S ceste

Zamišljeno grem. Čez enajsto je že.
Prav malo pred mano nek avto zavre.
In čaka. Registrska: Maribor. Noč,
zgubíl se je, revež, in rabi pomoč…
Skoz okno spuščeno: “Te peljem domov?”
Vprašanje udari po glavi – kot kol.

Kako, lepo prosim? Le kdo bi to bil?
Se sklonim, pogledam not v avtomobil.
Nasmešek. Zadrega. In temen pogled.
Simpatičen pob, morda trideset let.
Od malo poprej ta pogled sem poznal:
jaz plaval sem, ko je on stopil iz savn.

Opazil sem ga. Temnooki pogled.
In fanta, seveda. Da spet sem in spet
ujel ga z očmi, ni bil kriv njegov stas
(prav čedno plečat), ni bil kriv mlad obraz
(njegov ne okvir temnih las). Ne. Pogled
je sprožil nemir. Ki kot plaz gre nizsvet.

Zato, ker na dnu mu oči čutno tli.
Kar spodaj je, tlačijo težke plasti –
otožnosti. Čutim, da skrivajo žar,
zaznavam – ne vidim! – a vem, da v požar
razvname se, če se odpre in če zrak
spustíl bi si v dušo. Naj nosi te vrag,

zakaj ravno jaz? Saj le plavat sem šel,
prisežem. Je treba, da spet bi se ujel?
Pogled, uprt vame: teman in globok.
Nasmeh bolj prisiljen. Pogoltnjeni cmok.
Iskren je. Pošteno je rekel, kaj bi.
Spoštujem pogumost. In adrenalin.

Prisedem. Pogovor. Razlóži mi, da
zaluštalo danes se mu je mesa.
Poljubil bi ga za priznanje. Zares.
Ko gre za preprosto potrebo teles,
ne maram napletanja čustev in zgodb.
Ko jasno je vse, bodi bob, kar je bob.

Za njega – vse čisto. Za boga – čemu
sem jaz sedel k njemu? Mar rekel bi mu,
da slo sem že tistega dne pogasil.
Lahko bi z izgovorom se mu izvil.
Zakaj sem šel z njim, če ni treba bilo?
Samo za zabavo? Tja v dan? Kar tako?

Užitek zavoljo užitka? Prav nič
za njim ne ostane. Oguljeni tič,
morda. Se slepiš, da ostane spomin?
Blago neprodajno! Ko mine pet zim,
pod prahom je nerazpoznavo vse;
odvečni balast samo. Prazno srce.

Pri meni: poljub. In še en. Še in še.
Polt – gladka. Vrat – poln. Dišeči lasje.
Ramena in roke, pleča, telo –
vse mišica. Temno orodje. Lepó!
Izbiro mu dal. Se potrudil, kot znal.
S telesom in z njim. Se razdal. Obležal.

Potem mu je ogenj ugasnil v očeh.
Postal je molčečen. Minil ga je smeh.
Ponudil sem mu, naj prespi. Ne, bo šel.
Stuširal se ni. Da bi raje dišal
vsaj malo še… Ganil me je. Telefon?
Mah, ne bi. Tako pač to gre. Grenki on.

Biksen

[Foto Flickr, Eliza Peyton, Car lights at night]

  • Share/Bookmark
 

2 odgovorov na “S ceste”

  1. Kitty  pravi:

    Zelo mi je všeč! Ritem kratkih povedi, ki da vsemu še piko na i = njam!

  2. biksen  pravi:

    hvala, kitty! Naslednjic mi ti ustavi in se ti dobis kaksen kuplet od mene ;)

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !