Molk v šoli

Prejšnjo sredo je DIC Legebitra ob podpori Urada za mladino MOL, Ministrstva za šolstvo in šport RS in ŠOU v Ljubljani organizirala javni forum o sistematičnem molku o homoseksualnosti (in homofobiji) v šolah. Ker sem se foruma z navdušenjem udeležil tudi sam, bi rad nekaj izbranih vtisov delil tudi z bralci Glavce.

Da bo formalnostim zadoščeno, najprej seznam »častnih« gostov: v prvem delu foruma je potekala debata o homofobiji v šolah, molku o homoseksualnosti in nekaj predlogih za razreševanje trenutnega stanja, pri tem pa so sodelovale Alenka Kovšca (državna sekretarka na ministrstvu za šolstvo in šport), dr. Marjeta Mencin-Čeplak (s Fakultete za družbene vede v Ljubljani) in žal samo posredno tudi prof. dr. Mojca Kovač Šebart (s Filozofske fakultete v Ljubljani), ki je vnaprej poslala svoje odgovore na Legebitrina vprašanja, saj se osebno foruma ni mogla udeležiti. V drugem delu, ko so bili predstavljeni rezultati nekaterih raziskav o vsakdanjem življenju istospolno usmerjenih mladih in delavcev v šolskem sistemu, pa so zgodbo lepo popestrili in ji dodali oseben pridih prav nekateri izmed teh mladostnikov in učiteljev. Njihove osebne izpovedi in tudi nekateri dobri komentarji iz publike so naleteli na topel, prisrčen aplavz.

YouTube slika preogleda

Med pomembnejše zaključke iz prvega dela sodijo ugotovitve o pravicah in dolžnostih šol in učiteljev v razmerju do otrok in njihovih staršev. Ugotovili smo, da mora šola poučevati v skladu z ustavo, zakoni in učnim načrtom. Znotraj tega okvirja je izbira tem in njihova predstavitev prepuščena učiteljem, ne pa partikularnim zahtevam staršev. Šole imajo seveda tudi pravico povabiti zunanje sodelavce (npr. strokovnjake z nevladnih organizacij), teme pa morajo biti predstavljene objektivno in pluralistično, učitelj ne sme indoktrinirati. Debata se je nekoliko razživela okoli vprašanja, kaj indoktrinacija sploh pomeni, saj pogosto govorimo tudi o »doktrini« človekovih pravic, a sta se obe prisotni gostji strinjali, da indoktrinacija načeloma pomeni poveličevanje zgolj ene resnice, brez racionalne argumentacije ali dovoljenja o prevpraševanju te resnice (dogme).

Kot glavni problem našega šolstva se je izkazalo udobje molka, varnost, ki jo posamezniki pridobijo s skrivanjem med večino. S tem niso mišljeni zgolj istospolno usmerjeni učenci in učitelji, pač pa vsak posameznik, ki bi se želel zavzeti za problematiko homofobije. Že samo z omenjanjem homoseksualnosti, pa četudi v luči človekovih pravic (kjer bi moral najti podporo v slovenski in mednarodni zakonodaji, če že ne kje drugje), namreč učitelj tvega več, kot če ostane tiho tudi vpričo homofobnih napadov. Trenutno stanje je lepo povzel Miha Lobnik, ko je rekel, da je danes šola prostor, kjer se učimo skrivati (svojo spolno usmerjenost), ker je varnost samo v nevidnosti.

V odgovor in kot možna rešitev je bilo večkrat izpostavljeno, da učitelj za ohranjanje suverenega pedagoškega pristopa potrebuje trdno podporo vodstva šole in učnega načrta, izobraževanje o človekovih pravicah bi bilo torej morda treba začeti ravno pri strokovnjakih, ki sestavljajo učni načrt. S problematiko homofobije bi bilo treba seznaniti tudi vse učitelje, da bi ti vedeli kako odreagirati, kadar so s to temo soočeni. Konkreten predmet, pri katerem otroke že seznanjamo s človekovimi pravicami in diskriminacijo, je na primer državljanska vzgoja in etika, morali pa bi še eksplicitno izpostaviti homofobijo. Odgovoru na vprašanje, kdaj je otroke primerno poučevati o spolnosti in različnih spolnih usmerjenostih, se je gospa Kovšca spretno izognila (in prav je tako, o tem naj odločajo razvojni psihologi), nasmejal pa nas je precej ustrezen komentar Romana Kuharja, češ kdaj pa naj jim povemo, da obstajajo tudi črnci.

Ne toliko v prvem, kot kasneje v drugem delu, pa se mi je pojavilo še vprašanje, kdo naj se oz. kdo se v resnici sploh zavzema za pravice spolnih manjšin. V praksi je pač tako, da so to večinoma ljudje, ki so bodisi sami istospolno usmerjeni, bodisi imajo homoseksualne bližnje sorodnike. Ravno ta osebna okoliščina nam pogosto jemlje moč, saj nas potiska v stalno pozicijo samoobrambe in argumenti nikoli ne izzvenijo tako dobro, kot bi z nevtralnega stališča. Vsekakor pa so osebne izkušnje tudi močen povod in motivacija za širjenje strpnosti, razen tega pa imajo istospolno usmerjeni učitelji tudi moč, da abstraktnemu pojmu homoseksualnosti dajo obraz, s katerim lahko direktno negirajo neumne stereotipe in blažijo strah pred neznanim.

Moonboy

  • Share/Bookmark
 

7 odgovorov na “Molk v šoli”

  1. jaka  pravi:

    Zelo se strinjam z zapisanim. Čeprav na prehodu iz osnovne na srednjo šolo še nisem točno vedel, kaj se dogaja z mano, kaj pravzaprav sem. No, saj takrat na tak način o sebi sploh nisem razmišljal. V tretjem letniku srednje sem se outiral v klapi. Sedaj me jezi, da o homoseksualnosti v osnovni šoli nisem slišal ničesar. V srednji pa zelo malo. In še to le pri urah slovenščine.
    Zelo dobro razmišljaš. Kakšna pa je tvoja osebna izkušnja?

  2. Taka  pravi:

    Dober prispevek! Meni se je zmešnjava usmerjenosti začela precej zgodaj in sicer že v 5. razredu in potem sem se od 9. razreda in nato do 4. letnika srednje lepo počasi na obroke outiral določenim ljudem. Od prijateljev vejo skoraj vsi in tudi kar nekaj sorodnikov…seveda glavna bomba pa šele pride…STARŠI! :D

    Nekaj časa nazaj so našo gimnazijo obiskali aktivisti in naredili eno delavnico (vodil jo je Mitja Blažič) in vtisi mojih sošolcev in tudi ostalih, ki so se sami prostovoljno udeležili so bili zelo pozitivni. Bil sem pozitivno presenečen nad vsemi dijaki saj ni nihče izvajal nekega joka in stoka čes kako je to narobe pa da perejo možgane in ne vem kaj še vse…

    Vem oz. vemo za enega našega prof. … da je gej – na izletu … sem ga zalotil, ko se je poljubljal s svojim “kolegom” ki ga je imel zraven kot spremljevalca. :D Bilo mi je tako kul!!! :D Škoda samo, ko v zgradbi imenovani šola ta njegov srčkan rainbow plamen žalostno ugasne…

  3. glavca glavca  pravi:

    @Taka: Nekoliko sem posegel v tvoj komentar. Na Glavci lahko vsak o sebi napiše kar želi in se outira kolikor sam želi. Ko pa pišemo o drugih, veljajo strožja pravila.

    Iztok K

  4. simple  pravi:

    Mislim, da lahko argumenti iz osebnega stališča vseeno dobro in močno zvenijo, čeprav ne izhajamo iz “nevtralne” pozicije (karkoli že to je).

  5. moonboy  pravi:

    @jaka: Jaz tudi v osnovni in začetku srednje šole še nisem razmišljal o sebi na tak način. Ne spomnim se, da bi kdaj bilo kaj povedano o homoseksualnosti ali homofobiji, razen če je bilo morda mimogrede omenjeno, da je bil kak umetnik istospolno usmerjen ali kaj podobnega. Tudi se ne spomnim, da bi bil kak učitelj ali učiteljica gej ali lezbijka, niti med dijaki ni bilo kakega istospolnega para, za katerega bi vedel.

    @Taka: Super, da ste imeli te delavnice in da so bile dobro sprejete. Žalostno je pa to, da so tudi v raziskavi ugotovili, da se še posebej učitelji, ki so razkriti, izogibajo temi homoseksualnosti, da jih ne bi kdo obtožil »promocije«.

    @simple: Pomojem vseeno nasprotniki sprejmejo argumente z osebnega stališča manj resno. Če ti zagovarjaš LGBT, je to zmeraj samoobramba in te homofobi pač ne bodo poslušali. Če bi nas zagovarjal nekdo, ki sam ni LGBT, pa mogoče bi. Ta odstavek sem sicer napisal tudi pod vplivom nekaj videov na Hot pieces of Ace, kjer so razpravljali o idealnem predstavniku, v tem primeru aseksualne skupnosti. Tak »gold star ambassador« bi naj bil cisgender, star med 25 in 35, brez zgodovine zlorab, brez duševnih ali hormonskih motenj, ekstrovertiran in privlačen – skratka v vseh pogledih »normalna« in zaželna oseba, ker edino tako lahko dokazuje »normalnost« svoje spolne usmerjenosti in ruši stereotipe. Seveda je omejevati predstavništvo samo na take osebe zgrešeno, ker smo ravno zato mavrični, pa se ti ne zdi vseeno, da nekaj podobnega velja tudi za gejevsko skupnost?

  6. simple  pravi:

    Ne. Jaz pa izhajam iz osebnih izkušenj. V ponedeljek je po okrogli mizi prišel do mene en možakar in me vprašal, zakaj homoseksualci “vsiljujejo” svoja nenormalna naganjenja. Tekom debate sem mu tudi povedal, da sem gej. Pa je sprva mislil, da sem to rekel samo hipotetično, a sem ga nato popravil in mu rekel, da sem res gej. Takrat ni več mogel govoriti o nekih abstraktnih posameznikih/icah, ki se deviantno obnašajo, ker je imel pred sabo “konkreten” primer. Tako sem mu tudi lažje razložil, da tudi pri nas razmerja temeljijo na ljubezni in da smo enako sposobni vzgajati otroke kot nek heteroseksualen par. Ker je vedel, da sem gej, sem tudi lažje zavrnil vse njegove “argumente”, enega za drugim.

    S homofobi pa ne moreš imeti neke konstruktivne debate. Tudi, če bi z njim govoril nek “normalen” predstavnik, ki bi zagovarjal LGBT skupnost, jih ne bi mogel pripričati z argumenti.

  7. moonboy  pravi:

    @simple: Zanimivo, za to izkušnjo pa nisem prej vedel. :) No, saj sem tudi v prispevku napisal, da je to prednost, da lahko abstraktno predstaviš s konkretnim primerom, tako da se absolutno strinjam s tabo.

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !