Delajmo se, kot da nihče nič ne ve…

Bilo je, ne vem več, kje, ne vem več kdaj, vem le, da je dišalo po jagodah. Preblisk, katarza in gotovost, da nekaj ni povsem tako, kot bi moralo biti. Že od nekdaj sem slutil, ampak takrat je ugasnil vsak dvom. Enkrat za vselej sem globoko v sebi sprejel, da sem gej. Preprosta misel in še enostavnejši stavek. Zakaj ga je potem tako težko izreči? Še nikomur nisem pogledal v oči in priznal. Kakšen je občutek, ko prvič poveš? Je bil vse, kar ste pričakovali, da bo?

Hotel sem živeti laž, dokler laž ne bi postala moje življenje. V pretvarjanju sem bil odličen. Toda z vsakim novim likom, ki ga je ustvarila moja domišljija, se je stopnjeval gnus, ki sem ga čutil do tega, kar sem postal. Obup in depresija sta se kopičila in ko sem komaj še dihal, se odločim za drzno potezo. Ne bom se več skrival.

Priznati resnico je bilo težje kot sem pričakoval. Zaletaval sem se v vse spletke ter laži, ki sem jih skoval skozi leta. Pot nazaj se zdi skoraj nemogoča. V vsej norosti in tik pred prepadom dobim idejo. Pisal bom o tem! In zdaj stojim tu, pred vami. Gol, ranljiv in poln pričakovanj. Dal vam bom vse, kar imam. Če to ni dovolj, potem jaz nisem dovolj.

»Samo ko priznaš, kaj si, lahko postaneš to kar hočeš biti.« Prav si imela. Šele zdaj razumem kako zelo prav …

Žan

  • Share/Bookmark
 

7 odgovorov na “Delajmo se, kot da nihče nič ne ve…”

  1. Jure  pravi:

    Prvič, ko rečeš je res neki posebnga, vsaj za mene je blo :)
    Morš pa pazit se mi zdi, da poveš pravi osebi, ker se zna vse skupi slabo končat, če ta oseba ne bo imela glih prijaznega odziva. Meni se to še ni zgodilo, tako da k boš prpravlen, kr pogumno :)

  2. Matex  pravi:

    Pa res super pišeš! :)

    Občutek, ko prvič poveš je super. Vsakič se ti odvali kamen od srca ampak, ko prvič poveš je pa sploh nekaj posebnega. Sicer pa se je meni največji kamen odvalil, ko sem povedal staršem. Seveda pa je odvisno od izkušenj. Če imaš večinoma pozitivne je to res super stvar.

    Želim ti čim več poguma in same pozitivne izkušnje!
    Ne boj se…

  3. petrax  pravi:

    Joj, jaz ko sem prvič rekla je bilo grozno… Z mamo se 3 mesece nisva pogovarjale :( Upam, da se bo tebi bolje izšlo :)

  4. sfrko  pravi:

    Pri meni je bil pa velik boljši občutek k sem seb priznal, pol ostalim je že nekako šlo :)

    Drugače pa hodiš kaj na roza žurke? Bi rad spoznal fanta za besedami ;)

  5. Dušan  pravi:

    Zdravo, redno prebiram tele strani in velikokrat se piše o t.i. “coming out-u”. Mislim, da se temu daje veliko preveč poudarka. Nisem psiholog in me ne zanimajo nobene teorije, kdaj je to dobro narediti in zakaj. Iz moje osebne izkušnje lahko povem le to, da sem sam sebi “tiho” to priznal zelo zgodaj. Nisem pa javno izrekel teh besed. V tem vmesnem času pa sem, kot ti praviš, “živel laž”. Temu jaz ne pravim tako. Leta, ko sem vedel, da sem gej, pa nisem tega nikomur povedal, so mi ostala v lepem spominu. Zakaj bi to govoril nekomu, ko pa sem sam s sabo doživel prijetno pomiritev. Sčasoma, ampak po nekaj letih, sem to povedal prijateljem, prijateljicam, bratu. Takrat, ko sem to sam čutil in brez hitenja in naglice. Nekateri geji so mi govorili, da se pretvarjam, da nisem iskren do sebe in drugih. Kaj pa to briga ljudi okrog tebe, koga gledaš, koga bi rad imel v postelji? Ko boš takšno osebo našel, jo boš že nekako ogovoril in ji to pokazal. Staršem sem povedal, da sem gej, ko sem lahko predstavil svojega fanta. Pa so bili naši odnosi prijetni, iskreni… Takšna osebna odločitev zahteva kar precej samozavesti, saj se dolgo obdobje lahko zaneseš le nase. To je stvar individualne, osebne moči nekega posameznika. Skratka – v priznanju lastne seksualnosti ne hiti in ne oziraj se na druge. In naj ti ne bo žal časa, ko si se “iskal”, “živel v laži”, “pretvarjal”. Tudi ta čas je in bo nekoč čas tvoje osebne zgodovine. Ki je lepa, ker je samo tvoja. Evo – tale pedagoški diskurz je dobronameren. In temelji na moji izkušnji. Lep dan…

  6. Miha  pravi:

    Živjo!

    Strinjam se z Juretom, da je treba izbrati primerno osebo za prvič. Če naletiš na neprijeten odziv, lahko po nepotrebnem izgubiš pogum za naprej.

    Pri meni je bilo prvič super. Saj sem vedel, da ne bi smelo iti nič narobe, ker sem fante že dolgo in dobro poznal, ampak mi je vseeno srce razbijalo od strahu. Novico so zelo lepo sprejeli in po dveurnem pogovoru sem se res počutil svobodno. :) V naslednjih dneh sem povedal še staršem in prijateljem. Nihče ni odreagiral negativno, le nekateri so bili malce zadržani. Verjetno so potrebovali nekaj časa, da so zadevo premleli, saj se zdaj razumemo tako kot prej ali celo bolje.

    Sam sem po razkritju vseeno potreboval še kakšno leto, da sem se čisto navadil biti gej v resničnem življenju. Končno se mi to ne zdi nič posebnega.

    Kar se tiče “laganja”, se kar strinjam z Dušanom. Važno je, da si iskren do sebe. Tudi jaz sem najprej mislil, da se moram razkriti vsem, ki jih poznam. Zdaj pa vem, da čisto vsega ni treba povedati vsakomur. To je zelo osebna zadeva in o njej govorim s tistimi, ki si to zaslužijo. :) Mimogrede, večini ljudi je vseeno, če si gej ali ne. Nekajkrat sem bil kar malo užaljen, ker so novico sprejeli preveč ravnodušno.

    Svetujem ti, da ne hitiš za vsako ceno, ampak si vzameš čas in ko boš pripravljen poveš pravi osebi. Potem se bo že samo razvijalo naprej.

    Lp. Miha

  7. Žan  pravi:

    @Jure Nekako že vem komu vse bi lahko povedal. Ampak mi še ne gre. Rabim še malo časa …
    @Matex Hvala! :)
    @petrax :( Me je strah, da bo pri meni podobno.
    @sfrko Še na nobeni nisem bil. Se pa odpravljam že dolgo časa :)
    @Dušan @Miha Hvala! Se bom držal nasvetov.

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !