Blog Glavca: PAMET V ROKE, KONDOM NA GLAVO!

Zmagal sem na tistem natečaju. Vsaj nekaj gre po načrtu. Jazz, blues, morje, črnci – New Orleans za tri tedne. Tam se bo nekaj zgodilo. Popoln kraj, se vam ne zdi? Daleč stran od sranja realnosti, vendar še vedno dovolj blizu, da bom prepoznal njegov obraz. Prišel bo od nikoder. Ustavil me bo s pogledom, priklenil z nasmehom, vnel z dotikom, prilastil z obljubo in potem bom preprosto njegov. Samo njegov. V sanjah sem ga že večkrat ustvaril. Ne prevelik, zelene oči, nekaj dni stara brada, gladek trebuh, hribčkasta ritka, moje ustnice na njegovih in še vsepovsod drugje. Vem točno, kaj mi bo zašepetal v uho, ko me bo že stotič vzel in zamislil sem si že besede, ki mu jih bom rekel v slovo. Ta zgodba bo ostala moja. No, in vaša seveda. Ostalim ne povem.

Zadet sem od sveta, v katerem ne bom nikdar živel. Zadet sem od ljudi, ki jih nikoli ne bom objel. Tako sem zadet, da sploh nisem več. In zdaj ko pomislim, se mi zdi, da nikoli zares nisem bil. Priznam, so tudi dnevi, ko še sebe umorim. Ampak večina je takšnih, ki se jih ne spomnim, ki jih izgubim. V melanholiji uvidim sebe. Toda nisem povsem isti. Nekaj je drugače. Nekaj bistvenega.

Žan