Poznate ime Rudolf Brazda?

Morali bi ga, kajti 97-letni gospod je za LGBTIQ-gibanje pomemben pričevalec zgodovine. Je zadnji še živeči interniranec v nacističnem koncentracijskem taborišču, za katerega je znano, da je moral nositi roza trikotnik.

YouTube slika preogleda

Možno je, da ni edini še živeči gej, ki je izkusil ponižanje z roza trikotnikom. Ne nazadnje, ko so maja 2008 v berlinskem parku Tiergarten postavljali spomenik gejevskim žrtvam nacizma, so menili, da se bodo z njim poklonili le pokojnim, dokler Rudolf Brazda ni po televiziji zasledil poročila o postavitvi spomenika in naročil nečakinji, naj pokliče LGBTIQ-organizacijo Lesben- und Schwuleverband in Deutschland ter jim pove, da se hoče kot nekdanji interniranec nujno udeležiti slovesnosti ob odkritju spomenika.

Predstavnik organizacije Alexander Zinn je takrat komaj verjel ženski, ki ga je poklicala, pred dvema tednoma pa je pri frankfurtski založbi Campus izdal knjigo o življenju Rudolfa Brazde Das Glück kam immer zu mir (Sreča mi je bila zmeraj naklonjena). 361 strani dolgo biografijo zapolnjujejo osebni spomini in podatki iz materialnih zgodovinskih virov. Brazda se je namreč ob odkritju spomenika odločil, da javnosti predstavi svojo zgodbo, kar bi verjetno storil tudi kdo drug, a ni zmogel. Homoseksualnost je bila v Nemčiji kazniva še po koncu tretjega rajha. Legalizirali so jo šele leta 1969, pa tudi danes so spolne manjšine žrtve stigme, sploh tisti, ki niso uspešni, ampak onemogli ali starejši, kot je Rudolf Brazda, taboriščnik v Buchenwaldu med letoma 1942 in 1945, ki za svoje trpljenje ni nikoli prejel odškonine.

Pretresljiva in osupljiva življenjska zgodba Rudolfa Brazde se je začela leta 1913. Rodil se je češkima staršema, ki sta se iz Avstro-Ogrske preselila v bližino Leipziga. V tem mestu se je Rudolf pri dvajsetih letih na plesnih prireditvah prvič srečal z LGBTIQ-sceno. V domačem Meuselwitzu pa je tisti čas spoznal svetlolasega Wertherja. Ta je živel kot podnajemnik pri stari gospe, jehovovi priči, ki je podpirala njun odnos in jima je kdaj celo odstopila svojo spalnico. Toda vsi niso bili tako svobodomiselni. Leta 1933 je na oblast prišel Hitler in LGBTIQ-lokali so se zaprli, društva razpustila, številne publikacije so uničili. Naslednje leto so geje začeli sistematično preganjati. Policija je na podlagi Paragrafa 175 prijela približno 100.000 moških. Polovico so obsodili, med 10 in 15 tisočim pa nalepili roza trikotnik in jih poslali v koncentracijska taborišča. Tam jih je po ocenah zgodovinarjev umrlo približno 7.000, toda nekaj se jih je gotovo razgubilo med judovskimi in komunističnimi žrtvami, kajti homoseksualnost je bila še precej časa po drugi svetovni vojni tabu, tako da je to poglavje zgodovine manj raziskano.

Priprtje ni ušlo niti Rudolfu Brazdi. Njegovo ime je policiji verjetno povedal kdo, ki so ga prijeli pred njim. Obsodili so ga in Meuselwitzer Zeitung je poročal, da sta s partnerjem živela kot moški in ženska. Ker je veljal še stari zakon, ki je prepovedoval le analno občevanje, so ga obsodili na 6 mesecev zapora. Spremenjeni, strožji zakon, ki je prepovedoval tudi poljube, je začel veljati šele leta 1935. Toda ko je prišel iz zapora, ga je zunaj pričakala mati, očitajoč mu, naj ne pripiše njej krivde, da je tak, kakršen je. Časa za pogovor ni bilo, kajti Rudolf je moral kot nedržavljan zapustiti Nemčijo; izgnali so ga na Češko. Ker češčine ni znal, se je naselil v Sudetih, v delu Češke, kjer je živela velika nemška manjšina.

V Karlovih Varih je spoznal novega prijatelja, Tonija, ki ga je seznanil z gledališko skupino. Po treh letih nastopanja je bilo veselja konec, kajti Nemčija je leta 1938 zavzela Sudete. Najprej so zaprli Jude, nato še Brazdo. 8. avgusta 1942 je, star 29 let, prispel v Buchenwald. Vrgli so ga v kazensko enoto, ki je opravljala težavno delo v kamnolomu. Naporno delo je bilo za mnoge usodno, toda Brazda je imel srečo. Najprej so ga premestili v barako, v kateri je pomagal oskrbovati ranjence, nato pa v gradbeno enoto, saj je bil po poklicu krovec.

V gradbeni enoti je imel ljubezenski odnos s kapom, jetnikom, ki je opravljal delo paznika. Ta se je nekega dne, ko se je esesovec spravil nanj, zavzel zanj in ga z izgovorom, da ga kot izkušenega delavca potrebujejo, rešil pred strelom v tilnik. Vanj se je zaljubil tudi neki drugi kapo, ki mu je tik pred osvoboditvijo taborišča dovolil, da se je skril v svinjaku in se tako izognil množičnim usmrtitvam, ki so jih Nemci pospešeno izvajali v zadnjih izdihljajih nacionalsocialističnega režima. Rudolf Brazda zase pravi, da je imel ogromno srečo in še enkrat srečo. Kot je povedal v filmu, ki ga lahko pogledate zgoraj, svoje preživetje pripisuje tudi temu, da ni bil prestar, hkrati pa ne premlad, da ne bi znal uporabiti svojih čarov.

Nekaj let po osvoboditvi taborišča se je Rudolf Brazda preselil v Francijo. Tam je leta 1950 spoznal Edija. V 60. letih sta se preselila v francosko mesto Mulhouse, v katerem sta si zgradila hišo. Po Edijevi nesreči pri delu je Rudolf zanj skrbel več kot 30 let. Vseeno sta doživela veliko lepih trenutkov in tudi potovanj. Skupaj sta živela vse do Edijeve smrti leta 2003.

Čeprav je bil gospod Brazda takrat star že 90 let, ga je slava šele čakala. Mesec dni po odkritju spomenika gejevskim žrtvam nacizma, so ponovili odkritje, tako da se ga je lahko udeležil tudi Brazda. Po tem se je udeležil več LGBTIQ-dogodkov. Med drugim je bil gost na predlanski evroparadi v Zürichu, prejel pa je tudi zlati medalji francoskih mest Toulouse in Nancy.
Viri: Frankfurter Rundschau, NZZ in Queer.de

Več zelo starih fotografij iz osebnega albuma Rudolfa Brazde si lahko ogledate tukaj.

Po virih povzel Domen

  • Share/Bookmark
 

5 odgovorov na “Poznate ime Rudolf Brazda?”

  1. Anonimnež  pravi:

    kapo dol!
    lp, aleks

  2. Domen  pravi:

    Res je legenda! :)

  3. Domen  pravi:

    Najnovejša vest: Rudolf Brazda bo jutri (v četrtek, 28. aprila) prejel najvišje francosko častno priznanje, legijo časti.

    Portal Pink News poroča še, da bodo še letos morda posneli tudi dokumentarec o življenju Rudolfa Brazde.

  4. Gaber  pravi:

    Zelo dober prispevek si napisal. Hvala ti. Domen, ti si srčen fant. Mori me. Spomini. Skrbi me. Za moje v Slonokoščeni obali. Vojna ne prinese nič dobrega.

  5. Domen  pravi:

    Gaber, samo prevedel/povzel sem. Obljubim, da bom večkrat tudi kaj od Afrike. Zakaj sem pa srčen?

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !