Balkon tam čez

Odklepal sem vhod. Dan, kakor vsak.
Na pločniku – tekač. On je! Ti vrag…
Od daleč ga poznam. Vselíl se je
v nasprotni blok. Ko v stanovanju nag
je stal pred oknom, mi padel je v oči.
Ni v tri dni! Čeden je – zelo, in jak –
močno, videl golo sem telo
in maso rok… Da, vsakič od takrat
sem ga iskal za steklom, a nikdár
ni bil več – tak. 

Zdaj teče mi plečat
naproti, v znoju krepki vrat, na njem
napete žile, v tla zazrt, lasat;
nihče ni brez napak: ta moški fant
ima, žalbog, prenizek razkorak.
Ujame moj pogled, osupel, tuj,
ker vanj zijal sem lačno kot – prostak.
Umaknem svoj pogled, pogledam spet,
še vedno zre… Daj, zame je premlad!
Čez pet minut, balkon tam čez – spet on!
Brez majice, spoten, sijoč, mesnat
je delal strečing. Aj, aj, aj, aj, aj!
Po trupu prava mera temnih dlak.
Povaljal bi se z njim in v postelji
prekratke noge oprostil mu – rad.
Bedak…

Čez nekaj dni pri njem je žur.
Po polnoči – res vidim prav? Ej, spak…
Lepotec na balkonu ni več sam,
ob njem je – ona. Ženski stas tenak,
v desnici – cigareta, ozek pas,
pa dvignjen vitek vrat, pod figo – trak;
sloni oprt, jo gleda in ob njej,
vsej krhki, fini, pravi je silak.

Nek drug večer obstal sem prikovan:
čez na balkonu čedni se junak
nad njen obraz je nizko sklanjal. Dolg
poljub… Glej, njen nazaj usločen vrat
podpira z roko…. Blago, ritmično,
počasno valovanje. In korak,
s katerim ritenski, počasi jo
odziba v temno stanovanje… Fak,
luč meče sence na zaveso:
ustavita se, položi jo vznak…
Trenutek in svetilka onemi.
Zgoščuje modročrni se somrak,
za hribi seva in tišina tli;
napet, zagaten je poletni zrak.

Biksen

  • Share/Bookmark
 

2 odgovorov na “Balkon tam čez”

  1. Žan  pravi:

    Škoda, da konec ni bil drugačen :)

  2. biksen  pravi:

    žan, mislim da je bilo fantu z balkona čisto všeč…

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !