Evolucija

Verjetno ste opazili, da kljub temu, da sem serijo prispevkov o evoluciji začel z omembo knjige Sebični gen, še vedno nisem razložil, zakaj Richard Dawkins gene imenuje sebične. Temu sem se namenoma izognil, delno zato, ker me je bolj zanimalo pisanje o genetiki homoseksualnosti, delno pa zato, ker sem želel izkoristiti čas, da pridobim še več informacij.

En prispevek o molekulski zgradbi genov in njihovem delovanju sem že napisal, a osnovne teorije o evoluciji so se izoblikovale že dolgo preden smo poznali gene. Če si skozi moderne oči razlagamo starogrške spise, lahko sklepamo, da so si že antični misleci postavljali vprašanja o evoluciji. Žal je krščanstvo v srednjem veku precej zatrlo takšne poglede na svet in vzpostavilo idejo, da je Bog ustvaril vrste takšne, kakršne jih poznamo trenutno, in da se ne spreminjajo. Poleg tega je krščanstvo poudarilo razlike med vrstami in hierarhijo, v kateri je človek seveda krona stvarstva. Med prvimi »modernimi« znanstveniki, ki so prepoznali spreminjaje vrst iz ene v drugo je bil Jean-Baptiste Lamarck v začetku 19. stoletja. Verjel je, da preproste oblike življenja ves čas nastajajo (da temu ni tako, je dokazal šele Louis Pasteur kakšne pol stoletja kasneje), potem pa se postopoma preoblikujejo tako, da postanejo kompleksnejše in bolje prilagojene. Pri tem naj bi se lastnosti utrjevale z uporabo in starši bi lahko svojo pridobljene lastnosti prenesli na potomce.

Genialni uvid, ki ga je evoluciji prinesel Charles Darwin, pa je princip, ki ga danes poznamo pod imenom naravna selekcija. Poleg prenašanja lastnosti na potomce in raznolikosti med posamezniki (zaradi česar lahko postopno nastanejo nove lastnosti) je Darwin predvidel, da te nove lastnosti lahko različno vplivajo na uspešnost posameznikov. Ker so viri v okolju omejeni, so organizmi prisiljeni tekmovati med seboj, bolje prilagojeni pa bodo lažje prišli do hrane, zatočišča, partnerja in zato imeli več potomcev. Če bi se ista vrsta znašla v dveh različnih okoljih bi postopne prilagoditve vodile do razvejitve in nastanka dveh novih vrst. Darwin je torej oblikoval zamisel fraktalnega drevesa življenja, kot ga še danes srečamo v marsikaterem učbeniku.

Seveda je Darwinova teorija od tistega časa že bistveno napredovala. Med pomembnejša odkritja, ki so preoblikovala teorijo evolucije vsekakor sodijo Mendlovi zakoni dednosti in sodobno razumevanje dvojne vijačnice DNK kot nosilke dedne informacije. Danes vemo, da se pridobljene lastnosti načeloma ne dedujejo, kot je to predpostavljal Lamarck (čeprav zadnja odkritja spet kažejo, da so nekateri vzorci izražanja genov dedni, čeprav so pridobljeni). Vemo tudi, da raznolikost v dednem materialu nastaja najpogosteje z naključnimi mutacijami (spremembami, podvojitvami, izbrisi, prestavljanjem) odsekov DNA ali z mešanjem (rekombinacijo) ustrezajočih genov, podedovanih od matere in očeta, pri nastanku novih spolnih celic.

Še ena stvar, ki danes podžiga razprave o evoluciji, je usmerjenost sprememb. Darwin je verjel, da so spremembe zmeraj postopne in usmerjene v prilagajanje na okolje. Danes opažamo, da lahko imajo spremembe precej bolj daljnosežne posledice, kot smo mislili, in da so večkrat povsem naključne, skoraj kaotične. Majhne spremembe, ki ne vplivajo bistveno na sposobnost preživetja, se lahko nakopičijo in prevladajo v populaciji včasih preprosto zato, ker nek naključni dogodek (na primer izbruh vulkana) uniči ostale pripadnike vrste. Taki dogodki so pogosti predvsem pri manjših skupinah, imenujemo pa jih genski zdrs.

Z omembo skupin smo se približali še zadnjemu novemu spoznanju, o katerem sem želel pisati. Tukaj končno na sceno stopi Richard Dawkins, ki s svojim delom raziskuje in širi zamisel, da evolucija ne poteka v dobro vrste, ampak v korist vsakega posameznega gena. Gen se v tem primeru nanaša na poljuben kos DNK, ki se nespremenjen prenaša s staršev na potomce. Navzven pogosto govorimo o koristi za osebek, ta pa je v Dawkinsovi teoriji samo nosilec gena, »vozilo«. Pri mnogih živalskih vrstah (na primer levih) samci, ki se povzpnejo na čelo krdela, pobijejo mladiče prejšnjega samca, da lahko zaplodijo svoje. To je eden izmed primerov dokaza, da je preživetje posameznika in njegovih potomcev za evolucijo pomembnejše kakor preživetje vrste. Podobno sebično vedenje opažamo pri kačjih pastirjih, ki med parjenjem, preden v samico spustijo svoje seme, postrgajo iz nje seme prejšnjega samca. Nenazadnje najdemo podobno sebično vedenje tudi pri pajkih, o katerih je v Openu govoril dr. Matjaž Kuntner.

Znanih je celo nekaj primerov, ko geni zaradi lastne koristi delujejo v škodo »vozila«, vendar ti primeri ponavadi vodijo do propada vozila in s tem tudi genov. Zato so se geni naučili sodelovati med sabo in poskrbeti, da se znajdejo v kar se da ugodnih kombinacijah z drugimi geni. To lastnost genov imenujemo sebičnost, čeprav bi jo čisto po pravici lahko imenovali tudi sodelovanje. Ne glede na to, kako jo imenujemo, pa se moramo zavedati, da čeprav poosebljanje genov sicer zelo poenostavi pogovore o evoluciji, geni v resnici nimajo zavesti ali namena.

Samo veliko število podobnih kopij genov, omejeni viri in zakoni statistike ustvarjajo videz sebičnosti, za katero pa nikakor ne trdimo, da je ali bi morala biti temeljna lastnost človeškega obnašanja. Ravno nasprotno, z napredkom kulture in tehnologije smo ljudje postali sposobni preseči evolucijske omejitve in biološko determiniranost. S poznavanjem evolucije in svojih prednikov pa lahko prepoznamo in umestimo različne vzorce obnašanja ter postavimo pravila empatije in altruizma tako, da skušamo pomagati drug drugemu.

moonboy

  • Share/Bookmark
 

6 odgovorov na “Evolucija”

  1. Gaber  pravi:

    Moonboy, ker si tak brihten poba ;) , am, torej imajo moji geni mene le za to, da jih furam okrog po Parizu? :P Jao! Jaz vidim tebe učenjačka, kako nagec zavit v rjuhe študiraš svet. :P Am. Tuhtam, kaj naj ti svetujem za prebrat. Dawkins te je obsedel! Preveč. ;)

  2. :-)(-:  pravi:

    Tale genetski zdrs je res neposrečen prevod(random genetic drift); ker ne gre za nek dogodek, ampak preprosto naključno spreminjanja frekvence alelov, ki je prisotno v vseh populacijah, ima pa res lahko v manjših populacijah celo večji vpliv na evolucijo kot selekcija. Najključni genetski drs je meni veliko bolj všeč. :)
    Dawkins je res briljanten mislec, sploh pa neznansko prepričljiv. Sicer pa je Dawkinsova teorija sebičnega gena le en od poskusov razlage; meni ni najbolj všeč, zdi se mi, da je teorija, ki ima izjemno umetelno ogrodje, nima pa telesa. :)
    Ravno berem Glasbo življenja Denisa Nobel-a, pred kratkim je bila prevedena v slovenščino, razlaga evolucijo in življenje in jo primerja z glasbo, predvsem pa se izogiba redukciji na kakšno raven in poudarja pomen povezav in lastnosti, ki vzniknejo na osnovi le-teh. Priporočam :)

  3. moonboy  pravi:

    @Gaber: Mogoče pa ta tvoja predstava niti ni tako zgrešena ;) Prosim, svetuj kaj :)

    @:-)(-: Danes si se pa odločil za noske?
    Zdaj ko berem različne kritike evolucijskih teorij, se mi zdi, da večina težav nastane, ko se vsake teorije poskušamo držati preveč dobesedno.
    Meni se pri Dawkinsonovi knjigi zdi zanimivo predvsem to, da je precej “politično” nastrojena (nasprotovanje kreacionizmu). Upoštevaj pa, da je nastala v 70ih, ko je bila situacija v znanosti verjetno precej drugačna.
    Mislim, da je tudi današnja znanost še vedno precej premalo razvita, da bi lahko razumeli delovanje organizmov ali evolucije v celoti, sta pa Darwin in Dawkins, čeprav se v marsičem tudi motita, naredila pomemben korak v razvoju teorije.
    Tvoje priporočilo bom z veseljem upošteval. Ta tema me je res pritegnila :)

  4. simple  pravi:

    O pomenu altruizma in sodelovanja v evoluciji živali in človeka govori tudi Peter Kropotkin (Mutual Aid: A Factor of Evolution). O njem je govoril en asistent v 2. letniku in ga predstavil kot kritika Darwinističnih konceptov (oz. politične, ekonomske in socialne interpretacije njegove teorije), kot so boj za obstanek, preživetje najmočnejšega in naravna selekcija. :)

  5. PikiJakob  pravi:

    Jaz sem ravno Dawkinsonovo novo knjigo, The Greatest Show on Earth, prebral in je zelo natančna, metodična, jasna in neverjetno zanimiva! Nasploh je dober pisec, čeprav se rad ponavlja – vedno ko bo dodal kakšen nov podatek, bo ponovil vse, kar je o problemu že povedal … je pa res, da to nam ne-biologom zelo olajša branje, še posebej, če bereš knjigo dalj časa in zvečer, ko si že malo utrujen.

  6. Zdravko  pravi:

    ne bi tu filozofiral, očitno gre za zelo naintelektualiziran folk, rad bi samo nekaj funkcionalnega prispeval k tej NEPLODNI debati in sicer :včeraj sem gledal polnočni klub, o izginotjih mladih v Indiji, kar me je resnično ganilo.spomnil sem se, da sem bral tudi sam eno knjigo, o raziskavah na ljudeh, ki še živijo v plemenskih skupnostih v Indiji in ki so potrdile domnevo, da se telomeri posamičnih vzorcev(TELOMER: sekvence na obeh koncih molekule DNK) lahko poškodujejo pod vodstvom agresivnih, v plemenu hierarhično nadrejenih oseb, kar vpliva tako na imunski sistem, reproduktivne poškodbe, itd. Vpliv je znatno večji na osebah, ki niso navajene okolja, ker se le te najpogosteje tudi “psihično razgradijo” (citat nekoga v oddaji). Po mojem mnenju se takšna oseba potem niti ne more vrniti v domače okolje . No, nadalje , po umiku agresivcev iz plemena, so se telomeri pozdravili in prešli v prvotno stanje. S tem sem hotel samo poudariti bistveno tezo neodarvinizma, da je vse v genih.Sayonara.

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !