Prostitucija v Ljubljani

Javna morala je bila pred stotimi leti precej strožja, kot je danes. Prav zato je zanimivo, da prostitucija danes v Sloveniji ni legalna, medtem ko je tedaj bila. Kriminalizirali so jo leta 1919, začetek legalnosti pa se je od kraja do kraja razlikoval.

Vzrok za to je bil avstrijski kazenski zakonik iz leta 1852. Ta je »nečisto obrt« kriminaliziral, vendar je v zakonu pisalo tudi, da se kaznovanje prepušča krajevni policiji. Policija tako ni bila dolžna kaznovati prostitucije oziroma je postavljala pogoje, pod katerimi je ni kaznovala. Leta 1885 so zakonik spremenili tako, da je bil jasno zapisan tako, kot so ga dotlej interpretirali.

V Mariboru so prostitucijo legalizirali že v 80. letih 19. stoletja, v Celju leta 1895, v Ljubljani pa leta 1897. Seveda govorimo o reglementirani in kasernirani prostituciji. Prvo pomeni, da je potekala pod policijskimi pravili, drugo pa, da je bila omejena na točno določen kraj. V Ljubljani, na primer, so mestne oblasti na čelu z županom Ivanom Hribarjem izdale dovoljenje le bordelu, ki je deloval v dveh stavbah na Zvonarski ulici, tj. nedaleč od tam, kjer je danes Café Open.

Verjetno ni treba poudariti, da je bil edini uradno dovoljeni bordel v prestolnici Kranjske namenjen moškim, ki so želeli ženske seksualne storitve. Ker se ta prispevek osredotoča nanjo, se bom v nadaljevanju omejil na prostitutke, prostitutov pa ne bom omenjal. Seveda so tudi ti obstajali, a njihova dejavnost ni bila legalna in reglementirana. Zgodovinarji tudi za žensko prostitucijo ocenjujejo, da je reglementirana dejavnost v evropskih mestih ob koncu 19. stoletja predstavljala le desetino vse prostitucije. Nereglementirana prostitucija je med drugim potekala v hotelih, kot je bil Bavarski dvor. Spodnja fotografija je nastala leta 1903.

Vrnimo se k legalni prostituciji: stavbi na Zvonarski ulici je imela v lasti tujka, ogrska plemkinja Matilda Löwy. Bordel je morala zapreti leta 1904, ko je izbruhnil škandal, da se ukvarja s trgovino z ljudmi. Uradna preiskava je potrdila, da je res prodajala dekleta iz Ljubljane in Pulja na Ogrsko. V Ljubljani in Pulju, kjer je imela bordela, je prostitutke že ob prihodu vanj obremenila z dolgom od 300 do 400 kron za stvari, ki so jih potrebovale pri svojem delu. Čeprav so mesečno zaslužile od 400 do 600 kron, jim po plačilu stanarine, hrane in drugih stroškov ni ostalo veliko ter so dolg z oderuškimi obrestmi stežka odplačevale. Samo za stanarino so morale dnevno odšteti do štiri krone, približno še enkrat toliko na dan pa za vzdrževanje in druge stroške.

Od posla je imel koristi tudi šef ljubljanske policije Fran Podgoršek, ki je zvodnici z uničevanjem ovadb omogočal nemoteno poslovanje. Najprej je bil začasno odstavljen, nato pa je odstopil sam. O škandalu so pisali časopisi po vsej monarhiji.

Od leta 1905 je Löwy stavbi na Zvonarski ulici oddajala Alojziju Kališu, vdovcu iz Kamnika, ki je kot najemnik naprej vodil bordel. Mestne oblasti so mu z različnimi določili skušale preprečiti preveliko bogatenje. Na podlagi prošenj za odprtje bordela, ki so prihajale na magistrat, lahko sklepamo, da je bil to vseeno donosen posel; morda prav zato, ker župan Hribar ni podpisal drugega dovoljenja, kar pomeni, da bordel na Zvonarski ulici ni imel konkurence. Obstajal je do leta 1919, ko je poverjeništvo za notranje zadeve Deželne vlade za Slovenijo izdalo odločbo, da prostitucija ni več dopustna.

Ta del je v glavnem povzet po znanstvenem članku Branke Grošelj. V naslednjem delu bom napisal več o prostitutkah na Zvonarski ulici in o tem, kako je mesto reguliralo njihovo dejavnost.

Domen

P.S.: Izraz javna hiša sem v prispevku dosledno zamenjal z besedo bordel, in sicer iz dveh razlogov. Prvi je ta, da je šlo za privatno dejavnost. Tudi pekarn ne označujemo in jih niso označevali za javne, čeprav lahko kruh v njih kupi vsak. Izraz javna hiša konotira, da je v javnem interesu, da gre več kot le za kupovanje, da gre za potešitev naravnih strasti, ki vzdružuje obstoječi sistem in moralo. Ker se je pojmovalo in se še zmeraj pojmuje, da so te strasti značilne za moške, ni čudno, da se je izraz javna hiša uporabljal, čeprav so se seksualne storitve prodajale le moškim strankam. Izraz javna hiša je tako impliciral tudi, da je nekaj javno že, če je namenjeno vsem moškim.

  • Share/Bookmark
 

3 odgovorov na “Prostitucija v Ljubljani”

  1. Gaber  pravi:

    Zanimiva tema, Domen. Kako to, da si se jo lotil za Glavco? Ubistvu me bo še bolj zanimal prihodnji prispevek o ženskah, am o prostitutkah.

  2. nevenka nevenka  pravi:

    Ha, ha…javna hiša je Magistrat :-)
    Pa pustimo šalo na strani, zanimiv prispevek. Priznam, da pojma nimam o tem. Mislila sem, da je prostitucija nelegalna odkar obstaja. (in živjo Gaberček!)

  3. Domen  pravi:

    Pozdravljena, Gaber in Nevenka!
    Gaber, zdi se mi zanimiva tema, poleg tega je legalizacija prostitucije po mojem mnenju nekaj, kar bi Slovenija morala storiti. Morda je name vplivala tudi neka tradicionalna povezanost med seksualnimi delavci in delavkami ter mavrično skupnostjo. Oboji s(m)o stigmatizirani na podlagi nečesa, kar je povezano s spolnostjo, čeprav sta vsaka spolna želja in vsako seksualno delo povsem legitimna, dokler ne prizadaneta. Ne nazadnje je mavrična skupnost nekatere izraze, kot sta “queer” in “biti na sceni”, prevzela prav iz žargona prostitutk.

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !