Na avtobusu

Pred dnevi sem se vozil z avtobusom, kar je v mojem življenju prava redkost, saj precej časa presedim v avtomobilu, že zaradi službe, ki je od doma odmaknjena tri četrtine ure. Znašel sem se med samimi mladeniči. Saj ne, da jaz to nisem, a bili so gotovo v obdobju vstopanja iz srednje šole na fakultete. Sedel sem na sredi avtobusa in poslušal pogovor, ki se je odvijal v zadku (navajam dobesedno):

A: Pa ka si ti ja nor, stari, mislm, preklet pedr jedan. Za rit si me prjel.
B: Hahaha, to stari!
C: Dej, mali ne sitnar, ti bom še jajčke mal zaguncu.
B: Hahaha, to deli, to!
A: Pa dej potegn se nekam…
B: Kva se zdej braniš? Cel cajt si prosu… Alo, stari kr dej ga!
A: Bom js tebe, pedr.
B: To, ja, mi že stoji! Aaaaaa, deeeeej meeeee…

[Foto Flickr: Ben Bunch, Back of the Bus]

Takšen stil komunikacije je trajal skoraj dvajset minut, dokler nekomu izmed njih ni pozvonil telefon. Fantje so delovali, kot da se noro zabavajo. Tudi tisti, ki je preklinjal zoper nadlegovanje, se je glasno smejal in s široko razkrečenimi nogami suval prijatelja, ki je ves čas spodbujal dejanje, sodelovati pa mu je bilo najbrž nerodno.

Ves čas so opazovali, kako se na to odziva okolica, zato sem jih imel sprva na sumu, da uprizarjajo neko komično predstavo, ki se bo morebiti sprevrgla v dramo. Zmotil sem se, kakor že neštetokrat. Bilo mi je vseeno. Brez sramu sem neposredno strmel vanje. Ko so fantje ugotovili, da potniki z zanimanjem spremljamo dogajanje, so začeli odpenjati kavbojke in kazati pisane spodnjice. Tisti, ki naj bi predstavljal žrtev, je imel dodobra napeto situacijo pod popkom, zato sta mu morala hlače vleči dol druga dva, on pa je silno zardeval in skušal prikriti, kar se je prikriti dalo. Pri slačenju sta ga otipavala, večkrat pa sta se tudi med seboj uščipnila za zadnjici. S smehom je sodelovalo kar precej prisotnih, tudi priletni gospod, ki se je hudomušno nasmihal in ves čas tiščal roko v mednožje. Odvrnil je pogled šele, ko si fantje potegnili oblačila nazaj na riti in se umirili. S pogledom sem česal po ostalih potnikih, ki so ostali razkuštranih obrazov, kljub temu, da se je neurje vročih slik umirilo in sorazmerno utišalo.

Na želeni postaji sem zapustil krdelo mladcev in razmišljujoč korakal proti cilju. Da ljudje nosimo maske, sem ugotovil že davno. Redki, ki svojih iskrenih čustev ne znajo skriti, so preobremenjeni z lastnimi mislimi, da bi se utegnili ukvarjati z drugimi. Res imamo zanimive ‘windowse’, zato smo privlačni, aktualni, osovraženi, preganjani, ljubljeni, obrekovani, opazovani… Na dogodke se odzivamo drugače. Za nekatere so lahko že dolgi pogledi vroči kot poljubi, drugi so do njih popolnoma brezbrižni. Obstajajo pa ljudje, ki jih pogledi pečejo kot klofuta. Še danes se sprašujem, ali se dejanje na avtobusu smatra kot nasilje, spolno nadlegovanje, ali pomeni zgolj zabavo mladih na edinstven način, ko so hormoni na adrenalinskem vrtiljaku?

Če se vrnem v šolske dni, se je tudi med nami nekajkrat sprožil plaz mladostnih neumnosti in podobnih seksualnih asociacij. Danes imajo ti sošolci družine, so vezani, mogoče nekateri celo samski. Spomine zamrzne čas in prekine vezi, ko se poti in interesi razrasejo v različne smeri. Tudi ti mladeniči bodo odrasli, ustvarili družine, ali pa se postarali sami… Vsi imamo isto usodo, zato je pomembno, da živimo sleherni dan, kakor da je zadnji.

Do vnovičnega branja, prijazno pozdravljam!

Krisss

  • Share/Bookmark
 

5 odgovorov na “Na avtobusu”

  1. simple  pravi:

    Zanimivo. Nisem si mislil, da bodo ostali prisotni spremljali situacijo “s smehom”. Samo, da so se tipi zabavali. :D

  2. Snowblind Snowblind  pravi:

    Mja, dost zanimiv … je blo men bed, k smo mel enga u družbi, ki je na poti na trening ful glasno razlagou problematiko britja jajc s topo žiletko … ampak tole je pa mau hujš :lol:

  3. berg  pravi:

    Zelo nazorno napisano, imaš talent. Meni bi bilo ob taki sceni nelagodno. Kaj če bi pamži vleki dol kavbojke eni pički? Tudi tako, za štos, a ne. Folk bi se verjetno enako butasto smejal. Ali se delal, da nič ne vidi.

  4. Krisss  pravi:

    @Simple, življenje je polno raznih presenečenj in ljudje bi ne bili ljudje, če se nebi zgledovali vedno po drugih, se mi zdi. To je čredni nagon, bi rekel.

    @Snowblind, zanimivo družbo si imel. Predvidevam, da si se spametoval in jo zamenjal. ;)

    @Berg, hvala za kompliment, ki zadeva moje pisanje. Narod se nenavadno odziva na različne in neumne situacije. Glede na dejstvo, da delam z ljudmi in sem doživel že ogromno različnih idiotov, si rečem, da me nič več ne more presenetit, a še vedno izstopa kakšen biser, ki me osupne. :D

  5. Snowblind Snowblind  pravi:

    Ubistvu res :lol:

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !