Naoknica

Prva popolnočna ura,
ljudstvo spi. Mrk je mimo,
mesec sveti spet ko nov.

[Foto: Flickr, Goodimages]

Kakor mački sta sedela
na polici; po strmini strehe
noge uprte v snegolov.

Njuni rami ob ramenu
in koleno ob kolenu.
Tesno skupaj brez besed.

Njuno je nebo in grad nad
mestom, njun je park v kareju;
neustrašnim sliši svet.

Polt lakti in gola stegna…
Hladno sije koža, ko se
nanjo mesečina spé.

Steklenica izza hrbta
gre od ust do ust. Šepet in
pridušeni, vroči smeh.

Ritenski in ta po štirih.
lezeta nazaj v podstrešno
vroči mali svoj kvartir.

Okna ne zapreta, skozenj
diha svet. Ostal široko
bo odprt pogled v vsemir.

Biksen

  • Share/Bookmark
 

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !