Izguba; erotična zgodba 2

Zdelo se mi je zelo verjetno, da se ob Gorazd ogrel za moj predlog. Vedel sem, da ima smisel za čudna mesta. Nisem se zmoti. Dan, kraj in ura – o tem sva se gladko dogovorila. Nisva pa vedela ne jaz ne on, koga bova srečala. Nisva si pošiljala slik. Kar bo, bo. Če ne bo nič, pač ne bo nič. Tudi v tem sva si bila edina. Se bova v spoznala v scenaríji, ki naju je vredna.

Potrudil sem se, da na tisti dan nisem zamujal. V lepem, brezskrbno jasnem dopoldnevu sem zavil s ceste sem proti parkirišču. Kot prvikrat tudi tokrat ni bilo nobenega avta. Prišel sem prvi. Izstopil sem in se sprehodil ob visoki zidani ograji do glavnega vhoda. Sonce je pripekalo kot zmešano, zrak je vrvel od žuželk, kadar na cesti ni bilo avtov, se je od spodaj slišalo globoko šumenje reke. V praznični luči zgodnjega poletja, ki je brnelo od življenjske sile, je bila zapuščena vojašnica videti kot škrbina mrtvega zoba. Brezupno tuja, grda in nepotrebna.

Eno od kril glavnih vstopnih vrat je še vedno visel na tečaju, drugo je bilo ležalo na tleh in skozi železje je raslo zelenje. Mimo prazne hišice za stražarja sem stopil na notranja dvorišče. Kar ni bilo asfaltirano, je preraščala nekošena trava z grmovjem. Zaokrožil sem po uhojeni stezici po dvorišču, da bi preveril, ali se kje ne skriva kak nepovabljeni gost.

Nikjer ni bilo sledu živega človeka. Sledovi kresa in kupi pivovskih pločevink, razbite steklenice vodke in likerjev, plastenke raznih kol. Prazne škatle cigaret z odtrganimi pokrovčki. Ugašajoče mestece tam zraven očitno premora nekaj odraščajoče mladeži, ki pride sem proslavljat državne praznike; a premalo, da bi se v tem mestu duhov za stalno ugnezdila. Kako, da stavbišč ni požrla kakšna industrijska ali obrtna cona? Jasno, nikogar ne zanimajo, predaleč so od pomembnih poti. V hiše nisem šel, gluhe so bila kot zemlja. Pogledal sem kozi nekaj oken: prazno… Česar ni odpeljala zadnja vojska, je po dobri stari naravi oplenil narod.

Šlo je na pol enajsto, ko sva bila dogovorjena, zato sem se vrnil na parkirišče. Stopil sem v stražarsko hišico in se naslonil na steno. Kljub zgodnjemu poletju mi je šel v hrbet mraz. Na vrhu stebra s tečaji za glavna vrata je štrlela kvišku ost gradbenega železa. Tisto, kar je bilo včasih tam gor, je očitno nekoga zelo motilo. Tudi na polovici vrat v travi je manjkal osrednji motiv, grb ali kak takega. Seveda, barbari ne prenesejo zgodovine. Vsak pravi turek freski izpraska oči. Ta vhod, ograja, predimenzionirani beton, vulgarno varjena vrata z mnogimi sloji sivozelene barve, tesna vratarnica, na dvorišču ravna vrsta betonskih nosilcev klopi z ostanki kuščarsko zeleno pobarvanega lesa, v tla vbetonirani kosi vodovodnih cevi, na katerih so nekdaj morali viseti koši za smeti … odsotnost slehernega čuta za lepo in skladno – to je celostna umetnina nekega časa!

Iz razmišljanja me je zdramil zvok avtomobilskih gum na makadamu. Obstal sem v vratarnici in poslušal. Izklop motorja. Kratki nič. Vrata, ki se oprejo, zvok čevljev na pesku. Zaloput in klik ključavnice. Odrinil sem se od zidu in stopil ven. Deset metrov od mene je stal moški. Na prvi pogled moški brez posebnosti – ne visok, ne majhen, ne tanek in še manj debel. Nikakor ne tip hroščastega državnega uradnika! Športnik. Po letnici rojstva komaj kakšno leto mlajši od mene, a po videzu nedoločljivih let. Lahko bi bil trideset. Prvi stik z očmi – negotovost. Kot da ne more uskladiti tistega, kar je o meni vedel, s tem, kar je videl. In je rekel:
»Si to ….«
Zmignil sem z rameni in rekel:
»Po mojem, da sem.«

Stopila sva drug do drugega in se z neko negotovostjo in nejevernostjo rokovala. Zgledno mi je stisnil roko. »No, ni šleva«, sem si rekel v mislih. S pogledom sem mu peč čez roke, ki so gledale iz kratkih rokavov. Mišica in kita. Izraza na njegovem obrazu nisem znal razvozlati. Presenečenje? Hladnost? Osuplost? Pojma nisem imel. V zadregi me je vprašal, kako sem vozil. Pa sem rekel nekaj o grozni vročini zadnjih majskih dni. Besede so visele v zraku, prava komunikacija je tekla s pogledi. Lahko bi se reklo, da sva se privajala drug na drugega. Poznanemu sva dajala obliko.

Gorazd je po videzu res mož brez posebnosti. Nič na njem ne bije ven, nič ne štrli, a tudi nič ni moteče. Ima fizionomijo za neopaznega tajnega agenta. V bistvu lep moški, ki mu manjka neka individualna črta – kaj pa vem, brazgotina, grimasa, opazen nos – nekaj pač, kar bi njegov videz zaznamovalo. Ne pritegne pozornosti z drugim kot s tem, da ima v sebi športnega duha. Vedel sem, da se ukvarja s športom, ampak tole je presegalo pričakovanja. Tako na široko, čvrsto je stal – a tako fantovsko, deško je gledal. Tako mlad v obraz! Brez gube pri očeh. Zagorelega tena, a zagorelega na poseben način. Pegice in čokoladna barva las in oči je izdajala, da je prikrit, temen rdečelasec. Ob misli, da bi poljubil njegove ustnice, ki so bile enake barve kot obraz, a z reliefom jasno izrisane, me je vroče spreletelo po hrbtu. Gorazd je seksi – tako nedolžno, nesprijeno, nepotvorjeno seksi!

Zakaj me je tako teličkasto gledal? Tako benigen, krotek je bil! Sploh mi ni šlo skupaj s tem, da gradbeni inšpektor. Osovraženi uradnik. Zoprnoba, ki Slovence uči reda. Težek posel in brez upanja na uspeh. Ljudje se ga bojijo in ga sovražijo. Ampak njega ga ne bi mogel sovražiti, pa četudi bi mi prišel na gradbišče prepovedat nadaljevanje gradnje. Jaz bi ga hotel – položiti.

Da ne bi čakala na prihod naslednjega odrešenika, sem mignil z glavo proti stavbam in ga s tem vprašal, ali greva noter. Z izrazom na obrazu mi je povedal, da nima nič proti. Torej tudi on mene dojel kot nekoga, s katerim je vredno iti na sámo….

Spet sem si dal očala na nos. Ko sva se spoznala, sem jih snel. Ne moreš s človekom vzpostaviti pravega stika skozi umetni mrak. Na soncu je bilo mučno, srajca se je hotela lepiti na kožo. Stopal je za mano. Vstopil sem skozi prva vrata, ki ji ni bilo. Senca je prinesla hipno olajšanje. Zvil sem po hodniku in stopil v prvo prazno sobo. Nič ni bilo v njej razen polomljenih nog stola in dveh brošuric s fenomenalnima naslovoma »Vloga delavskega razreda pri reševanju kmečkega vprašanja« in »Specialna vojna«. Zbrcana in pohojena; še miši bi ju zgrizle in poscale, če bi tu imele od česa živeti.

Obstala sva sredi prostora. Se obrnila drug k drugemu. Kar v trenutku so se začele fizikalne determinante tajati. Čas se je upočasnil in zgostil. Svet mimo naju se ja začel razblinjati. Prostor je nehal obstajati – z izjemo tistega, ki se je raztezal med nama. In tega je začel zalivati magnetizem, ki naju je povezal, še preden sva se prvič dotaknila. Spomnil sem se prizora iz nekega dokumentarnega filma o preizkušanju atomske bombe, ko je vojaka hipna količina svetlobe iz umetnega sonca presvetlila do mere, da se je v njegovi zabrisani silhueti pokazal skelet. Tako nenadno in silno je iz Gorazda planila želja, prežarila ga je, zasijal je in skozi oči, ki so prej govorile »Zakaj si to ti?«, je zabliskalo: »Brez nadaljnjega!«.

Pa nisva planila drug na drugega. Prvi moji dotiki so bili, kot bi se dotikal kipa; delal nekaj, kar se ne sme, a se samo skozi tisto lahko dojame čarobnost iz resnično izjemnost stvaritve. S členkom kazalca sem zdrsnil od zalizc preko kota čeljustnice po vratu do ključnice v razprtem ovratniku srajce. Za njegovim hrbtom sem položil prstne jagode obeh rok na pleča in jih nad lopaticama lahno vlekel do ramen. Čarobnost telesa skozi tanko blago srajce, ki jo je že hotel preparjati pot… Zatopila sva se s pogledom drug v drugega. Kakšna čarovnija! Še preden sva se pošteno telesno zgrabila, sva notranje že občevala drug z drugim. Strašna reč, ta pogled v dušo! To se mi zdi z neznancem nemogoče. Za to je treba imeti zaupanje. V Gorazda sem ga imel. Pustil sem mu, da je vstopil v svoje bistvo. Nič nisem igral, nič skrival in pretvarjal. Stal sem, zbiral prve vtis o njegovem telesu s konicami prstov, in pustil, da je gledal vame. Skozi široko odprte čokoladne oči sem se jaz na enak način povezal z njim. Eno.

Od komolcev sem šel s prsti čez dlačice podlakti do zapestij in hrbtov dlani, kjer se čutil relief žil pod tanko kožo. Ko sem prišel do prstov, se je zganil in obrnil dlani proti mojim. Prepletla sva prste. Jih stisnila do roba bolečine. Bil je čas za prvi poljub. Bil je trenutek za kondenzacijo, materializacijo obeh želja.

(se nadaljuje)
Biksen

  • Share/Bookmark
 

3 odgovorov na “Izguba; erotična zgodba 2”

  1. fun club  pravi:

    ej, biksen, zakaj nas pa držiš v napetosti?:))

  2. biksen  pravi:

    ja, a ni v tem smisel ;) ?

  3. Grablje  pravi:

    rrrrrrrrr

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !