Padec, erotična zgodba

Škoda, da je tek asocialen šport. Vsak teče zase, se prehitiš ali se srečaš in to je ves. Nobene komunikacije. Če koga redno videvaš, pride do tega, da si pokimaš v pozdrav. Ni pametne priložnosti, da bi koga na nevsiljiv način spoznal po imenu in z njim navezal stik. Ni nobenega skupnega preoblačenja, klepetanja, načrtovanja, prepiranja, podoživljanja. Kaj šele slačenja, tuširanja v sopari, opletajočih brisač, sušenja las pred ogledali, oblačenja. Prava nedotakljiva individualistična žalost. Slovencem napisano na kožo.

Pa je vseeno zanimivo teči, posebno poteh, kjer že od daleč vidim, da mi kdo prihaja nasproti. Tedaj imam čas, da se najprej napasem po konturah, ocenim proporce in postavo in nato spremljam, kako obris z bližanjem dobiva podrobnosti, natančno starost in privlačnost. Prava mala predstava je v tem. In ko je dovolj blizu, poiščem očesni stik in če me telo pokliče, tudi tako, kot mimogrede, še enkrat preletim najbolj vznemirljive in nemirne točke telesa. Očitno zijati me je sram. Vendar je ta zanimivi čas odmerjen v sekundah. Več časa je, kadar koga dohitevaš ali te drugi prehiti. Takrat je priložnost, da se bolj natančno preučim zadek, ki pa je zame vedno manj zanimiv kot spredek.

Lepe plati teka so nagrada za pridobljeno kondicijo. Ko si začetnik, je muka. Zdaj je to del mojega življenja. Z njim si prezračim glavo, povežem duha s telesom in poskrbim, da se dobro počutim. Pomemben je bil tek še zaradi nečesa. Oziroma nekoga. Da se imenuje Jožko, sem zvedel po nesreči.

Kot začetnik sem padel v službo, v kateri sem krmil računalnik s podatki. Delo je bilo obupno, opravljal bi ga lahko vsako, ki zna okopavati koruzo – jaz sem se vsekakor počutil ustvarjalnega kot poljski delavec. Res mi ni jasno, zakaj je firma za to plačevala inženirja. Pa kaj bi – takrat sem bil vesel, da sem prišel do lastnega denarja. Delal sem do petih in se po abotnem in nepremičnega sedenju počutil duševno in telesno izčrpanega. To je bilo vse kaj drugega kot študentovsko življenje, v katerem sem bil gospodar svojega časa in ko je moje dneve usmerjal impulz. Po treh tednih sem se počutil zares bolnega, kot da se razkrajam pri živem telesu. Za skupinske športe sem prelesen, kvihtarne so bila takrat še subkultura, zato sem se odločil, da poskusim tekati. Jesen je po hinavsko izrinila poletje in za bicikliranje je bil dan prekratek. Tek me ni nikoli prej vlekel, ker se mi je zdel nedopovedljivo dolgočasen. Ker pa je praktičen in vedno pri roki, sem se odločil, da s ponedeljkom začnem z eksperimentom.

Ko sem prišel z dela, je bleščava dneva ugašala. Velika je bila skušnjava, da bi obsedel pred televizorjem, naročil pico in po njej od hudega padel v posteljo. A sem zbral moč, se oblekel za tek in se usmeril do stadiona. Tja sem prišel zadihan in poln dvoma, ali mi je tega treba. Ko sem petkrat pretekel isti krog, sem se sam sebi zdel podoben hrčku, ki so mu v ujetništvu odmrli možgani in teče v prazno po žičnatem kolutu. Stisnilo me je, postajam tak hrček, katerega čas in svobodo so si prilastili drugi, in se zdaj brez vsake domišljije lajha – za kaj le? A če sem se pred službenim računalnikom počutil kot zombi, sem na stadionu počutil neumnega, a živega: tolklo mi je srce, čutil sem korake in začutil znoj, ki se mi je vpijal v majico. Ta občutek, da sem vendar še živ in v majhnem segmentu še gospodar lastnega življenja, me je gnal naprej. Padel sem v svoj ritem, se zares zadihal in globinsko pregrel. Se prežaril, zaživel.

Potem, ko je tek postal dnevna rutina, sem se začel spoznavati z ljudmi, ki so tako kot jaz v ugašajočem dnevu prihajali teč. Ker se na stadionu teče v isto smer, je možnosti za ogledovanje še manj kot kje v gozdu. Pa sem vseeno kmalu ugotovil, katere od fantov bolj opazim od drugih. Med tistimi, katerim sem se najraje pustil prehiteti in sem jim potem, dokler je šlo, sledil na nekaj korakov, je bil on. Jožko. Ena mrha od fanteta. Nosil se je kot lipicanec. Ko je on tekel, je bil stadion njegov. Ali pa vsa moja pozornost na stadionu pri njem. Višji od mene za nekaj prstov. Jasno, postavnejši od mene. In čednejši od mene. Kar konec koncev niti ni tako zelo težko.

Bil je poln samega sebe, samozaverovan, s telesno govorico je sporočal, da se zaveda svoje izjemnosti. Pa sej je bil zares čeden. Malo temnejše polti, kostanjevih las, pravilnih potez na obrazu in temno rjavih oči. V obraz sem ga videl samo takrat, ko je prihajal na stadion. Po mojem mu ni moglo uiti, da ga opazim. Vem tudi, da me je razpoznal izmed rekreativcev, ki smo se pod večer potili na rdečem lešu. Dvakrat je tako naneslo, da sva se čisto od blizu pogledala v oči, in sem mu pomignil, češ, živijo. Ni odreagiral ne prvič ne drugič. Za norca se na pustim imeti, zato ga nisem poskusil več pozdraviti. Tudi če sva se srečala s pogledom, sva se ignorirala.

Pač pa sem ga z zadovoljstvom gledal v hrbet, ko me je prehitel. Prehitel me je vedno, ker je bil očitno treniran. Tudi telo je govorilo, da je fant doma v športu kot riba v vodi. Bil je študent proti koncu svojega bivanja v Ljubljani, torej nekako mojih let. In bil je fant s precej moškega v svojem telesu. Vsak večer sem ga, ko me je prvič prehitel, od strani pogledal v lice – kadar ni bil obrit in je bila fizionomija spodnje polovice obraza potemnjena z moško senco, mi je bil še bolj všeč. Močno britje je imel. In preučeval sem njegove roke, ki so gledale iz majice, in noge, ki jih je praviloma skrival v trenerki. Všeč mi je bil njegov hrbet, ko se mu je od vratu navzdol začela vleči mokra lisa, ki se na bombažnih majicah prave barve tako lepo opazi, in tudi mokrota pod pazduhami mi je bila všeč. Vendar ga v nos nisem nikoli dobil. Menda mi ni treba pojasnjevati, da sem si fanta, kadar sem bil sam s seboj, velikokrat priklical v spomni. Posebno mišičaste noge, šatiratne z rjavimi dlačicami, sem nemalokrat obdelal v obnovi in si predstavljal, kako z njih vlečem tekaške hlačke. Če pogledam za nazaj, sem gotovo tekel več in dlje, kadar je bil na progi on.

Jesen je vedno bolj ščipala svetlobo od dneva. Če sem se sprva vračal iz stadiona v mraku, sem proti koncu sezone odhajal v temi. Nekajkrat se je zgodilo, da sva bila z Jožkom zadnja na stezi. In zdelo se mi je, da me s prav posebnim užitkom prehiteva in da pol kroga prihranjuje moč, da potem z večjo lahkoto švigne mimo mene. Ni mi bilo vseeno. Po dveh mesecih sem sicer pridobil na vztrajnosti in hitrosti, in bogami, tudi na postavi se mi je že poznalo, a on me je še vedno nesel kot malčka iz vrtca. Po enem od takih švigov mimo mene se je pri vratih zasukal proti izhodov in se nato še bolj obrnil, proti meni, da se mi je lahko zarežal v obraz. Jasno, da sem ga videl, saj zaradi javne razsvetljave v okolici ni bilo zares temno, pa še listje z dreves se je redčilo in je več svetlobe seglo do tja.

S tem ozirom mi je očitno hotel pokaditi pod nos. Prase. A mi je s tem tudi polaskal, saj mi je dal vedeti, da me je opazil in da se je njemu, lipicancu, zdelo vredno ozreti se na kljuse, ki je sicer dajalo vse od sebe, pa mu vseeno ni seglo do kolen. Nobenih iluzij nisem imel, da bom s fantom kdajkoli kaj imel, saj je bil videt popolnoma pravoveren. Vseeno mi je godilo, da me je pogledal.

Po nekaj dneh sva se spet ostala sama na tekališču. Bilo je čudno vreme, mokro in vetrovno, v zraku se je čutilo, da bo kmalu mraz. Pri teku je bilo vse tako, kot ponavadi. Jaz po svoje, on po svoje. Ko sem ga zaslišal za seboj, sem pojačal, hotel sem, da se potrudi, če me želi elegantno prehiteti. Tistega večera sem prav hudobno do samega sebe šprintal, ko mi je sledil. Ko mi je ušel izpred oči, sem skoraj kolabiral in njega je kar odneslo naprej. Po tretji ponovitvi se je zgodilo. V temnem ovinku, diagonalno čez krog, je počilo. Jožko je kriknil. Pretreslo me je, saj glasovi med tekom niso običajni. Ko sem pritekel do njega, se je valjal po tleh in stokal.

»Ej, kaj je?« sem ga vprašal.
»Kostanj! Preklet, hudičev kostanj!«

Vse mi je bilo jasno. Veter je na progo nanosil listje in očitno se je med njega prikotalili kostanj z drevesa, ki je raselo na travi med stezo in ograjo. Jožko ga je pohodil in padel.

»Kje te boli?«
»Vse me boli, gleženj, koleno. Ko pizda me boli!«
Primerjava je bila slaba, a povedna. Čepel sem zadihan predenj, ki se je posedel na rit, se z eno roko držal za koleno, z drugo s celo dlanjo čez obraz, in stokal.
»A lahko pogledam?«
V mraku sem začutil njegove temne oči, polne bolečine in šoka.

Potipal sem ga po gležnju. Njega, lipicanca, najlepšega na stadionu! Zmeda in količina občutkov v meni je bila tolikšna, da nisem vedel, kaj bil. Še malo močneje sem ga potipal.

»Auu!«
»Oprosti. Ti že oteka.«
»Kurba… Samo koleno me boli še bolj. Da si nisem potrgali vezi…«
Na dnu hlačnice sem zatipal zadrgo in jo odpel ter hlačnico pazljivo potegnil čez kolenu. O čemer sem sanjaril, o športnih, preseksi nogicah, tega sem se zdaj dotikal. A v čisto drugačnih razmerah, kot sem si predstavljal. Napel sem oči.

»Rane nimaš.«
Tej ugotovitvi navkljub – ali prav zaradi nje – sem mu položil roko na koleno. On je zaječal, jaz sem ga po kolenu nežno, sočutno pobožal. Čisto instinktivno, tako instinktivno, kot sem mu rekel:
»Saj bo v redu.«
Pod dlanjo sem čutil sparno toploto, čutil sem od potu mokro kožo in dlačice, o katerih sem tako pogosto sanjaril… Bilo je dražljivo, a bilo je narobe. Nikoli mu ne bi želel žalega, da bi ga lahko šlatal. A skušnjava in nebogljenost racionalnega stražarja je bila tolikšna, da sem z drugo roko segel pod koleno in ga prijel za mišico. Vročo, spolzko od potu, slastno…

»So meča v redu?«
in pri vprašanju sem malo stisnil, da sem zatipal teksturo čvrstega, treniranega mesa.
»Ja, tisto je v redu«.
»Pokličem rešilca?«
»Neee!«
»Potem ti bom pomagal domov.«
»Ne seri. Sam bom.«
Začel se je postavljati na noge in se takoj sesedel.
»Daj!«
Počepnil sem k njemu , mu naložil levico čez moje rame. Oprijel se me je in skupaj sva se postavila pokonci.
»Joooj!«
»Samo počasi! Počasi.«

Šel je bolj skakaje kot hodé in korakoma sem poškodovanca pospremil domov. V nos sem vlekel njegov vonj. Tako, čisto na blizu, sem ga spoznal. Dober je bil, ne preveč močan, rezek, malo spolzek. Stanoval je blizu, za drugim ovinkom. Ne v študentskem domu, bil je podnajemnik. Pozvonil je v veliki hiši, kjer je star ženski glas zapel:
»Jaaaaa?«
»Jožko. Mi pridete odpret, prosim?«
Jožko je, torej.
»Ej, nikol pozabu, da si mi pomagu. Pejd zdej.«
»Po moje moraš na urgenco.«
»To je moja skrb.«

Zdaj se je opiral na steno in ograjo pred verando. Nenadoma sem bil brez sladkega, dišečega bremena. Za hip sem stal kot lole in iz pogleda čutil, da sem mu odveč. Okej, ne bom se vsiljeval.

»Ajde, ti veš. Čim prej se pozdravi.«
»Čao. Se vidva na stadionu.«

Na stopnišču se je prižgala luč. Obranil sem se in odšel. Nazaj me je kar nosilo. Malo zato, ker je bil junec težek, še bolj zato, ker sem bil zmešan od njegovega dotika in bližine. Moral sem na stadion, ker sem tam pustil vetrovko. Ko sem vstopil skozi ograjo, sem najprej pogledal levo-desno, ali še vedno ni nikogar. In takoj nato zaril nos v rame, kjer je še gnezdil njegov vonj. Kurac se mi je zdaj odzval in začel nabijati. Še enkrat sem pogledal levo-desno. Ja! V kotu je stal transformator in ob njem grmovje. Odneslo me je tja. V zaščiti grmov sem se naslonil na betonsko steno in potegnil hlače do kolen. Še enkrat sem nos zabil v ramo. Ves sem drhtel in bíl od razburjena. Potem se me nos prislonil razprto dlan levice, s katero sem ga prej prijemal za gola meča. Vlekel sem vonj vase. Ni ga bilo. Kar sem se mi je izprožil jezik. Okusil sem slanost. Slanost Jožkovega potu. Še dvakrat polizal in končal. Nepozabno končal.

Oblekel sem vetrovko in se še vedno tresel. Ker se nisem tresel od mraza. S klecajočim korakom sem se pobral domov.

(se nadaljuje)

 Biksen

(Vse fotke: Flickr: Michael Lokner: Interval running (race Track))

  • Share/Bookmark
 

8 odgovorov na “Padec, erotična zgodba”

  1. Krisss  pravi:

    Zelo dobro berljiv tekst in všečna zgodba. Zmotilo me je le, da vidiš tekst kot asocialen šport. Temu ni tako. Lahko je zares družaben – govorim iz prve roke. In tudi glasovi med tekom postanejo nekaj običajnega, zlasti ob večjih naporih. Sam pogosto tekam v družbi. V pravem tempu se je mogoče tudi pogovarjati. :D
    Zmotilo me je tudi – bodisi, da si pripoved pisal v prvi osebi – bodisi naslednje: “In čednejši od mene. Kar konec koncev niti ni tako zelo težko.”
    Nekdo je napisal, da so lepe stvari (v tem primeru lepi ljudje) lahko različne, toda lastnosti, ki jih pripisujemo lepim stvarem, so skupne vsem.;)
    Sicer pa zelo dobra zgodba. Se veselim nadaljevanja…
    Do naslednjega branja pisca prijazno pozdravljam! :)

  2. Krisss  pravi:

    Korekcija – tek in ne tekst. Se pardoniram! :D

  3. Andrej  pravi:

    Pa daj, ko španska televonela, ko je najbolj napeto, se neha…zaj pa z vznemirjenjem čakam na drugi del.

    Drugače pa full fajn napisano, ne vem če se nebom odločo pa še sam začel laufat:=)

  4. garry  pravi:

    Andrej, a prvič bereš njegove zgodbe?

    zgodbe vedno pritegnejo, z zvočnostjo, barvitostjo,akcijo in napetostjo…vedno je na koncu še bi ;-)

  5. Andrej  pravi:

    Jap, prvič oz. sem verjetno že, samo vmes nisem zahajal sem gor…:/

  6. biksen  pravi:

    @krisss: če greš s kom teč, potem je jasno, da se boš več ali manj pogovarja. navazava pogovara z neznanimi tekači je po mojih izkušnjah velika redkost.
    glede čednosti: vključek samoironije ;)
    prijazen odzdrav!
    @andrej: ti le začni laufat, boš videl, da ti ne bo žal! glede telenovel sem pomanjkljivo izobražen. ker ni prvič, da dobivam ta pokolon (glede na bajeslovno gledanost žanra ga razumem kot pohvalo), se ponujem producentom za pisanje scenarijev!
    @garry: ah…

  7. fun club  pravi:

    A ni lepše tekat po naravi kot pa v brezkončnem kroženju? Pa še več ljudi srečaš, da se morda pokaže kaka “greha vredna” prilika:))

    Biksen, mojster detailov si. Je tebe že kdo kdaj pobiral po kaki poškodbi?:))

    Se pa moram strinjat z Andrejem:)

  8. biksen  pravi:

    fun, če imeš ti takšne izkušnje z gozdnih poti, jih deli z nami ;)
    ne, mene še ni bilo treba pobirati s tal.

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !