Marcel Proust

Marcela Prousta mi v gimnaziji ni bilo potrebno brati, kaj šele napisati kak esej. Mogoče me je ravno zato, pa tudi zaradi tega, ker sem slišal, da je bil tič posebne sorte, začel zanimati. Zato sem pred leti za začetek v roke najprej vzel Combray, del njegovega velikega romana v sedmih delih: “Iskanje izgubljenega časa – A la recheche du temps perdu”. Mojstrsko ga je prevedla gospa Radojka Vrančič. Dolga pripoved kar tako, brez zgodbe, fabule. Pač pa v dolgih stavkih nizanje svojih spominov in občutkov. Ti spomini so se Marcelu dogajali v polsnu in pa na osnovi čutnih zaznav iz preteklosti. Enake čutne zaznave ( okušanje v čaj namočenega piškota “magdalenica” ) v sedanjosti so v njem namreč sprožale vrsto asociacij in spominov: na otroštvo in na ljudi v mestu Combray, kjer so se pletli odnosi med dvema svetovoma, dvema deloma mest, aristokratskim in meščanskim. V svoje pisanje pa je ves čas vnašal tudi vse tisto, kar se je dogajalo okrog njega, osebe in njih bivanja.
 

[Proust je bil leta 1871 rojen premožnim staršem. Oče je bil zdravnik, mati pa izobraženka judovskega rodu. Vse svoje življenje je bil bolehen, bolj kot ne nevrotik, od devetega leta ga je pestila astma. Leta 1922 pa je bila zanj usodna pljučnica. Že na zunaj nežen fant, kaj šele po duši...]
 
Njegov odnos z materjo je bil izvor radosti, pa tudi žalosti, neuslišanih hrepenenj. Včasih ga ja s svojo “hladnostjo” skušala utrditi, pripraviti za življenje. Če je zvečer dobila obiske, je bil Marcel prikrajšan za tisti tako željen poljub za lahko noč.

Ko je umrla, mu je zapustila veliko zapuščino (6 milijonov dolarjev današnjega denarja). Proustu za preživetje ne bi bilo potrebno migniti s prstom. Pa je vseeno delal, pisal, iz nekega notranjega vzgiba
 

[Bil je ljubljenec pariških plemiških salonov: izobražen, duhovit, uglajen, šarmanten... pa ravno toliko samosvoj, poseben, da je bil še bolj zanimiv.]
 
Njegovo stanovanje je sčasoma postala nekakšna trdnjava, kamor so smeli (samo) pokukati le posvečeni, zaželjeni. Da bi se izognil hrupu, je sobo obložil s pluto. Motečo svetlobo je odganjal s težkimi zavesami, neželjene dišave pa s kadilom. Podnevi je spal, popolnoma oblečen, v rokavicah, ponoči pa je pisal. Njegovo življenje je bil do potankosti določen ritual. Vsaka stvar, točno določena, ob svojem času, na točno določen način.

Nekaj let zatem, ko sem prebral Combray je izšla knjiga, v kateri se je nanj spominjala njegova gospodinja in zaupnica Celeste Albaret, ki je z njm prebila zadnjih osem let. Petdeset let je molčala. Nato pa se je le premislila in spregovorila. Ni hotela, da bi se Marcelove podrobnosti za vedno izgubile, da bi izkrivljali njegovo osebnost in življenje. V knjigo je zapisala samo tisto, kar je videla (bila je vseskozi na preži, vsak trenutek na razpolago svojemu Marcelu) in kar ji je povedal. Brez da bi presojala, dodajala.
 
V svoji mladosti se je Marcel zaljubljal, ali po moje bolje “zagledal” v različne ženske. Bil je občutljiv za žensko lepoto. Vsaka od teh žensk pa je bila nekaj posebnega. Na različne načine jim je izkazoval pozornosti, pošiljal cvetje in bil večinoma razočaran ali zavrnjen. Srečna ljubezen se je izkazala kot iluzija. Kot stvaritev zaljubljenca, ki s svojo umišljeno podobo prekrije resnično bivajoče bitje. Zavrnitev in spoznanje sta vir žalosti in obupa, sta vir naslade v trpljenju. Je v tem času še iskal samega sebe, se iskal in si še ni upal priznati svojih hrepenenj? Ali pa je ta srečanja s temi temi ženskami, tako kot vse drugo, beležil v vijuge svojega spomina, da bi jih kasneje lahko spet našel in uporabil v svojih delih?
 

[V sezoni 2008/2009 so v ljubljanski Drami postavili na oder Proustovo "Iskanje". Zelo pogumen, zahteven podvig. Za razumevanje vsega, kar se je dogajalko na odru, si moral Prousta kar malo poznati, sicer si se izgubil v izgubljenem času. Prousta je  odigral Alojz Svete. Na sliki je s svojo literarno ljubeznijo, simpatijo Albertine. Na drugi sliki pa je Igor Samobor v vlogi barona Charlusa. Sicer pa nastopa tudi Jurij Zrnec, v vlogi Charlusovega ljubimca Morela. Je blo zanimivo!]
 
 
O drugačnih ljubeznih je bila Celeste zelo “prizanesljiva”. Niti ne potrjuje niti ne zanika kar ni videla ali slišala iz njegovih ust.

Svojo prvo homoseksualno izkušnjo je Marcel doživel pri 22-tih letih, z 19-letnim glasbenikom. Svoje homoseksualnosti sicer ni skrival. Pogumno za tisti čas. S svojim šoferjem in tajnikom ter ljubimcem Agostinellijem je imel najbolj intenzivno razmerje. Agostinelli sicer ni bil gej, a je izgleda Marcelu dopustil izživeti njegove homoerotične fantazije. Bil je celo ženskar, kar je pri Marcelu vzbudilo precej ljubosumja…
Moškim, ki so mu bili všeč in so se mu zdeli pomoči potrebni, je rad pomagal, tudi finančno. Agostinelliju je plačal šolo za pilote… Mlad Švicar, Henri Rochat, sicer natakar v Ritzu, bi pa rad postal slikar, se mu je zasmilil, pa ga je za dve leti vzel k sebi na stanovanje, mu pomagal. Nič naj ne bi bilo med njima, Celeste naj ne bi ušla nobena podrobnost. Tajniki, ki so zapisovali njegove misli, so bili v glavnem mladi moški.

Eno posebno vezo pa je imel z Alberton Cuziatom. Možakar se je gibal v “posebnih” krogih. Marcel mu je finančno pomagal, mu celo podaril odvečno mamino pohištvo. Albert je bil sprva samo zakupnik, nato pa je osnoval svojo lastno hišo za moške, homoseksualni bordel, kopališče. Tja so prihajali tudi politiki, pa celo ministri. Marcel naj bi bil večkrat tam zaradi radovednosti; to mu je predstavljalo snov za svoj roman. Albertu je celo plačal, da je lahko skrito opazoval, kako moškega, bogatega industrijalca, biča drugi moški.. Spet navdih za njegovo pisanje.
 
Taka “drugačna” ljubezenska razmerja opisuje tudi pri svojih junakih v svojem obširnem delu.
Sicer pa njegov odnos do homoseksualnosti prihaja do izraza v paradoksalni opredelitvi do take ljubezni: to je obenem “grešna strast” in dedna lastnost, ki se kakor “barva oči” rodi iz “mešanice očetovih in materinih kreposti”; to bi pomenilo, da je človek s temi nagnjenji brez krivde kriv.
 

[Drobne pozornosti na Proustovem grobu. Sicer se pa spodobi, da ima tako velik mož tudi svojo ulico, kaj ulico, avenijo: Avenue Marcel Proust. Ni sicer ne vem kako ugledna,  je blizu Palais de Chaillot. V bolj elitnem delu, blizu Place de la Concorde, vzporedno z Champs Elysees pa je zelena Proustova aleja. Kadar sem v Parizu in nakupujem v La Fayette, se ne morem izogniti bulvarju Haussmann, kjer je Marcel nekaj časa stanoval. Vedno se spomnim nanj.]

Vsak, še tako neznaten trenutek, je “izgubljanje časa”.
Vsa trenutek lahko izgubljeni čas tudi najdemo.

Včasih, ko sem sam, ko utripanje okolice ostaja zunaj mojih zaznav, se vračam nazaj in se, priznam, omamljam s skrivnostno kemijo endorfinov v moji glavi. Na dnu mojega spomina najdem bitja in njih bivanja, ki so mi v izgubljenem času vznemirila čute in srce. Izgubljeni čas, ali pa samo trenutek, oživi. V teh omamah iz preteklosti včasih najdem zatočišča in tako vsaj deloma, začasno, ubežim sedanjim takim in drugačnim “mukam”.

Ikarus

  • Share/Bookmark
 

17 odgovorov na “Marcel Proust”

  1. luna  pravi:

    Krasen prispevek!! Ga že brala in ga še bom!!

  2. šuši šuši  pravi:

    Joj, to pa je tako dobro napisano, da me je kar odneslo v Pariz, v Proustov čas … super!

  3. ihim  pravi:

    Saj vem davno bi ga že moral brati, pa se nekako nisva srečala, kasneje, no kasneje pa si ga nisem upal. Morda je zdaj pravi čas.

  4. ikarus  pravi:

    @luna
    O takem človeku je težko kaj napisat, da bo kratko, zanimivo…
    Vedno ostane še toliko podrobnosti, nians…
    Mogoče potem koga firbec premami, pa gre raziskovat, brat…

    @šuši
    Ja, Pariz. Nikoli se ga ne bom naveličal.

    @ihim
    Probaj, pa ni nujno, da ti bo všeč.
    Ne bere se hitro.
    Pa mir moraš imet!
    Mogoče je dobro najprej prebrat omenjeni življenjepis.

  5. Domen  pravi:

    Tako kot vse tvoje objave, sem tudi pri tej kar hlastal za besedami. Prousta si zelo dobro predstavil na poljuden način. Podatkov, ki sem jih izvedel, si z branjem kakšne suhoparne biografije o njem nikakor ne bi mogel zapomniti.
    Na začetku si zapisal, da je bil njegov odnos z materjo izvor njegovih žalosti, strasti in hrepenenj, vendar tega v nadaljevanu nisi več poudarjal. To omenjam zato, ker sem prebral knjigo Upor telesa od Alice Miller, ki med drugimi navaja ravno Proustov primer. V poglavju o njem je zapisala, da je njegova mama hotela urejati vsako podrobnost v zvezi z njim, ker ga je hotela takšnega, kakršnega je potrebovala. Pretirana skrb ni bila izraz ljubezni, ampak strah konvencionalne meščanske hčere pred nenavadno izvirnostjo svojega sina, on pa se je tega zavedal in ji hotel v vsem ugajati. Bil je ”načrtno” priden otrok, ki ni mogel vdihniti vse njene ”ljubezni” (ki je bila v resnici skrb/strah), in to ga je dušilo, zaradi česar se je tudi v fizičnem smislu pojavila astma. (Millerjeva navaja njegov citat: »Tako veliko zraka vdihnem, pa ga ne smem izdihniti, vse, kar mi daje, mora biti dobro zame, pa četudi se s tem zadušim.«) Svojo tesnobo je lahko sprostil le skozi literaturo, v kateri je opisoval izpraznjenost malomeščanstva. Njegova kritika je prizanesla materi, ki je bila v resnici utelešenje vsega tega.
    Dogodek, ki ga je v njegovem spominu obudila v čaj namočena magdalenica pa je bil eden redkih trenutkov, ko se pri materi počutil varno in popolnoma (brezkompromisno) sprejet.
    Oprosti za dolg komentar, ampak sem malo več napisal, ker imam nekatere knjige malo zabeležene po raznih zvezkičih. :)
    Drugače pa v Parizu še nisem bil. Sem rekel, da ko bom šel naslednjič v kako velemesto, bi rabil kakega dobrega vodiča, ki mesto pozna in – kar je še posebej pomembno – ga doživlja s srcem. Mislim, da bi me ti znal zaljubiti v Pariz … :D

  6. ikarus  pravi:

    @Domen
    Težko je v kratkem napisati bistveno, kaj šele poglobljeno.
    No, si pa zato ti malo dopolnil vso zadevo. Hvala!!! :-)
    Ja, tale njegov odnos z materjo je bil res nekaj posebnega.

    Dobro pozna Pariz…?
    Nikoli ga do konca ne spoznaš.
    Zato se tudi rad vračam.
    In vsakič sproti pred obiskom malo obnavljam francoščino.
    Sem bil budala, ker sem v gimnaziji hvatal krivine.
    Uf Domen, mogoče bi te pa res kdaj znal zaljubiti v Pariz.
    Sem že lani prijateljem obljubil, da jih bom vodil, potem je pa vse skupaj zvodenelo…

  7. Ka3n  pravi:

    Priporočam tudi Alain de Botton How Proust Can Change Your Life. “N’allez pas trop vite (lepo počasi) bi bil lahko Proustov moto. Če ne hitiš, svet dobi možnost, da postane bolj zanimiv.” In Pariz…je l’adore…enako se ga je treba lotevati počasi in kot si rekel, Ikarus, ne moreš se ga naveličati…

  8. ikarus  pravi:

    @ka3n
    Ja ja, poznam, pa tudi prebral.
    Pa njegove “Utehe filozofije”…
    Vidim, da si tudi “frankofilka”.
    Nekje sem prebral,da je nekdo izjavil, da ko Pariz enkrat okusiš, da Pariz postane hrepenenje…

  9. Marija Marija  pravi:

    Pohvala tudi z moje strani, res lepo napisano. Sploh zadnji odstavek me je kar zlakotil. :-)

    Sama sem se branja Swannonega sveta lotila že dvakrat, a mi nikoli ni uspelo vztrajati. Mislim, da sem vedno preveč hitela. Naslednjič bom začela počasi in v miru. Hvala za lušte. :grin:

  10. ikarus  pravi:

    @Marija
    Imeti moraš mir in čas.
    Pa tudi ne smeš pričakovati neke napete zgodbe…
    Všeč ti mora biti virtuozno pisanje kot tako, razmišljanje, eno posebno doživljanje sveta. To pač ni vsakomur dano.

  11. Ka3n  pravi:

    frankofilka…nisem nikoli na ta način razmišljala o sebi…ampak če zdaj pomislim, bi res našla precej stvari, ki bi to potrdile…enostavno ena posebna energija…ki jo najdeš tudi v Parizu…vsakič znova, vsakič drugače, pa vedno tako, da si zaželiš še…

  12. ikarus  pravi:

    vKa3n
    Sva si mal podobna, po duši… :-)

  13. Ka3n  pravi:

    @ikarus
    …torej, ko greš naslednjič tja, sporoči…se pripeljem in spijeva skupi kak dober kozarec Bordeaux-ja na eni od neturističnih uličk Montmartra… ;) …uf, za razliko od Prousta, sploh ne rabim vina, pa si tole čist zamišljam…magnifique :D

  14. ikarus  pravi:

    @Ka3n
    Ja super.
    Sva včeraj posedela z enim prjatlom, je tud za jesenski obisk Pariza.
    Če prav sklepam, ti tam živiš?
    Bom probal še kontakt dobit z enim prjatlom iz Marais-a. Romanca izpred nekaj let.
    To bo fajn.
    Jaz ti bom pa Modro frankinjo prinesel.

  15. Ka3n  pravi:

    @ikarus
    …žal mi ni dano sprehajati se po pariških ulicah vsak dan, ampak mi je dovolj blizu, da sem tam, ko si ga zaželim…
    no, ti kar vse zorganiziraj, sliš se res fajn…se že veselim…Bordeaux-ja in Modre frankinje :)

  16. ikarus  pravi:

    @ka3n
    Odlično :-) )

  17. pitija  pravi:

    Hm, ne verjamem, da je v tem zapisu poanta samo Paris,kot tak…seveda mesto neizpete ljubezni in seveda ljubezni, življenja, kot vsi, ki mu odgovarjate merite v to smer…mislim, da se človek opravičuje samemu sebi za en življenski nepopravljiv spodrsljaj… iskanje, zašel je v slepo ulico, v labirint,pa noče najti izhoda…tiplje, išče….pustimo Prousta, predaleč je, da bi se lahko z njim primerjali,danes smo tu, vsak s seboj…sami orjemo svojo njivo..ne vidim nobene odličnosti v zapisu…Paris je mnogo lepši brez kondoma na glavi…..bolj jasno se ga vidi

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !