Padec, erotična zgodba 2

Kmalu je nastopila zima z ledom in snegom. Stadion je opustel. Kaj je bilo z Jožkom, nisem vedel. Da bi šel zvonit in vprašat, mi ni prišlo na kraj pameti. Imam nekaj dostojanstva in časti in ni mi bilo do tega, da bi se šel izkazovat zanimanje gnoju, ki mi ni hotel niti odzdraviti. Ne glede na to se mi je globoko vsadil. Kot sem že rekel, si od njega nisem nič obetal, a fant je nagovoril mojo nečimrnost in tekmovalnost. Z zagrizenostjo, ki je drugače ne poznam, sem po cestah in pločnikih tekal tudi pozimi. Hotel sem doseči, da me spomladi ne bo tako zlahka dajal v koš, kot me je jeseni. Celo nekaj člankov o teku sem poiskal in jih preštudiral. Ne, nisem se držal vseh napotkov, večine pa. Dejansko sem pridobil na hitrosti in tudi na vztrajnosti se je poznalo. Glavni izkupiček je bilo dobro počutje, ki ga prinese redna telesna dejavnost.

Po pol leta sem zamenjal službo, kar je zaposlilo večino mojih misli. S toplimi, vlažnimi vetrovi se je najavila pomlad. Postajal sem nemiren in spet sem se bolj pogosto spomnil na Jožka. Stadion se je polnil s tekači in tekačicami in ob transformatorju so že zacveteli tisti prvi rumeni grmi. Njega ni bilo na spregled. Mislil sem si, da se morda preseli. Nekega večera, ko sem v mraku lovil zadnje minute za v trgovino, sem ga le videl. Skozi ograjo sem ga videl v hrbet in takoj vedel, da je on. Spoznal sem ga po načinu, kako meče noge pred sebe in po tem, kako nosi ramena in roke. Prvemu impulzu, da bi ga šel pozdravit, sem se takoj odrekel. Dva razloga sem imel za to. Prvi je bil izropan hladilnik in prazna omara in nuja, da kupim nekaj za v želodec, drugi, da se mu ne bom šel klanjat. Ko sem se čez dvajset minut vračal, ga ni bilo več na tekališču. Mi je treba razlagati, zakaj sem spremenil uro tekanja iz popoldanske takoj po službi na večerno, proti mraku?

Naslednji teden sem tri dneve zapored tekal do trde noči, ker sem vlekel, češ, morebiti se pojavi. Sam sebi sem se zdel neumen, ko sem se izčrpan vlekel domov. Včasih ne razumem dobro tega, kar počnem. V petek sem mirno tekel, zatopljen v meditativne misli, ko me malodane odneslo po tleh. Tako nepričakovano je bilo in na sunek nisem bil pripravljen. Hkrati z butom v ramo sem ga slišal:
»Ej, kako si?«
»Ooo, Jožko! Ti si… V redu sem. In ti spet na dveh nogah!«
»Spet.«
»Je bilo kaj hujšega?«
»Je bila jeba, ja. Dohtarji, fizioterapija, saj veš. Več kot dva meseca brez športa.«
»Ampak zdaj je v redu?«
»Vse okej.«

Nekaj deset metrov je tekel vzporedno z menoj. Ker sem se ulovil v premišljevanje, kaj naj mu rečem, se mi je vse zazdelo neumno, še preden bi bleknil. Ko sem iskal izhod iz pasti, je tišino, v kateri je bilo slišati samo superge na lešu, prekinil on:
»Nekaj si mi povečal tempo.«
»A?«
In sem takoj po slovensko dodal:
»Ali si pa ti izgubil kondicijo.«
»Saj sem jo res.«
No, in je od komplimenta bolj malo ostalo.
»Bom moral pojačati, da jo dobim nazaj. Ajd, čao!«

To je rekel in pospešil. Gledal sem ga v znani hrbet in ga pustil kakšnih deset metrov naprej. In se nato odločil, da mu bom sledil. To je začutil in pospešil, a mi ni mogel tako zlahka uti izpred oči, kot je jeseni. Obema se je poznalo: njemu, da ni migal, in meni, da sem sistematično vadil. Kljub temu, da sem močno dihal, sem držal tempo, s katerim sem mu sledil na pol kroga razdalje. Ni me mogel več dohiteti! Res, da sem dajal vse od sebe in sem po šestih krogih tempa dobil občutek, da se bom zgrudil in umrl, a popustil nisem. Ko sem se začel soočati s končnostjo svojih moči, je Jožko prenehal. Iz tekališča je zavil na stran in se tem po stranski stezi za skok v daljino iztekal.

Ko sem prišel v njegovo bližino, je bil obrnjen stran od mene. Za ovinkom sem popustil in začel teči z normalno zmogljivostjo. Ob naslednjem krogu je naslonjen ob drog raztegoval mišice. Eno nogo je imel iztegnjeno daleč nazaj. Bil je v kratkih tekaških hlačkah, ki so se v tem položaju dvignile visoko navzgor. Mmm! Kako lepo so se izpostavile stegenske mišice in kako lepo so se napela meča, za katere sem ga takrat prijel. Kar tudi ni za zanemariti, zategnjeno blago je izrisalo volumen vsebine njegovega mednožja… Vroče mi je udarilo v glavo ob tem pogledu in ob spominu na sol z njegovih meč. Še dobro, da zadihanost takšne odzive tako lepo prikrije. Že se je prestopil in nazaj iztegnil drugo nogo, tako da se je tisto vroče skrilo. Pa me tudi ni videl, ker je bil obrnjen stran.

Ko sem ga v naslednjem krogu spet dobil v oči, je stal pod drogom. Drog je na stadionu v glavnem sameval, edini redni uporabniki so bili trije čedni čefurčki, ki so se proti koncu tedna tam dokazovali drug pred drugim. In jih je bilo, jasno, veselje gledati. Jožko se je nekoliko razkoračil, zategnil navzgor hlačke, potegnil majico navzdol, dvignil roke, zgrabil drog in se dvignil. Z lahkoto, ki sem mu je iskreno zavidal. Vesa v zgibi – travma moje šolske telesne vzgoje… Jožko je držal in držal. Ko sem bil vzporedno z njim, sva se srečala z očmi. To ni bil kar tako nek slučajen pogled. Zelo močno se mi je zdelo, da je prav čakal, da me bo lahko pogledal z viška. Dvakrat z viška. Enkrat z droga in enkrat z višav telesne superiornosti. Ni trajalo dolgo ta pogled, a dovolj, da me je z njim postavil na svoje mesto. Delal sem se, da ni bilo nič, in tekel naprej. Pa me je žgal. In rajcal. Ta pogled in ta pes, ki mi ga je namenil. Tisti večer sem ga imel dovolj. Zavil sem s stadiona in domov, ne da bi se ozrl.

Minilo je nekaj dni, ko sva se spet srečala. Tekel je, ko sem stopil na stadion. Videl me je in trznil z obrvmi, rekši s tem živijo. Jaz sem odgovoril tako, da sem ustnice skremžil v nasmešek. Izraz na njegovem obrazu ni bil nevtralen, kot od nekega iks-ipsilon tekača. Sporočal mi je nekaj in ne bi rekel, da nekaj prav posebn naklonjenega. Vsekakor mi je bilo takrat jasno, da sva v nevsakdanjem, psihološkem odnosu. Spustil sem se v tek za njim in s podobno zagrizenostjo kot prejšnjikrat poskrbel, da sva ostajala v enaki oddaljenosti polovice kroga. Ni mi ušlo, ko me je me pogledal po diagonali, ali že bom opešal ali ne. Po še dveh krogih je bil pod drogom; zamenjal je disciplino. Ko sem bil v ravnini, od koder sem ga dobro videl, se je dvigal spuščal s samoumevnostjo, kot bi delal sklece. Mene bi tudi pri sklecah že zmanjkalo, ko se je on še vedno dvigoval in spuščal. Nisem se mogel zadržati, da mu ne bi izrazil občudovanja. S palcem navzgor sem s kratko in čvrsto kretnjo pokazal, da je šef. Čez obraz mu je šla grimasa, da jasno, da je… Pes, pes, pes.

Ob naslednjem krogu je šetal okoli droga in gledal železo kot da o nečem premišljuje. Nato sem ga videl odhajati. V hrbet. Mišičasti, spoteni hrbet. Nosil ga je v celem, komaj da ga je premikal drugače kot da ga je rahlo sukal po osi hrbtenice. Ker je še noge metal malo navzven, je bil res videti kot sam vas prepričani, superiorni samec.

Čez teden dni sem sem bil pozen. Mrak se je že gostil in na stadionu smo bili samo trije. Eden do drugi dveh – on. Mogoče so druge tekače odbili težki črnikasti oblaki, ki so viseli na nebu in govorili, da se bodo zdaj zdaj oprli. Po par krogih je tretji izginil in ostala sva sama. To sem močno čutil. Veliki stadion, veliko mesto in on in jaz in vlaga in noč, ki je imela skoro pasti, in dež, ki se je imel vliti.

Nisva se lovila, tekla sva na odstojanju. Pa je on zavil k drogu. Tekel sem proti njemu, ko se je pripravljal, da se bo dvignil navzgor. Imel je oblečene temno modre hlače od trenirke in temno majico s kratkimi rokavi. Ko se je potegnil, se je med temnim blagom trenirk in majice zasvetila svetla koža. In na njej temna senca, ki se je izza elastike dvigala do poka in ne nad njim izginila pod majico. To moram videti do blizu, pa če se svet podre!

Zapustil sem stezo in šel naravnost proti njemu. Pričakal me je s pogledom, uprtim v oči. Prav počasi se je dvigal in spuščal. Težko sem prenesel, da nisem pogleda zapičil v kosmatino pod robom majice.
»Kako dolgo zdržiš v vesi?«
Spustil se je ne tla in spodnji del trebuščka s popkom se mu je skril pod blago.
»Zakaj? A greš tekmovat z menoj?«
Pogled mi je pravil, da bi se rad spoprijel z menoj. In me zmlel.
»Ne morem tekmovat s teboj. Ti si pet razredov višje.«
Gódilo mu je, da sem da hvalil in razglasil za zmagovalca brez boja.
»Te pa lahko štopam!«
sem mu predlagal.
»A da bi?«
Pomolčal je in me premerjal do nog do glave.
»Pa štopaj. Me zanima, če sem spet na dveh minutah.«
Vroče mi je bilo, ko sem snemal uro z zapestja.
»Jaz sem pripravljen. Ko se dvigneš, začnem.«
In čez trenutek:
»Štopam!«

Stal sem dva koraka pred njim. On je gledal pod nebo. Ker je imel pogled uprt nepremično v neskončnost, sem jaz dvignil uro tako visoko, da sem lahko preučil njegov trebušček. Zaradi mraka je bila slike že skoraj črnobela. Nisem videl številk na osvetljenem ekrančku, videl sem očarljivo pot na pol kodrčkov, ki se je od popka navzdol naglo razširila in vodila v zakladnico pod elastiko. Blago ponošene trenerke je bilo mehko in zelo jasno je sem pod podolžno gubo zaznaval obris njegovega moškega organa. Zdelo se mi je, da se je med fantovim naporom ud povečeval.
»60 sekund.«

Gledal sem ga v obraz. Spačen je bil od napora. Z očmi še vedno v neskončnost. Mišice napeted o togosti na vratu, pod blagom na ramenskem obroču, na rokah, ki si se pod rokavci svetile od potu. Na sencah in licih – srage. Lise od potu na majici– kot da tudi rastejo pred mojimi očmi.
»Minuta petnajst.«
Vdihoval in izdihoval je v krču.
»Minuta trideset.«
Malo je že trzal in začel z brado lesti navzdol. Popravil se je in pri tem zanihal s telesom naprej nazaj.
»Umiri me!«
je siknil skozi stisnjene zobe.

Kot bi vnaprej vedel, kaj mi je storiti, sem priskočil in ga prijel za boke. Odločno sem ga prijel. Nalašč sem ga prijel tako, da sem ga pritegnil k sebi. Na prsih sem začutil poltrdo tvarino kurca. Kosmatino trebuščka sem imel tik pod brado. Nos sem imel poln tistega vonja, ki sem ga poznal od jeseni, le da je bil tokrat slajši. Iz mednožja je šel tudi odtenek, do katerega imam ambivalentni odnos, a me le bolj draži kot odbija. Vlažna toplota tujega telesa v območju moje zasebnosti. Tako sem ga v vrtincu nepričakovano močnih vtisov držal morda pet sekunde, ko sem se spomnil na uro.
»Minuta petdeset«.
Jožku so očitno pohajale moči. In sem štel še:
»Sedem… osem…devet… dve minuti.«

Povlekel je še tri sekunde in se spustil kot kamen . V tistem sem jaz instinktivno segel z rokami okoli njega, kot da bi hotel preprečiti, da bi se zvalil po tleh. Ta ko je zdrsnil – v moj objem. Prepoten. Izmučen. Čutil se, kako sem mi je volumen ne mehke in ne trde moškosti zapeljal s prsi preko trebuha do tja, jer se je srečal z mojo.

Jožkov pogled je bil ognjen njegov sijaj se je bleščal še v črni mrak. Kar stresel sem se, ko sem se zavedel nedovoljenega prijema in v hipu odmaknil roke. On pa je šinil s pogledom levo-desno, očitno gledajoč, ali sva res sama, in me že naslednji hip krepko grabil za zapestje in potegnil za seboj.

(se nadaljuje)
Biksen

  • Share/Bookmark
 

14 odgovorov na “Padec, erotična zgodba 2”

  1. Andrej  pravi:

    Kooončno nadaljevanje…yeey!

    Super, pa spet konec ko je najbolj napeto. In zdaj bom znova čakal kot pes na kost na nadaljevanje.

    Bravo Biksen :)

  2. biksen  pravi:

    ja, sobota je ponavadi dan za moje proizvode. jasno, da mi godi, če se bralcu dopade! si že začel laufat ;) ?

  3. Andrej  pravi:

    Oh, pol pa že komaj čakam na naslednjo soboto, ko bo prišlo nadaljevanje izpod tvojih tipk.

    Hmm, ne laufat še vedno nisn začel. Željo sicer mam, samo volja je še bolj slaba zaenkrat :(

  4. biksen  pravi:

    najtežje se je premaknit z mesta. potem gre samo. najenostavnejše pa je, če imaš družbo! tako da…

  5. jst  pravi:

    Moram te pohvalit, ker res znaš pisat tako da pritegneš bralca kot se le da, samo sem mislil, da bo drugi del konec, pa izgleda, da sem se motil.

    LP
    V.

  6. biksen  pravi:

    meni so všeč tiste zgodbe, pri katerih ne veš točno, kako se bodo končale. rad imam pritegnjene bralce :) , hvala.

  7. Andrej  pravi:

    Ja samo nekoga je treba najdit, da bo šel zraven.

    Od kje a jemlješ navdih za pisanje zgodb? Je kaj tudi resnično?

  8. biksen  pravi:

    andrej, pa to je vse samo resnice in samo resnica in nič drugega kot resnica. si kdaj pomislil drugače ;) ?

  9. Krisss  pravi:

    Všečno. :D
    Edino, da si ga označil ‘gnoj’ me je motilo.
    Sicer pa brez pripomb. Do tal se klanjam. ;)

  10. fun club  pravi:

    Biksen, spet eno prijetno branje; za naslednjo soboto se pa obeta še več :) ) kolikokrat gremo še spat do sobote?:))

  11. biksen  pravi:

    krisss, ti si povsod želiš samo lepo in dobro. čustva gredo včasih svojo pot in ta “gnoj” je bil namenjen ilustriranju ambivalentnega odnosa do jožkota.

    funči, bom nekaj spekel do jutri ;)

  12. Krisss  pravi:

    Ne Biksen. Jaz ŽIVIM samo lepo in dobro, zato si ne rabim to želeti. :D
    Tvoj odnos z Jožkom je napredoval. Upam, da si občutil srečo. Le-tej pripisujem absolutno večji pomen. :)
    Še enkrat pohvalim! ;)

  13. biksen  pravi:

    krisss, če hvališ slovenca, ga spraviš v zadrego, a ne veš tega?
    tisti jaz, ki to piše, in tisti, ki nastopa, se sicer poznata, se včasih srečata v merkatorju (pri polici s kondomi ;) ), nista pa to isti osebi. toliko glede občutja sreče z jožkom…

  14. Krisss  pravi:

    Kakor koli! Pozdravi ga. :D Tistega, ki ga srečuješ pri kondomih. :P

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !