Ecce quomodo moritur justus

Objavljamo erotično zgodbo iz knjige DIHTIVO*, ki jo je napisal Mitja Blažič in tako podprl naše delovanje na področju hiv/aids preventive.

ECCE QUOMODO MORITUR JUSTUS

Kdaj? Kako si me prepričal, da sem križal ponotranjenega zlaganega pravičnika? Vendar je bil izžig nedolžnega jagnjeta, tega smrdljivega, gnojnega tura, ena sama naslada. Pohoditi nov košček tirana, ki me tlači, odkar so name polili s tisto prekleto blagoslovljeno vodo. In ožgali s kadilom, ki se zažre v vse pore. Da ga lahko izplaknejo samo hudourniki znoja, nebrzdanega plesa in seksa. Kakšna sladkoba! Spomnim se tiste noči, kako sem bil še pred zavestjo že globoko v igri. Med lesketajočimi dlakami na utripajočem mesu. Med zibanjem v ritmu pospešenega bitja srca sem moral iz dima v daljavi izločati obrise tvojega fanta. Oprezati z zrkli. Striči z ušesi. Kot pes čuvaj. Ni naju smel videti, kako si pijana porivava jezika v goltanca. Ni smel opaziti mojih dlani na tvojem obrazu. Na tvojem trzajočem hrbtu. Ni smel zaznati mojih dotikov na tvojem poraščenem, mesnatem trebuhu. Ni smel posumiti, da se med tvojimi čikpavzami porivava ob furnir tesnega klubskega wc-ja. Ni smel slišati tleskanja tvojega prevelikega mednožnega pirsinga ob moje zobe. Ni smel zaznati tvojega vonja na meni, niti mojih oči na tebi. Zato mi je odleglo, ko sta odšla.

Dovolj mi je bilo mrtvih pogledov tvojega fanta. Vdanega v usodo. Pokornega. Pohlevnega. Vsega podrejenega tej igri. Ker se pri skoraj štiridesetih še vedno duši s popkovino. In ve za naju. In midva zanj. In za njegova izginjanja. Marš! Preden mi bo postalo še všeč. Rešil sem se te agonije samo zato, da bi si jo lahko takoj želel nazaj. In res je dvoje rok začelo polzeti po mojih bokih. Še preden sem ubil misel nate, na tvojega fanta in vajine bolne sprenevedavosti. Dvoje novih rok je bilo na meni. In toplota gladke kože na mojem mokrem, mrzlem, lepljivem hrbtu. Oklenil sem se jih, da so se prsti prepletli in jih nesel na prsi. Grel sem se s toploto novega telesa. Obrnil sem se in poljubil. Dolgo sem pil okus tobaka z novih ustnic. In lovil sapo. Napenjal mlahave noge. In brzdal omotico v glavi.

Potem sem pogledal. Dvoje novih oči. Bleščečih mandeljnov med štrlečimi ušesi. Med neskončnim nasmehom od Kölna do Pariza. In nazaj. Če sem še pred enim poljubom hlastal za ožgano kožo prepovedanih črnih ustnic, je bilo zdaj vse dovoljeno. In sva si jedla čeljusti in se lovila z jezikoma. Dolgo. Potem sva si dala imeni. Resnični. Vprašal sem, če kadiš. Samo zato, ker sem sanjal, da bi vdihoval tvoje tobačne izdihe. Potem sem te zvabil med tisti pretesni toaletni furnir. Da sva z vročim semenom krstila s telefonskimi številkami popisano keramiko. In si jih na hitro izmenjala še midva. Naslednji dan sem preživel, da sem dočakal večer. Ko smo se s prijatelji vračali, kot potepuški psi, na svoj kos razkošja, si čakal. Pred hotelom. S svojimi štrlečimi ušesi, gosto, trdo, temno brado in dvema soncema namesto oči. Z okusom po tobaku. Potem te vidim na robu postelje. Nalepljenega na ustnice mojega fanta. Zdaj smo z ustnicami zlepljeni vsi trije. Kot bršljan, robida in drevo. Ližem pordele lise vzburjenja s tvoje gladke kože. Pijem muškat iz vdorov tvojih pazduh. In se kot godna psica valjam na križišču tvojih razkošnih stegen. Da bi vonj po tebi pregnal trohnobo iz mojih kožnih por. Ubil zatohlost. Ozdravil tesnobo. Z vsakim požirkom tvoje sline sem si bliže. In spoznanju. Lepo je. Gledam tvoje mlado moško telo. In se v mislih ljubim s huligani, ki so mi pred letom zdrobili glavo. Zažgali vrat in strli prste. Prav s temi prsti zdaj orjem po tebi. Ta, isti vrat izginja pod tvojimi ugrizi. In prav ta glava vidi, kako me požiraš, kako mi zlivaš popers v nos. Medtem ko je moj fant v tebi. Tako močno, da gleda z belim. In ti si glasen. O, kako si glasen! In časa ni. Si samo ti. In on. In jaz. In stavek, ki ga nisi hotel prevesti, ko si bil ujet med nama. Tvoj smeh. Tvoj francoski naglas mi od takrat diktira erekcijo. Ki je ni bilo, ko bi jo najbolj potrebovali. Ležali smo. Ti si izrekel mojo željo. Hotel si gledati izlive. In jaz sem želel postati tvoje telo. Ki je trzalo, ko je teklo iz njega. Končal bom kot nizkoproračunski pornič. S cigaretnim dimom pred hotelom v Kölnu. In s poljubom, med katerim mi ni mar ne za svet ne za smrt!

Mitja Blažič

  • Share/Bookmark
 

4 odgovorov na “Ecce quomodo moritur justus”

  1. sharen  pravi:

    A je možno se naročiti samo na članke, da se mi ne odpirajo slike kurcev v odjemalcu še posebej pred kom drugim?

  2. Grablje  pravi:

    Sam neki: tole na slikici … a slučajno ne boli, ko se kožico tako vleče? Že mene boli pa jo samo gledam …

  3. Gaber  pravi:

    Nop, mene ne boli. ;)

  4. jst  pravi:

    ne boli:) prou fajn je:)

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !