Prostitucija v Ljubljani II

Ljubljana je, kot smo povedali, med letoma 1897 in 1919 imela bordel na Zvonarski ulici. Bil je legalen, lastnik in prostitutke pa so zato morali upoštevati pravila mestnih oblasti.

Medtem ko je bilo na Dunaju leta 1894 evidentiranih 2792 prostitutk, jih je bilo leta 1907 v Ljubljani 69. Njihovo število je razvidno predvsem na podlagi zdravstvenih knjižic, ki so jih morale obvezno imeti in jih na zahtevo kadarkoli pokazati stranki ali nadzorniku. Knjižico so pridobile, ko so se prišle prijavit na policijo. Po izpraševanju, od kod prihajajo in ali so že bile kdaj bolne, so jih napotili na zdravniški pregled. Tega so od tedaj morale opravljati dvakrat tedensko.

Nadzorniki so tudi večkrat obiskali bordel in pregledovali izpolnjevanje higienskih in drugih standardov. Preverjali so na primer kakovost hrane. Mestne oblasti so zahtevale, da bordel delavkam za 4 krone in 40 krajcarjev nudi kosilo s tremi hodi, od katerih je moral biti eden z mesom, in močno večerjo. Hrano, ki jo je skuhala bordelska kuharica, so prejemale prek majhnega okenca, ki je skupno jedilnico ločeval od kuhinje.

Namen tega ni bila toliko skrb za prostitutke kot odvrnitev od tega, da bi zahajale v gostilne. Pravila hiše so sicer zahtevala, da so bile delavke v bordelu do devetih zvečer (po letu 1904 do enajstih), poleg tega pa jim je bilo omejeno gibanje v središču mesta. Niso smele zahajati v gledališča in na koncerte ter se gibati na območju Mestnega in Kongresnega trga, Čopove, Wolfove in Tomšičeve ulice ter Slovenske, Tržaške in Cankarjeve ceste (kakor se imenujejo danes). To je pomenilo, da niso mogle v Narodni dom ali v kavarne, kot so Slon, Evropa, Kazina in Narodna kavarna. Sčasoma so na seznam uvrstili še Miklošičevo in Resljevo ulico ter nekatere druge dele mesta, s čimer so jih še bolj odrezali od mestnega življenja.

Med pravili, ki so urejala delovanje bordela, je bilo tudi to, da je morala imeti vsaka prostitutka svojo sobo z oknom. To je pomenilo, da v mestu nikoli ni moglo biti 69 registriranih prostitutk naenkrat, saj je bilo na Zvonarski 11 in 13 skupaj šestnajst sob. Ponavadi jih je bilo zapolnjenih približno deset, njihove najemnice pa so se pogosto menjavale, kar je bila navada tudi v drugih mestih. Nova ponudba je bila za moške bolj atraktivna, poleg tega pa so s tem preprečevali, da bi se prostitutke in stranke navezale. Najdlje je na Zvonarski ulici delala Ivana Perechtold, in sicer eno leto in deset mesecev.

Tako kot Perechtold, tudi večina drugih prostitutk ni bila z ozemlja današnje Slovenije. Največ jih je bilo rojenih na Ogrskem in nemškem Štajerskem, sledi slovenska Štajerska. Na večji delež tujk sta verjetno vplivali majhnost slovenskega ozemlja in družbena stigma. O slednji govori podatek, da so stanovalci z Zvonarske in bližnjih ulic pogosto pisali na magistrat pritožbe, da so prostitutke in njihove stranke na najrazličnejše načine motile nočni mir. Pritoževali so se tudi ljubljanski katoliški škof Anton Bonaventura Jeglič in starši otrok iz bližnje šole, ki so včasih tekali mimo, vpili »Kurbe, kurbe!« in metali kamenje v vrata na Zvonarski 11 in 13. Po mnenju staršev je prisotnost prostitutk pohujšljivo vplivala na otroke, vendar je magistrat na njihovo pritožbo odgovoril, da »temu niso krive prostitutke, ampak slaba vzgoja v gotovem delu prostega ljudstva«. Prostitucija je bila torej kljub legalnosti družbeno ožigosana, zato ni čudno, da so se ženske iz Ljubljane in okolice raje prostituirale tajno. Znan kraj za to dejavnost je bil park Tivoli.

Večina prostitutk, ki so se zglasile na policiji, je bila nekdanjih služkinj in tovarniških delavk, ki niso bile izučene za noben poklic. Največ jih je bilo starih med 21 in 25 let, nekoliko manj pa je bilo tistih, starih med 16 in 20 let. Čeprav so morale biti prostitutke polnoletne, je bila ena izmed madžarskih prostitutk, registriranih leta 1900, stara komaj 14 let (!). Povprečna starost prostitutk se je sicer hitro povečevala, tako da je bila leta 1910 za 12 let in pol višja, najmlajša pa je bila stara 24 let. Vzroki za prostitucijo so bili v glavnem socialni.

Tokrat sem sem spet povzemal iz članka, objavljenega v Kroniki; njegov avtor je Bojan Cvelfar. V prihodnjem delu bom napisal več o aidsu tistega časa.

Domen

  • Share/Bookmark
 

2 odgovorov na “Prostitucija v Ljubljani II”

  1. Krisss  pravi:

    Fascinantno. Kaj pa danes? Mar se v tem času ne prostituira ravno tako zaradi socialne stiske? Ali pa je zaslužek res tako veličasten?

  2. Domen  pravi:

    Danes je prostitucija ilegalna. Vzroki zanjo pa so verjetno podobni, kot so bili včasih (to je samo moja domneva).

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !