Eros je tanatos; Hadrijan in Antinoos

Animula vagula, blandula, Duša, mala moja potepuška,                     
Hospes comesgue corporis, zvesta gostja mojega telesa,
Quae nunc abibis in loca zdaj odhajaš v tuje kraje,
Pallidula, rigida, nudula, blede, hladne in puščobne,
Nec, ut soles, dabis iocos. zdaj bo konec tvojih šal. 

Pred leti mi je prišla na uho vest, da so bili v slovenščino prevedeni Hadrijanovi spomini, literarno delo Marguerite Yourcenar, prve Francozinje, ki je bila sprejeta v Francosko akademijo znanosti in umetnosti. Mogoče bo komu kaj pomenil podatek, da je knjigo posvetila svoji prijateljici G.F. K nakupu in branju te knjige me je med drugim pritegnila enkrat prej slišana, ne najbolj strpna opazka, da je bil ta rimski cesar peder.

hadrijan11.jpg hadrijan12.jpg

[Slika 1: Hadrijan se je rodil leta 76, umrl pa leta 138. Vladal je dobrih 20 let. Rojen je bil v rimski družini v Hispaniji, današnji Španiji. Pri 14. letih je bil vpoklican v vojsko, nato pa ga je njegov stric in predhodnik cesar Trajan odpoklical in skrbel za njegov razvoj. Na kratko pristrižena grška filozofska bradica je bila odraz njegove duhovnosti in je hkrati skrivala brazgotino na obrazu. Slika 2: Antinoos, mladenič, lepotec, je živel od leta 110 do 130. Bil je potomec grške družine na SZ današnje Turčije. Postal je Hadrijanov pederastični ljubimec, učenec, tovariš ... Po smrti je bil razglašen za boga in preroka, neštetokrat je bil upodobljen v kamnu, častili so ga v njemu posvečenih templjih. Antinoosove kamnite portretne podobe so ene od najbolj številčno ohranjenih antičnih podob. Njegov obraz so posojali bogovom Bakhusu, Hermesu, Ozirisu ... Pred nedavnim sem v Pradu v Madridu lahko v živo občudoval tole krasno Antinoosovo podobo.]

Odkar sem jo prebral, je to moja najljubša knjiga. V njej Hadrijan v zadnjih mesecih slutnje svoje počasne smrti svojemu posinovljencu in cesarskemu nasledniku Marku Avreliju preko opisovanja takratne “svoje” rimske zgodovine razgalja svojo notranjo intimno zgodbo in svoje principe življenja in vladanja. Priznati moram, da me vzvišeni čas grške in rimske antike že od nekdaj zanima, navdušuje … kljub določenim, v današnjem času težko razumljenim krutostim, kot je npr suženjstvo. Vendar Hadrijan (ali pa Marguerite) v tej knjigi pravi, da nobena filozofija ne bo ukinila suženjstva, le drugo ime mu bo dala. Mu ga podarila. Hadrijan je bil učenec in velik častilec grške civilizacije. Vsrkal in udejanjal jo je v kamnu, poeziji … in seveda v filozofski misli. Bil je cesar s plemenitim načrtom. Na svoje cesarstvo in Rim je bil ponosen.

hadrijan4.jpg

[Panteon (bivališče vseh bogov) v Rimu je najbolj ohranjena in zame tudi najbolj impozantna stavba, ki jo je zgradil Hadrijan. Mogočna kasetirana kupola z luknjo na sredi se dviga k nebu, dobesedno odpira se bogovom.]

Rimu, metropoli dekadence in mačizma in s tem tudi svoji “prezrti” ženi cesarici Sabini pa se je raje izogibal. Večji del svojega cesarjevanja je preživel na pohodih po svojem širnem cesarstvu, kjer je s svojo vojsko delil dobro in zlo. Z mirovništvom in pravičništvom je skušal utrditi moč svoje države. Kamor je prišel je gradil mesta, pristanišča, knjižnice, gledališča, ceste …

hadrijan5.jpg

[Hadrijan je dokončal gradnjo Zeusovega templja v Atenah. Ostanki so še vedno mogočni.]

Mir je skušal doseči s pogajanji, silo za dosego miru je uporabil le v nuji. Iz rimskega cesarstva je na trdnih moralnih prepričanjih naredil urejeno državo in jo estetsko dogradil. Ljudje so ga že za življenja častili kot boga. Homoseksualnost je bila integralni, neločljivi del njegove popotniške morale. Na poti si je Hadrijan ves čas izbiral mlade ljubimce. V zreli dobi pa mu je pot prekrižal Antinoos (naglas je na i), najstnik, poosebljena vzvišena mladost. Lep, občutljiv, inteligenten, predan ljubimec – eromen je svojemu erastu znal leči k nogam.

hadrijan13.jpg

[Antinoos]

Sledil je Hadrijanovemu širokemu duhu. Ko se je na višku njunega ljubezenskega razmerja v starosti 20 let utopil v Nilu (samomor?, umor?, samožrtvovanje?) je Hadrijanovo bitje in bivanje postopno začelo umirati. S Hadrijanom je žaloval ves imperij. Antinoos je bil povzdignjen v boga, zadnjega novega boga antike. Po vsem cesarstvu se je širil kult v ljubimčevo čast. Kult ljubezni. Antinoosa so balzamirali in ga pokopali kot faraona. Po pogrebnih slovesnostih je v Egiptu, na mestu mlade smrti, začel rasti Antinoopolis, novoustanovljeno mesto. Odraz preobilja Hadrijanove bolečine. S tem ko je Nil vzel, ali mu je bilo dano komaj vzcvetelo življenje, je Antinoos v očeh in spominu svojega ljubimca ohranil svojo (ne)minljivo mladost. Smrt kot zagotovilo za življenje, pa čeprav samo v spominu. S svojim žrtvenim dejanjem je svojemu ljubimcu sicer izsrkal življenski sok, sebe pa je povzdignil na piedestal trajne, neokrnjene mlade podobe. Eros je tanatos.

Pred smrtjo je Hadrijan od svojega prijatelja, črnomorskega guvernerja dobil pismeno poročilo o političnih uspehih, kar je bila blagodejna potrditev smisla Hadrijanovega vladanja. Potrditev smisla Hadrijanovega življenja pa je bila vest, da na Ahilovem otoku, prebivalci enako zavzeto častijo junaka in polboga Ahila kot tudi njegovega ljubimca Patrokla. Hadrijan je bil bog. 

hadrijan6.jpg

[Hadrijanova vila je bila mogočen, razkošen kompleks stavb, vrtov, gledališč, bazenov, kopališč ... nekakšno majhno mesto. Tu je prebil zadnja leta svojega živjenja. Ni bilo prostora, ki ga ne bi krasila Antinoosova podoba.]

V svoji vili blizu Rima je umrl kot navadni ubogi nebog. Usodna je bila srčna vodenica. Pred smrtjo je spoznal, da je bilo zaradi ljubezni vredno, kaj vredno, božansko živeti. Od njegovih pesmi se je ohranil ljubki motto iz njegovih poslednjh dni.

hadrijan7.jpg

[Angelski grad v Rimu ob Tiberi je Hadrijanov mavzolej, ki si ga je zgradil še za življenja, kasneje pa so ga papeži spremenili v svojo trdnjavo.]

Animula vagula, blandula, Duša, mala moja potepuška,                     
Hospes comesgue corporis, zvesta gostja mojega telesa,
Quae nunc abibis in loca zdaj odhajaš v tuje kraje,
Pallidula, rigida, nudula, blede, hladne in puščobne,
Nec, ut soles, dabis iocos. zdaj bo konec tvojih šal.  

Ikarus

[Prispevek je bil na Glavci že objavljen marca 2008. IK]

  • Share/Bookmark
 

10 odgovorov na “Eros je tanatos; Hadrijan in Antinoos”

  1. Gaber  pravi:

    Navdušujoča zgodba in neverjetno lep zapis! Hvala, Ikarus. Izvrstno pripoveduješ! Veliko bereš?

  2. jaka  pravi:

    Ali je ohranjena še kakšna njegova ljubezenska pesem, ali le ta žalostinka?

  3. ikarus  pravi:

    @Gaber

    Ja, tale davna zgodba je tudi mene zelo prevzela.
    Kakšni neverjetni, težko dojemljivi časi so to bili.
    Priznam, da ne berem veliko.
    V glavnem takrat, ko imam dopust.
    Ko se nekaj prostih dni drži skupaj.
    Malo tudi zvečer, v postelji, samo tisto je bolj nadomestek za uspavalo.
    Me služba in pa druge obveznosti in konjički precej zaposlujejo.
    Po svetu pa hodim z odprtimi očmi in če kaj za mene zanimivega vidim, slišim…, to potem raziščem, preberem.
    Pišem pa samo za Iztokov blog, na Iztokovo izrecno prošnjo.
    Kako bi mu lahko odrekel, ko je pa tako fejst fant.
    Lahko pa rečem, da mi je to postalo že kar veselje in da sem v tem pričel že po malem uživati.
    Pa sem mislil, da se že čisto poznam…

  4. ikarus  pravi:

    @ Jaka

    Hadrijan je nedvomno pisal pesmi, pa verjetno še kaj drugega.
    Šolal se je v Grčiji, zato so mu v Rimu malo posmehljivo rekli “mali grk”, tam je spoznal tamkajšnjo umetnost, tudi poezijo, skratka kulturo.
    Ne vem, kakšna je bila sicer kvaliteta njegovega pisanja.
    Kolikor je meni znano, se ni kaj dosti ohranilo, če sploh kaj, razen zapisanega motta.
    Ne vem, zakaj je temu tako? Je bila vzrok za neohranitev pesmi drugačna, v pesmih opisovana ljubezen, do katere so bili in so še nekateri uničevalsko razpoloženi.
    Na to mi da misliti podatek, da je bilo npr večino grških, rimskih tekstov o takratni pederastiji uničenih v nekem, ne najbolj svetlem obdobju naše zgodovine.
    Na splošno je kamen bolj trpežen, samo ne nujno.
    Od Antinoopolisa v Egiptu npr ni ostalo nič. Ostanke mesta, spomin na neko ljubezen, je pred cca 150 leti neki egiptovski industrijalec “predelal” v apno, da je zgradil bližnjo tovarno sladkorja, če se ne motim…
    …žalostinka…?
    Meni se zdi zapis malo humoren, nagajiv.
    Kaže na sprijaznjenost s tistim trenutkom, s tistimi kraji, od koder ni vrnitve.
    Brez heca!

  5. Gay Chef  pravi:

    Ja res lepo napisano, čist sem se vživel v objavo! Spomnil si me na eno izmed mojih prejšnjih življenj v času rimskega cesarstva :P

  6. ikarus  pravi:

    @ Gay Chef

    Tud jest mislim, da sem enkrat tam že bil, samo ne vem v kakšni podobi oz obliki.

  7. Gay Chef  pravi:

    @ Ikarus; sej jst tud ne, vem samo to, da nisem bil suženj niti senator, nek premožnejši meščan se mi zdi ;)

  8. ikarus  pravi:

    @Gay Chef

    Ne vem sicer, kako to gre, po kakšnem ključu.
    Sem zdaj nasprotje tistemu, kar sem bil včasih?
    Al iz življenja v življenje ostajam sorodna duša?
    Bo treba kakšnega kompetentnega prašat.

  9. Andrej  pravi:

    Ikarus,
    zelo sem vesel, da nas izobražuješ. Prepričan sem, da bi družba bistveno bolj “normalno” sprejemala homoseksualnost, če bi tudi te zamolčane detajle grške in rimske zgodovine vključili v učni program. Tudi najstniki, ki doživljajo občutek krivde zaradi svoje istospolne usmerjenosti bi spoznali, da ni razloga za samoobtoževanje in zanikanje.
    Ljubezen je pač čustvo, ki se ga moramo veseliti, ki nas bogati ne glede na spol zaljublenih ali starostno razliko med partnerjema. Imam pa občutek, da je danes manj takšnih vez: erast (starejši, zrel moški) in eromen (mlad, pasiven,…). Se motim?

  10. ikarus  pravi:

    @ Andrej

    Ja, erast je bil starejši, zrel, ugleden, dobro situiran moški (pri seksu aktiven, ki je bil tudi oz. predvsem nekakšen mecen, učitelj svojemu učencu in seveda ljubimcu. Ta odnos se je smatral za nekaj več, za nekakšen višji, bolj ugleden nivo, kot tisti moški – ženska.
    Eromen pa je bil mladenič, na katerega je vrgel oko erast zaradi telesne privlačnosti (pri seksu je bil pasiven), v njem pa je videl določene potenciale: da je z nudenjem materialnih dobrin, vzgoje…iz tega mladeniča naredil uglednega moža, ki se je kasneje lahko pohvalil, kateri uglednež je bil njegov erast.
    Ko je mladenič – eromen dozorel v moža, je navadno zapustil svojega učitelja – erasta in zaživel “običajno” življenje z žensko.
    Seveda vsi homoseksualni odnosi takrat tudi niso bili tako čislani. Sam istospolni seks v moških bordelih je bil bolj kot ne zaničevan.
    Vendar pa, če se prav spomnim, je prav Sokrat!!! enega svojih eromenov spoznal prav v moškem bordelu, ga od tam potegnil in nato vzgajal…

    Bili so drugi, kar težko razumljeni časi.
    Otroci so takrat v vseh pogledih morali prej odrasti: Hadrijan je bil npr. pri 14-tih vpoklican v vojsko!!!

    Ne vem če veš.
    Verjetno je najstarejši homoseksualni odnos opisan v mezopotamskem Epu o Gilgamešu.
    Bogovi so se zbali močnega junaka Gilgameša in so zato na zemljo poslali Engiduja, da bi ga uničil. In kaj se je zgodilo?
    Namesto da bi postala sovražnika, sta postala prijatelja in ljubimca…
    Hvalnica univerzalne ljubezni.
    Samo veliko takih podrobnosti, posebnosti, se je tekom zgodovine pod vplivom določene ideologije drugače prevedlo ali celo namerno za vedno uničilo.

    Takih vez starejši-mlajši je danes verjetno bolj malo.
    Vsak izbira tudi po letih sebi najbolj primernega partnerja.
    Je verjetno laže vzpostavit nek uravnotežen odnos.

    Sicer pa se strinjam: učiti in sprejemati bi morali, da je ljubezen POZITIVNO čustvo, ne glede na spol in starost, stan in poklic…
    Seveda pa bi morali tudi opozoriti na tiste pasti, ki ljubezen niso…

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !