Na protest za Turkinjo

Za Denise spet tli žarek upanja. Njeno uradno ime je še zmeraj turško moško ime Yaşar. V svoji domovini je bila žrtev transfobičnega napada, v katerem so jo zabodli z nožem in ji poškodovali pljuča, poleg tega pa je oslepela na eno oko. Leta 2009 je prišla v Avstrijo in zaprosila za azil, ker ji v domovini grozi krvno maščevanje njenih sorodnikov.

Prošnjo so zavrnili, žarek upanja pa je 13. junija obudil protest pred moškim zaporom v dunajskem predmestju Hernals, v katerem je Denise čakala na izgon iz države. Skupina TransX je v podporo Denise uspela mobilizirati približno tristo ljudi, kar je kapaciteta ljubljanske parade ponosa. Avstrijsko notranje ministrstvo je nato v sredo Denise izpustilo in ji dovolilo, da vloži novo prošnjo za azil.

EVROPSKI PRISELJENSKI MIT
Ena izmed protestnic, Alev Korun, poslanka iz stranke zelenih, je komentirala: »Če to ni jasen primer za azil, potem pa res ne vem.« Toda Denisin primer ne odraža le nezaželenosti transspolnih oseb, ampak je del širše slike. Avstrija se nasploh z vsemi štirimi brani priseljencev. Zaostreno tolmačenje pogojev za pridobitev begunskega statusa je le en del te situacije, v kateri je skupaj z Avstrijo celotna Evropska unija.

Ne le Denise, tudi tisoči beguncev, ki so v prejšnjih mesecih prispeli na italijanski otok Lampedusa, je sanjalo o boljšem življenju v Evropi. Nenaklonjenost, na katero so hitro naleteli, izvira tudi iz tega, da Evropa, posebej njen zahodni del, sebe dojema kot območje stalnega priseljevanja. Številni zdravorazumski glasovi svarijo: razumemo lahko, da bi v blaginji radi živeli tudi tisti, ki je na svojih celinah niso ustvarili, razumemo lahko Denise in druge begunce, ki bežijo pred nasiljem, toda intenzivno preseljevanje se mora končati, ker bo Evropa v nasprotnem primeru utopila v priseljencih.

Pogosto pa pozabljamo, da je Evropa šele v zadnjem obdobju cilj preseljevanja, medtem ko je bila večino svoje zgodovine izhodišče velikih preseljevanj. Celotne rodbine, vasi in verske skupnosti so se izselile v obe Ameriki in Avstralijo, mnogi pa so odšli tudi v Afriko, v to bedno celino, na kateri si današnji Evropejec ne predstavlja več kot enotedenskega dopusta. Samo v Južno Afriko se je preselilo pet milijonov Evropejcev. V Alžiriji jih je v času francoske zasedbe živelo milijon in pol in so še leta 1962 predstavljali več kot 15 odstotkov alžirskega prebivalstva. In kar je še treba poudariti, današnji afriški priseljenci za razliko od tedanjih evropskih ne pehajo domačega prebivalstva v brezpravni status in gospodarsko bedo.

Seveda Evropa še zdaleč ni enotna celina in preseljevanje se dogaja tudi znotraj nje. Danes smo priča preseljevanju z vzhoda na zahod, včasih pa je bilo obratno. Sinonim za evropsko preseljevanje so vsesplošno nezaželeni Romuni, pozabljamo pa, da je romunska Transsilvanija v 15. stoletju sprejela ogromno Nemcev, ki so iskali mir pred verskim preganjanjem. Še cesarica Marija Terezija je tja pošiljala neukorne bavarske protestante in leta 1930 je nemška manjšina v Romuniji štela 730.000 pripadnikov. Nemci so v času Katarine Velike iskali zatočišče tudi ob Volgi, že pred tem pa so se naseljevali v severnopoljskih močvirjih. Meja je bila zato bolj priročna za Poljake in beseda Grenze, ki jo danes večkrat poudarjajo Nemci, izhaja iz poljske besede granica.

Evropska zgodovina je tudi zgodovina Judov. Slika prikazuje, kje so strpnost in boljše življenje nekoč iskali Aškenazi, torej srednjeevropski Judje. Sefardski Judje z iberskega polotoka pa so se po letu 1492, ko je Španijo zajela inkvizicija, preseljevali v otomansko Turčijo in arabske dežele pod njeno oblastjo.

Pravzaprav se je priseljevanje v Evropo v zadnjem obdobju le pridružilo izseljevanju iz nje. Slednje namreč še vedno traja. Leta 1994, ko je v Nemčiji gorel marsikateri dom za tujce, se je tričetrt milijona Nemcev izselilo z upravičenim upanjem, da ne bodo v tujini, ki naj bi jim postala domovina, sprejeti z zažigalnimi bombami. To je v knjigi Evropska abeceda, ki jo delno povzemam v tem sestavku, zapisal Karl Markus Gauß. Če upoštevamo zgodovino evropskega preseljevanja, dobijo vprašanja, povezana s priseljevanjem in priseljenci, drugačen pomen in, verjamem, drugačni so tudi odgovori nanje.

Gauß je v Evropski abecedi med drugim zapisal še, da se morajo vsi narodi za svojo eksistenco zahvaliti mešanju. Vsak od njih je namreč nastal zato, ker so se staroselci in prišleki, premagane in vladajoče skupine nenehoma prežemale. Tudi Slovenci, ne nazadnje, nismo le potomci slovenskih Slovanov, ampak tudi potomci Keltov in drugih ljudstev, ki so v naših krajih živela pred slovansko naselitvijo. Pripadniki vseh teh ljudstev pa so bili, tako kot smo vsi mi, hčere in sinovi črnske matere.

Domen

P.S.: 20. junij je svetovni dan beguncev.

  • Share/Bookmark
 

2 odgovorov na “Na protest za Turkinjo”

  1. Gaber  pravi:

    Domen, ti si za vzet v naročje in polubčkat. Ali si žgečkljiv? :P Moj tipček od katerega sem zdaj, je otrok migrantov. Barvo in okus ima po čokoladi. Mlečni, ne pravi. ;) Zame vesta le njegova starša. Privolil sem, da je to za zdaj dovolj. Zelo rad mi da. :P On je mene obogatil. In jaz njega. Vsak dan. ;) Jaz sem pacek. To je zato, ker nisem v Parizu. Dolgčas mi je po njem.

  2. Domen  pravi:

    A čokolado ti dá rad? :)

    No, naj kot post post scriptum napišem še informacijo iz današnjih medijev: nima se smisla prepričevati, da je zahodni svet nase prevzel veliko breme, kar se tiče beguncev. 85 % jih je namreč pred nevarnostjo pribežalo v druge države v razvoju.

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !