Izguba; erotična zgodba

Imam dobre znance. Nekateri me štejejo za prijatelja. Velika pričakovanja imam glede tega, komu zaupanja, na koga se lahko zanesem in sem gotov, da bo to, kar mu povem, ostalo pri njem. Imam šibkosti. Občutljive informacije o meni so najboljše orožje zoper mene – zakaj bi jih dajal v roke nekomu, za katerega ne vem, kaj bo z njimi? Zato nikoli nisem imel prijateljev. Razen Gorazda.

Z Gorazdom sva si povedala veliko. Čuda veliko, kdo bi lahko rekel, da preveč. Vem tudi, da mi ne bo nikoli zagnal polena ne pod noge ne v hrbet. Prijateljstvo sem sklenil na način, ki se mi je prej zdel nepredstavljiv. Spoznala sva se v klepetalnici. Pač v neki, ne bom se hvalil, v kateri. Presenetljivo hitro sva drug v drugem začutila sorodno dušo. In hkrati tudi – sorodno žival. Dolgo sva se spoznavala, verjetno pol leta. Čudna so pota anonimne elektronske komunikacije: da bi se s kom v živo pomenkoval o tako osebnih in intimnih zadevah, kot sem se z njim? Nikakor. A z njim je šlo samo od sebe.

Z zgodbami iz najine preteklosti in fantaziranji sva si kurila pod kotlom sle. Ko se je pojavil na liniji, mi je tič samodejno trznil. Vedel je, kaj ga čaka. S prelitimi besedami in spermo se ja gradilo zaupanje. Briti norce za kratek čas je postalo tako samoumevno kot se z njim posvetovati ali se mu potožiti o osebnih rečeh. Čar odnosa je bil, da je bil vzajemen. Kdaj pa kdaj sva si rekla, da se morava spoznati v živo. Laže reči kot storiti. Težko se je srečati z moškim, ki živi za deseterimi hribovji; ne le daleč, tudi v majhnem kraju. Ki je v osemurni državni službi in se ne more pojati po deželi brez tehtnega razloga. Ki pride v Ljubljano vedno samo s svojim predstojnikom. Še manj preprosto je, ker je poročen in ima otroke tudi zares, ne samo v dokumentih. In po pravici povedano – tudi malo strah me je bilo, kakšen je videti v resnici. Na daleč je vse tako varno!

Ampak tam sem pomislil na njega. Samo na njega. Stal sem v veliki prazni sobi z visokim stropom in gledal skozi razbito okno na zaraščeno dvorišče. Vojašnice so mi bile kot prizorišča vedno privlačne. Mesta posebne moči. Na eni od svojih službenih poti sem se na robu mrtvoudnega mesteca zapeljal mimo zapuščene vojašnice. Poklicala me je, obrnil sem avtomobil in se zapeljal nazaj.

Vojašnice me ne zanimajo, ker bi bil militarist. Zanimajo me kot kletke za moške. Zanimajo me kot materializacija zgodovine. Že deset minut sem se sprehajal po prostranih lupinah, ki jih je zapustilo življenje. Zadnja vojska je to kasarno zapustila na hitro. V nekaj najbolj oddaljenih spalnicah so bili še kosi razstavljenih železnih postelj in razmetane žimnice. Bil sem v sobi, ki je ležal razbrcan kup ponošenih vojaških čevljev. Drugje prevrnjene prazne omare. Spet nekaj razvlečenih, raztrganih cunj in razsuti svežnji zvezkov politične propagande. Slavna zgodovina, veličastne ideje… V pritličjih po stenah čečkarije s sprejem. Ostanki popivanja in ognjišče sredi sobe. V glavnem pa vse prazno, pod nogami strto steklo, suho listje, ki ga je veter prinesel skozi okna, sem in tja kos papirja in linolej, ki odstopa. Nikjer vrat, okenska krila, ki so ostala, do zadnjega stolčenih šip. V marsikaterem vogalu je že zamakalo, kar je spremljal odbijajoči vonj po plesni.

Stranišča… Brez školjk, brez lijakov, brez pip. Kabine brez vrat. A v kabinah še vedno – moški sledovi. Vedno opazim sledove sperme na steni. Če pogledaš pod ustreznim kotom, je stvar ohranjena skoraj za večno. Zlasti na podbojih. Stene s ploščicami so očitno še občasno umivali. V vsakem hodniku sem se sprehodil skozi stranišče. V enem so bile stene pobarvane samo z oljnato barvo. Kakšna zbirka posušenih moških izbljuvkov! Od majhnih in simboličnih štrkov z enim pocedkom, do izdatnih, večcurkovnih, ki so se povleki vse do tal, preden so se posušili v večnost. Gledal sem razlike v odtenkih barv, v širini, v višini. S trdim kurcem v roki sem preverjal, katera višina bi ustrezala moji telesni višini in obdarjenosti. Noro, koliko moške energije je šlo v takle nič! Moški pred steno – strel v zid. Koliko fantovskih fantaziranj je našlo svojo hipno razbremenitev v teh odbijajočih prostorih…

Ustavil sem se v sobi, kjer je bilo v omet izpraskanih in nanj napisanih več imena in zraven številka datumov ali dni do konca rabote kot drugod. Generacije mladih moških so tu zabijale svoj čas, na kratko privezane na povodec trenutne države. Bral sem imena, imena… Koliko različnih etnij in usod je šlo skozi ta prehodni zapor. Koliko različnih tipov moških, kakšna raznoterost teles in duš se je tu zvrstila. Če pomislim na trenutno državo, ki ima okus po žarki hostiji in poli salami, so imele vse prejšnje, ki so si v dvajsetem stoletju lastile to ozemlje, več barve, vonjev in okusov. Imele so širino, ki so jo lahko prepotoval s spalnikom; imele so mesta v množini; imele so jug in sever. V vojašnicah so imele zaprte mlade moške z vseh babilonskih vetrov. In zdaj? Strto steklo po tleh, opustošenje po stenah, grmovje po eksecirplacu. Iluzija konca vojske. Zdajšnje kolonije interesov so tisoče kilometrov daleč.

Naslonil sem k praznemu oknu in gledal dol na leščevino, ki je si je jemala življenjski prostor med tlaki in asfaltom. Koliko fantov, ki so gledali tu skozi še pred dvajsetimi leti, se je ta prizor vračal v moraste sanje? Koliko jih ni več živih, ker so kot orodje politike streljali drug v drugega, pa čeprav so nekaj mesece prej drkali po istih straniščih? Tudi tistih, ki so se podirali v skrbno zaklenjenih skladiščih. Ali se nemo in neizpovedano ljubili. Vojašnice so kraji, ker se absurdnost zgodovine strne do mere, da jo čutim, kako seva iz zidov. Nasilnost oblasti, pokorljivost, podredljivost, sodelovanje ali pasivno upiranje, uničevanje dostojanstva, izživljanje, izkoriščanje petih minut podarjene moči, hektolitri pogoltnjenega alkohola in kamioni pokajenih cigaret. In vsa v primež vklenjena mladost, testosteron, s katerim je bilo kot s svetim duhom vse prepojeno…

Spuščal sem se po stopnicah, s katere so dobičkarji zrezali železno ograjo. Gledal v kotih čike, prepredene s pajčevino. Slišal svoje korake v praznosti. Propad neke zgodovine, definitivno. Na široki vratni niši brez vratnih kril sem obstal. Za mojih hrbtom latentni hlad, pred menoj zgodnji junij. Trava do praga. Tu vsaj še dvajset let ne bo vojske. Jebenti državo, če jo daš v roke politikom, ki ji niso dorasli. Kot bi mama dala otroku, ki tečnari, v roke porcelanasti kipec s kredence. Ali stari oče britev. Ne more se dobro končati.

Čutil sem potrebo. Potrebo, da to komentiram. Kdo bi lahko razumel mojo absurdno željo po seksu v teh razbitinah časa? Seveda, samo Gorazd. On se ne bo zgrozil. On bo za. On ali nihče drug.

(se nadaljuje)
Biksen

  • Share/Bookmark
 

11 odgovorov na “Izguba; erotična zgodba”

  1. Grablje  pravi:

    Lepo si napisal, jaz bi te pe brala, pa čeprav bi bilo trikrat daljše.

    Tale tvoj arhaični jezik mi je po godu …

  2. biksen  pravi:

    ja, grablje, pri meni je rajše daljše kot krajše. se mi zdi, da je sicer težko ustvarit razoploženje.
    arhaični jezik… hm… po pravici povedano: meni se včasih zazdi, da pišem v sanskrtu. understand, baby ;) ?

  3. fun club  pravi:

    Pri prebiranju se mi je kar zazdelo, da sem tam, v demolirani vojašnici, kjer je nekoč vrvelo… in so se utrnili spomini na neke druge čase, kraje.

    Uvod obeta, upam da, veliko pravih, predolgo zatajevanih… strasti :)

  4. dayw  pravi:

    začetek je ok, na sredi sem se pa izgubil v preveč podrobnostih, ki mi niso ravno bile po godu.

  5. biksen  pravi:

    fun-či, maš kakšne dobre spomine? to bi me utegnilo zelooo zanimati…

    dayw: očitno si vzel naslov zares in se izgubil. dobeseden bralec ;)

  6. dayw  pravi:

    malce smo pokroviteljsi, ampak ok, tak je če se izdelek kritizira

  7. rimmljan  pravi:

    A si moral? A si me res moral spomniti na vojaščino, na… :)

  8. biksen  pravi:

    dayw, si vsaj povedal, kaj si misliš!
    rimmljan: moral. vsekakor moral. zate itak velja podoben komentar, kot je pod točko 5.

  9. fun club  pravi:

    Biksen, z veseljem pocakam nadaljevanje, potem pa morda dodam kako svojo izkusnjo; najraje na štiri oči:)

  10. garry  pravi:

    vedno znova si se sposoben prekosit!

  11. biksen  pravi:

    funči, če je tega vredna, lahko tud miže.

    garry, čakam, da boš premagal strah pred jeleni. noč ob kaminu v lovski koči… odmevanje ruka po gozdnih prostranstvih … pod oknom ravs dveh medvedov – to bo pravi setting za zgodbo nad zgodbami!

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !