Tistega julijskega dne

Skupaj sva ga odpeljala v vrtec. Še en prizor srečne mlade družinice v zgodnjem poletnem jutru. Prizor v množici enakih, ki sva jih uspešno igrala za zunanji svet, medtem ko je med nama polagoma umiralo vse, kar je bilo lepo in vredno. Strast in sla sta umrli že davno. Živela sva vsaksebi, povezoval naju je otrok, skupna stroka, vrednote…in slika srečne družine, ki sva jo uspela kazati navzven. Dokler napetost ni postala neznosna, razdalja med nama pa neskončna. Dokler nisem porabil že vseh izgovorov za svoj nenehni hlad. Dokler me občutek krivde, da ob meni veni privlačna mlada ženska, ni skoraj požrl. Dokler me spoznanje, da najin odraščajoči sin kljub vsemu prikrivanju čuti neskončno napetost med staršema, ni povsem dotolklo. Dokler me notranji boj ni prignal do roba razuma. Dokler hrepenenje po svobodi, iskrenosti in pristnosti ni končno premagalo strahu pred izgubo obstoječega, a vendar tako zlaganega. Dokler nisem skoraj znorel od želje, da bi ji povedal. Povedal. Tako preprosto, a tako neskončno težko.

Do tistega julijskega dne, ko sva ga skupaj odpeljala v vrtec. In se skupaj vrnila domov. Bila je na študijskem dopustu, jaz bi moral v službo. Ni vedela, da sem si vzel prosto. Ko je pristavila za kavo, sem obsedel na kavču. Vedel sem, da bom najino življenje obrnil na glavo. Da bom naredil korak brez povratka. Da od tega dne nič več ne bo isto. Čutil sem breme odločitve, a hkrati neskončno moč, da to storim. V glavi se mi je odvrtel film zadnjih desetih let. Kako sva se spoznala in v opoju alkohola preživela strastno noč. Kako samozavesten moški sem se počutil po tisti in naslednjih nočeh. Kako sproščeno in brez zunanje prisile sva začela hoditi in kasneje živeti skupaj. Za kako idealen par sva veljala v očeh prijateljev. Kako srečna sva bila ob rojstvu otroka. Kako sva postopoma bila vse manj intimna in kako je seks vse bolj postajal neljuba dolžnost, ki sem se ji izogibal. Kako sem se vedno pogosteje zadovoljeval ob virtualnih užitkih. Kako me je vedno bolj nažiral občutek krivde. Kako sem jo prevaral prvič in si domišljal, da bom lahko vodil dvojno življenje. Kako sem jo prevaral drugič in je bilo prelepo, da bi še lahko legel k njej…

Postregla nama je s kavo in v tistem enkratnem neponovljivem trenutku, ko se je deset let najinega skupnega življenja skrčilo v drobec sekunde, sem ji dejal, da ji moram nekaj povedati. Nato sem umolknil. Nobena beseda ni bila prava, noben izraz ustrezen. Kako jo bom čim manj prizadel? Kako bom najbolje izrazil samega sebe? Bo njena reakcija odvisna od izbire besed? Mi bo lažje, če bo molčala ali jokala? Bom lažje prenesel, če se bo odzvala hladno ali burno? Me bo vrgla skozi vrata ali sama odvihrala bogvekam? Pričakovala je moj odgovor, jaz pa sem še vedno iskal besede in molčal. Tišina je postajala mučna, sekunde so tekle in se natekle v minute. Zdaj je zahtevala moj odgovor. Z opazno nervozo in strahom v glasu je pričakovala, da jo rešim negotovosti. Zajel sem sapo in globoko izdihnil. Odmaknil sem pogled in izustil. Besede so padle kot kaplje na razbeljeno železo. Zven lastnega glasu mi je bil tuj, besede kot da niso prihajale iz mene. Vse, kar sem dotlej čutil zgolj v sebi in zase, je bilo vrženo v svet. Bil sem razgaljen. Da imam rad moške, sem izustil…in umolknil. Molk je bil grozljiv. Zdaj sva molčala oba. Nisem ji mogel pogledati v oči, toda čutil sem njen pogled, ki me je prebadal. Njen osupli pogled, njen bledi obraz, njena napol odprta usta, ki so želela odgovorov. Napetost trenutka me je dotolkla. Zajokal sem kot dež. Iz globine duše so vrele solze in toplo rosile moje telo. Skozi motni zastor solz sem jo videl, kako je stopila do mene. Objela me je in čutil sem njene solze na svojem vratu. Privila sva se v objem in čutil sem, kako jočeta duši. Ko se je odmaknila in ji je pogled odtaval v poletno jutro, sem vedel, da bo nekoč razumela. Da jo imam rad, čeprav je ne morem ljubiti, kakor lahko ljubim moškega.

Dorian

  • Share/Bookmark
 

11 odgovorov na “Tistega julijskega dne”

  1. Kitty  pravi:

    Uff, no zdaj sem še jaz cel solzen … By the way – Zelo lep slog pisanja imaš.

  2. Sebastos  pravi:

    @Dorian: Popolnoma te razumem. Skoraj identična izkušnja je za mano. Ponovno sem podoživel občutke, čustva, bolečino,…. Pri meni so minila že leta od takrat. Še vedno mi je hudo, da sem jo prizadel. Ampak, ljubil sem jo iskreno in pri dvajsetih se mi sploh ni sanjalo, da bo moj partner kdaj moški….Neskončno sem jih hvaležen za dva otroka, ki jih imam. In še vedno ima mesto v mojem srcu.

  3. Domen  pravi:

    Meni so se tudi orosile oči. :(

    Mislim, da ni treba, da čutiš, da si (samo) ti odgovoren zato, da sta bila skupaj in da je minevala vajina mladost. Verjetno je tudi ona vajino partnerstvo doživljala kot hladno in tudi ona je vztrajala pri statusu quo.

    Čeprav verjetno ve, si ji vseeno povedal, da hočeš, da je srečna in da naj poskusi partnersko srečo najti z drugim?

  4. grablje  pravi:

    In, kakšna bo zdaj vajina prihodnost? Se bosta ločila, ali ti bo dala blagoslov za skoke čez plot?

    Se pa strinjam s Kitty, lepo spisano.

    Koliko časa pa je minilo od prve prevare do tega,d a si ji povedal?

  5. Dorian  pravi:

    @Kitty: Hvala! Solze so pa tudi OK :)

    @Sebastos: Tvoj zadnji stavek pove vse. Verjamem, da imaš tudi ti posebno mesto v njenem srcu. Upam, da sta se uspela o vsem pogovoriti in ohraniti prijateljstvo. Zanima me tvoja izkušnja.

    @Domen: Od tega bo že dve leti. Seveda ve – iz mojih ust in dejanj – da ji želim vso srečo z drugim.

    @grablje: Nisva bila poročena. Danes sva prijatelja in imava vsak svoje intimno življenje, zato bi težko rekel, da kdorkoli skače čez plot. Prihodnost? Hm, bo treba počakati na kak naslednji blog:) Ne vem več natančno, koliko časa je minilo od prve prevare do tistega julijskega dne, mislim da slabo leto.

  6. Tom  pravi:

    Tega se sam ful bojim. Vem da sem bisekualec, v srednji sem imel eno izkušnjo s prijateljem ostalo so bile punce. Problem je da se ne pustim zaljubiti v udobje zveze. Ne bi jo rad v tej fazi prizadel z takšnim priznanjem. Sigurno je to težje prenesti, kot če bi jo varal z žensko.
    Te sem vprašat koliko si star? predvidevam, da v drugi polovici dvajestih ali več.

  7. Dorian  pravi:

    Tom, mislim, da moraš najprej pri sebi dobro vedeti, kaj bi rad in česa si sploh želiš. Te res spolno privlačijo fantje in punce? Si morda s punco samo zaradi družbene prisile, da izpadeš bolj “normalen”?…Sicer korakam že v drugo polovico tridesetih.

  8. Saonaion  pravi:

    Hm…ko sem zgodbo prebral do konca sem imel že “orng” kepo v želodcu. Odvijal se je moj film, podoživljal sem svoj “coming out” pred lastno ženo. Reakcija v tistem trenutku je bila zelo zelo podobna, z obeh strani, čez dan je bilo veliko vprašanj in veliko razumevanja, zvečer se je sprevrgla v nočno moro..moro, ki je trajala cca mesec dni, mora v kateri sva se oba borila z novo nastalo situacijo, z občutki ki so bili tako pozitivni kot negativni. Ja , tudi iz skupne postelje me je vrgla v navalu besa…ampak, nikoli nisem verjel v rek “čas prinese svoje”..pa je res…..najin čas je res prinesel svoje, predvsem neko novo spoznanje, odkrito pogovarjanje in upoštevanje želja drug drugega….Ostala sva in bova skupaj…pa ne več zaradi družbe, temveč zaradi naju samih. Zakaj? se bo kdo vprašal, saj imaš vendar rad moške? Drži, pa tudi ženske imam rad, svojo celo ljubim!!! Je to čudno, je to v Gay svetu tako nesprejemljivo kot ljubiti moškega v Hetero svetu? Mogoče pa res. Toda odločil sem se, da se več ne oziram na to, in bom (bova) živela kot si to želiva oba…zanimivo, sex je naenkrat postal odličen, brez zavor, brez tabujev…oba sva izpopolnjena, ugotovila sva celo da nama po letih zatajevanja “kako nepomembna in čisto postranska stvar je sex” le ta veliko pomeni. Šele sedaj , dejansko uživava oba….drug z drugim. Oba pa se zavedava, da bo prišel tudi čas, ko bom enostavno potreboval tudi dotik ,ki bo tako drugačen od njenega. Bomo videli, kaj bo takrat.

  9. Sebastos  pravi:

    @Dorian: gre za dolgo zgodbo…..z mojim moškim partnerjem sva skupaj že več kot 7 let. Ko se je vse začelo sva bila še oba poročena. Poskusili smo skombinirat življenje, da bi bili vsi srečni…. Kdo je/bo na prvem mestu? Koga zapostavljaš? Trudil sem se, ampak vedno je nekdo občutil prikrajšanje. Ljubosumje je peklensko in razdiralno. Na koncu je pokopalo najin zakon. Njegov je sicer ostal, ampak živi z mano, tako, da….. Jaz sem se s svojo vse dogovoril in vrata imam odprta. Problem je, da ni srečna. Tudi partnerjeva žena ni. In to je najin največji greh….
    Osebno menim, da občasen stik z moškim ženska lažje razume, problem pa nastane, ko se na moškega čustveno navežeš in začneš graditi skupne sanje.

  10. Tom  pravi:

    Ne gledam na družbo in na to kaj je normalo. S punco sem, ker jo imam rad, rad imam sex. Obstaja strah, ki pa je osebni. Do tega (da bi bil s fantom) enostavno še ni prišlo. si pa želim da bi.

  11. Dorian  pravi:

    @Saonaion: Hvala za tvoj odziv. Občudujem in spoštujem ljudi, ki so iskreni do sebe in do svojih bližnjih. Tvoja zgodba je kamenček v mozaiku različnosti, ki bogati ta svet. Nenormalno in nesprejemljivo je zgolj tiščanje ljudi v kalupe njihovih ozkih predstav, ni pa nenormalno življenje, ki je pomirjeno s samim seboj. Jaz ne čutim več nobenega poželenja po ženski, imam pa rad svojo nekdanjo partnerico, pri tebi je zgodba drugačna, pri nekom tretjem pa spet drugačna. Vso srečo ti želim.

    @Sebastos: To, da vajini ženski nista srečni, sicer ni vajin največji greh, ni pa prijetno in verjetno se zato oba s partnerjem še vedno soočata z močnimi občutki krivde. Ampak večno ne moreš biti odgovoren za srečo drugega. S tvojim zadnjim stavkom se pa ne morem čisto strinjati. Mislim, da je (ne)razumevanje odvisno od iskrenosti in pričakovanj, ki jih partnerja v zvezi (še) imata drug do drugega.

    @Tom: Te pač privlačijo punce in fantje. Če čutiš potrebo po fantu, jo boš slej ko prej itak (spet) realiziral. Življenje pa prinese svoje in v tem trenutku seveda ne moreš imeti vseh odgovorov za prihodnost.

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !