podobnost med starševsko, prijateljsko in partnersko ljubeznijo, lahko torej zaključimo, da so to res le različne oblike istega procesa, razmejitev med njimi pa je zgolj situacijska in kulturno pogojena. Poželenje in spolna privlačnost pa sta od ljubezni ločena. Biološki namen poželenja je izključno spolni stik in s tem posledično stvarjenje novega življenja, ne pa tudi skrb za to novonastalo življenje. Poželenje mora biti evolucijsko starejše (saj je potrebno tudi pri vrstah, ki imajo manj kompleksne potomce, za katere starševska skrb ni nujna), biokemijsko pa pri človeku temelji na androgenih, estrogenih in drugih spolnih hormonih. Ker sta spočetje in vzgoja mladiča vendarle neizogibno povezana (drugo je brez prvega v naravi nemogoče), je smiselno, da spolna privlačnost poveča verjetnost nastanka romantične ljubezni, ni pa zanjo nujno potrebna. Pri nastanku romantične ljubezni lahko vlogo spolne privlačnosti nadomesti fizična bližina in veliko skupnega časa, tako kot to dvoje vlipva tudi na oblikovanje vezi med starši in otrokom.

Kot odgovor na našo razpravo lahko torej rečem, da razlike med ljubeznijo in prijateljstvom na čustvenem nivoju verjetno sploh ni. Kako pa je z vsem skupaj povezana spolna privlačnost, pa preberite naslednjič.

moonboy

  • Share/Bookmark
 

13 odgovorov na “Kaj usmerja spolna usmerjenost?”

  1. Gaber  pravi:

    Mooonboy, jaz totalno padem na take tipčke. Ki znajo misliti. :P To je namig. :P Prva predpostavka je dokazana! Resno! Dokaz sem jaz. Poplava oksitocina. In testosterona. ;) Jao! Odlično napisano! Vse že doživel. In sedaj se baham. ;) Ampak me še zmeraj zaboli.

  2. Domen  pravi:

    Res, pohvale tudi z moje strani. Z Moonboyem smo na Glavci res dobili eno hudo brihtno glavco. :) Naj zdaj preskočim k svojemu razmišljanju, ki ga je spodbudila predvsem navedena poved: »Ker so možgani na tej stopnji že imeli razvite vse ustrezne povezave za nastanek navezanosti na otroka/starša in partnerska ljubezen pravzaprav služi istemu namenu preživetja potomstva, je ”mati narava” preprosto izkoristila to že obstoječe vezje za razvoj ljubezni med dvema odraslima.«

    Z vidika matere narave mora torej obstajati še en drug razlog, zaradi katerega se je mati narava odločila partnersko ljubezen ločiti od spolnega poželenja in jo prenesti tudi med posameznike, med katerimi sicer ne obstaja spolno poželenje. Oziroma, drugače rečeno, tisti razlog, ki obstaja, mora obsegati več kot le skupno skrb za potomstvo, sicer starševska, prijateljska in partnerska ljubezen ne bi bile različne oblike istega procesa. Kajti mati narava ne more v kulturnem smislu pogojevati razlikovanja med vsemi temi procesi, ampak to počnejo ljudje, družbe.
    Razen če v resnici ni tako: evolucija –> biologija/psihilogija –> kultura. Ampak je tako: evolucija –> biologija/psihologija <– kultura. Torej ni res, da na človekovo biologijo in psihologijo ter posledično tudi kulturo vpliva evolucija. Ampak sta biologija in psihilogija produkt evolucije in kulture, kar pomeni, da med drugim vplivata tudi na izločanje oksitocina. Mislim, da se ta pri ljudeh različnih kultur izloča različno, kulturno pogojeno in zelo malo povezano s preživetjem.

  3. moonboy  pravi:

    Zanimivo je, da na tem področju primanjkuje predvsem raziskav, ki bi povezovale koncentracije oksitocina s kvaliteto odnosa. Z drugimi besedami: ni znano ali so višje koncentracije oksitocina povezane z bolj kvalitetnim odnosom, ali ne. Pogosto pa opažamo skoraj brezpogojno navezanost tudi na osebe, ki našemu življenju ne samo niso koristne, ampak prav škodljive, na primer navezanost otrok na starše, ki jih zlorabljajo. Ne morem torej trditi, ali je sproščanje oksitocina izključno biološko pogojeno, ali ima tudi kulturno pogojeno komponento.

    Tvojo shemo pa bi jaz preoblikoval takole: evolucija biologija psihologija kultura. Nedvomno se je naša kultura razvila pod vplivom psihologije in biologije, zelo verjetno pa je proces tudi obraten, torej se biologija postopoma prilagaja kulturi. Kot boš videl, v nadaljevanju omenjam tudi biološka opažanja, za katera se zdi, da bi lahko bila ali posledica ali vzrok kulturnih norm. Vpliv kulture na evolucijo je seveda večinoma počasen, ker je evolucija počasna, a tudi ljudje bi se verjetno precej drugače razvijali, če ne bi bili tako socialna bitja. To je tudi drugi razlog, ki si ga verjetno imel v mislih, ko praviš, da mora obstajati navezanost še zaradi česa drugega, ne samo vzgoje potomstva. Dobro sodelovanje z drugimi ljudmi poveča možnosti preživetja, ne glede na to, ali so ti ljudje potencialni spolni partnerji, torej se evolucijsko splača.

  4. moonboy  pravi:

    Oprosti, puščice so izginile!
    Shema je bila taka: evolucija biologija psihologija kultura, torej z obojesmernimi puščicami.

  5. :)(:  pravi:

    Zanimivo. Ampak nekaj mi ni čisto jasno. V bistvu ne razumem zakaj smatrajo, da ta hipoteza zavrača povezanost poželenja in spolne privlačnosti z ljubeznijo. Če sprejmemo hipotezo, da gre pri partnerski ljubezni za obliko procesa, ki se je razvil iz starševske, zaradi učinkovitosti skupne skrbi za potomstvo, gre tu za navezavo take oblike odnosa na spolnega partnerja (torej očeta/mater potomstva), ki nas je najprej (tudi evolucijsko gledano) privlačil spolno. S tem pa spet lahko pridemo do tesne povezave med partnerskim odnosom in spolno privlačnostjo…

  6. moonboy  pravi:

    Seveda je najenostavneje za skrb za otroka pač izkoristiti spolnega partnerja, ker si z njim že povezan in ker je otrok tudi nosilec njegovih genov. Tesna povezava med spolno privlačnostjo in ljubeznijo torej obstaja in tudi ta predpostavka ne zavrača njenega obstoja, zavrača pa samoumevnost in nujnost take povezave. Trdim torej, da ljubezen in spolna privlačnost lahko obstajata ločeno, ampak sta kljub temu največkrat povezani. Ta trenutek ti še ne bom natančno razložil kako, ker bo to opisano v nadaljevanju prispevka :)

  7. :)(:  pravi:

    Recimo, da se nam ne zdi nič samoumevno/nujno… če pogledamo konkretno ta preglagani model evolucije ljubezni, potem pridemo prej do povezanosti ljubezni in spolne privlačnosti kot pa do njune ločenosti. Ne razumem kako je avtorica izpeljala ravno nasproten sklep…

  8. nevenka nevenka  pravi:

    Jaz občutim veliko razliko med prijateljstvom in ljubeznijo, predvsem v tem, da za ljubezen sem se pripravljena veliko več investirati, do prijateljstva sploh nimam takih pričakovanj, toliko mi je to že v osnovi manj pomembno.

    Prijateljstva pridejo in grejo, ne puščajo me pretirano prizadeto, pri ljubezni pa je povsem drugače.

    Lahko da razvojne faze med seboj vzporejamo, intenzitete pa po mojih osebnih izkušnja niti slučajno ne moremo. Meni se prijatelji nikoli ne zdijo nenadomestljivi. Enostavno nikoli ne razvijem tako velike navezanosti kot na partnerja.

    In še nekaj, ampak govorim zase, ne posplošujem.
    Neskončno dolgo sem lahko zaljubljena in hkrati lahko govorim tudi o ljubezni. Imam pač tak temperament, goreč človek sem in sploh ne more biti drugače, a hkrati mi nič ne zamegljuje realne podobe človeka, sem globoko čustveno navezana, želim stabilnost in varnost in čutim globoko fizično pripadnost.

    Ljubezen ne gledam izključno po koreninah iz katerih se je evolucijsko razvila, ampak gledam po tem, kako je človek kot posameznik razvil svoje potrebe kot instinktivno, čustveno in intelektualno bitje, čeprav so lahko zadaj reproduktivni razlogi. Meni je ljubezen tudi moj intelektualni azil. Kjer se dva človeka z vso iskrenostjo, kar je premoreta potrudita, da razumeta drug drugega in se tudi upoštevata.
    In zaljubila sem se v človeka, ki ga eno leto nisem niti srečala in se globoko navezala in bi poskusila biti z njim tudi, če mi fizično na prvi pogled ne bi bil všeč. Sploh si s tem nisem glave belila. Pa se je na koncu izkazalo, da je to pravzaprav moški, ki sem ga še kot deklič rada videla.

    Običajno pa je bilo tako, da me je moški zanimal najprej zaradi fizične privlačnosti, potem sem poskušala najti še kaj.

    Zame ljubezni brez spolne privlačnosti ni.
    Prijateljstvo je ljubezen brez kril. Zame je to gotovo temeljna razlika poleg te, da se nikoli tako globoko ne navezujem na prijatelje in tudi ne pričakujem, da me ne bi nikoli razočarali.
    Itd.
    Ja potem nekateri privlečejo na svetlo razmerja, ki jih imamo na starost. In trdijo, da je tisto ljubezen, pa da spolnosti praktično ni več.
    No, po dolgih letih je večina ljudi samo še navezanih, predvsem navajenih, zelo prestrašenih, da bi sami ostali, v sebi pa imajo kupe zamer, ki jih niso nikoli odpustili.

    Prava ljubezen na stara leta je ljubeča in nežna, razumevajoča in skrbna. Predvsem s starostjo dotiki ne odidejo, še vedno je to jezik zbliževanja, čeprav to ni več nujno seks.

    Večina ljudi, ki se ne dotika več, je za vedno zapravilo bližino. Tudi čustveno. In zlahka stresajo svojo sitnost (frustracije) na partnerja in si grenijo življenje.

    Sestavek je gotovo zanimiv. Predstavlja eno od smeri opazovanja določenega pojava. Vedno se strinjam, da je potrebno gledati iz čim večih strani.
    Več jih je, bolj je verjetno, da se približamo realni sliki. Se mi pa zdi, da so stvari tako kompleksne, da jih je že težko enovito opredeliti.
    Če se obrnemo samo k fiziologiji čustvovanja.
    To je neverjetno, kaj vse deluje na nas.
    Tisti, ki poznajo na primer delovanje zdravil proti depresiji, gotovo vedo povedati, kaj skoraj vsa zdravila najprej zavrejo. Spolno poželenje. Umirijo človeka, da ga pri okrevanju ne bi motile tovrstne frustracije. Nekateri o tem govorijo kot o “stranskih učinkih”, drugi pošteno povedo, da je ta učinek pravzaprav potreben. Npr. pri prebolevanju propadle zveze, kjer nekdo fizično zelo globoko občuti izgubo bližine, zvestobe…
    Tako, da ko se človek znajde v situaciji, ko mora neko ljubezen preboleti, je očitno prebolevanje izgube spolnega partneraja hudo pomemben element, ker gre tudi za telesno ne samo čustveno navezanost.
    Pri izgubi prijateljstva ni tako.

  9. moonboy  pravi:

    Ločena sta, ker:
    - sta se razvila ločeno
    - ju uravnavajo drugačni mehanizmi (hormoni)
    - imata različno funkcijo (eno služi spočetju potomcev, drugo pa skrbi zanje)
    Povezana pa sta, ker prihaja do medsebojnega vpliva. Če hočemo ta vpliv proučevati, kot ga avtorica v nadaljevanju, moramo najprej oba pojava definirati in ugotoviti, do kakšne stopnje sta ločena. Če bi bilo res, da je ljubezen isto kot spolna privlačnost ali da je spolna privlačnost samo del ljubezni, potem ne bi bilo smiselno govoriti o tem, kako vplivata drug na drugega.

  10. moonboy  pravi:

    @Nevenka: Jaz sem se v tem prispevku resnično osredotočil predvsem na biološki pogled in priznam, da sem zanemaril marsikaj drugega. Tak pogled mi je preprosto bližje, poleg tega pa raje obravnavam stvari kvalitativno kot kvantitativno. Zato me je tudi bolj zanimalo, ali in kako se ljubezenska čustva od prijateljskih razlikujejo po svojem ustoju, ne pa po svoji intenziteti. Se pa popolnoma strinjam s tabo, da v ljubezenska razmerja stopamo z večjimi pričakovanji, da so čustva bolj intenzivna in smo posledično ob izgubi tudi bolj prizadeti. Vseeno pa se mi zdi, da ima pri tem kultura in vzgoja večji vpliv kot sama biologija – pri osebah, ki predstavljajo potencialne spolne partnerje si dovolimo, da čustva presežejo meje prijateljstva in jih potem imenujemo ljubezen, pri ostalih pa pač ne. Kot praviš sama, zaljubila si se v osebo, ki je nisi videla. Če bi se izkazalo, da je popolnoma neprivlačen, bi danes še trdila, da si bila zaljubljena? Kaj pa če bi že od začetka vedela, da ni privlačen, bi se navezala do te stopnje?

    @vsi
    Mislim, da je problem pri razpravah v tem, da ljubezen včasih definiramo samo kot čustva navezanosti (kot v tem prispevku), spet drugič pa jo razumemo kot skupek vsega, kar ljubezen pomeni v naši kulturi. Razliko med tema dvema pomenoma sicer težko razložim, ampak jaz jo občutim. S kulturnega stališča se strinjam, da je spolna privlačnost nujna za ljubezen, ker pač spada pod njeno definicijo. Kultura nas omejuje, da smo lahko zaljubljeni samo v osebo, ki je potencialni spolni partner, vse ostalo imenujemo prijateljstvo. Z biološkega stališča, pa “ljubezen brez spolne privlačnosti” ne samo obstaja, ampak je tako definirana. Za ponazoritev mi pride na misel matematična formula: ljubezen (biološko) + poželenje = ljubezen (kulturno). Upam, da to vsaj približno razumljivo razloži moje mnenje.

  11. Blog Glavca: PAMET V ROKE, KONDOM NA GLAVO! » Romantična ljubezen  pravi:

    [...] na prvi članek KAJ USMERJA SPOLNA USMERJENOST var a2a_config = a2a_config || {}; a2a_localize = { Share: "Deli", Save: "Shrani", Subscribe: [...]

  12. nevenka nevenka  pravi:

    S tole izjavo se ne strinjam:
    “Če bi bilo res, da je ljubezen isto kot spolna privlačnost ali da je spolna privlačnost samo del ljubezni, potem ne bi bilo smiselno govoriti o tem, kako vplivata drug na drugega.”

    In sicer takole: spolna privlačnost je spolna privlačnost.
    lahko te privlači človek, ki ga (še) ne ljubiš in ga morda tudi nikoli ne boš, ker (miljon razlogov).

    Ljubezn ni čustvo. Ljubezen je kompleksen odnos sestavljen in čustva sreče in zadovoljstva, privlačnosti, razumevanja, sočutja, empatičnosti, spoštovanja in občutka pripadnosti in sorodnega odnosa do skupnih ciljev in interesov. Pa še kaj bi se našlo. In vse sestavine vplivajo na odnos. Torej na ljubezen. Iz tega je popolnoma jasno, da je v normalnih pogojih spolna privlačnost nujna za ljubezen. Ni pa spolna privlačnost odvisna samo od vtisov na prvi pogled.
    Absolutno jo grdo ravnanje s partnerjem ubije. Nekdo, ki se ti je zdel nekoč zelo privlačen, se ti zaradi takih reči tudi zagabi. Pa tudi nekdo, ki ti na prvi pogled ni bil privlačen, ti to lahko postane, če je sicer človek, ki ti ustreza.

    Neizpodbitno je, da sestavine vedno vplivajo na celoto.

  13. moonboy  pravi:

    Nevenka, mislim, da govoriva o isti stvari, samo besede uporabljava druge. Vztrajam pri tem, kar sem napisal v prejšnjem komentarju: spolna privlačnost je del “kompleksnega odnosa”, ni pa del “čustev sreče, zadovoljstva, razumevanja, sočutja, spoštovanja, pripadnosti” (čeprav vpliva tudi nanje). Vprašanje pa je, ali so ta čustva sama po sebi tudi lahko ljubezen – zame so, zate niso.

    Seveda sestavine zmeraj vplivajo na celoto. Ampak samo, če lahko celota vsebuje različne količine določene sestavine in če lahko ta sesatvina obstaja tudi ločeno od celote, je smiselno govoriti o njej. Strinjava se, da za spolno privlačnost kot del ljubezni (kompleksnega odnosa) ta pogoja veljata, mene pa je zanimalo, ali je lahko spolna privlačnost kot sesatvina prisotna tudi v ničelni količini.

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !