Prostitucija v Ljubljani III

Čeprav bi bilo to smotrneje storiti na začetku prvega dela, naj vseeno pojasnim, zakaj sem se odločil pisati o prostituciji v Ljubljani. Seksualni delavci in delavke so, tako kot seksualne manjšine, družbeno stigmatizirani na podlagi nečesa, kar je povezano s spolnostjo. Mavrčina skupnost je tradicionalno povezana s prostitutkami in prostituti, kar izkazuje tudi žargon. Kot je v Homo konzervah omenil Richard Goldstein, je mavrična skupnost prevzela izraza queer in biti na sceni prav od njih.

Prostituti in prostitutke so pri svojem delu izpostavljeni okužbam s spolnimi boleznimi, podobno kot so danes moški, ki imajo spolne odnose z moškimi. Prav to je bil eden od glavnih razlogov za to, da je bila prostitucija reglementirana. Kot smo povedali zadnjič, je morala vsaka prostitutka dvakrat na teden opraviti zdravniški pregled. To je bilo nujno, ker kondomi tedaj še niso bili razširjeni in tudi zdravniki jih še niso priporočali.

Mestna oblast se je proti spolnim boleznim bojevala tudi tako, da so v mestu, v katerem so prostitutke pred tem opravljale delo (v Ljubljano jih je največ prišlo iz Trsta in Gradca), preverjale, ali imajo bolniško kartoteko. To je bilo tako pomembno, da so bile kandidatke za delo v bordelu na Zvonarski ulici upravičene do stanovanja za čas, v katerem je mesto pridobivalo podatke.

Toda težava je bila v tem, da prebivalstvo nekaterih bolezni pravzaprav sploh ni jemalo resno. Gonorejo, recimo, so imeli kar za študentsko bolezen. Strah in trepet, pravzaprav aids tistega časa, pa je bil sifilis. Magistrat in policija sta dostikrat prejela prijave o tem, da so jih prostitutke okužile s sifilisom, čeprav se je nato največkrat izkazalo, da so ga dobili drugje, včasih od tajnih prostitutk, ki so se tihotapile v vojašnice.

Še večja težava pri prenašanju spolnih bolezni je bila v tem, da stranke niso opravljale rednih pregledov tako, kot so jih morale seksualne delavke. Prav zaradi tega, ker pri njih ni bilo na kocki le njihovo zdravje, ampak tudi njihovo delo, so bile prostitutke bolj pozorne na telesne znake. Marija Tavbar tako ni hotela opraviti storitve Romanu Modrovčiču, ko je opazila, da ima na penisu rano. Stvar je ovadila, vendar je zdravnik kasneje ugotovil, da je imel Modrovčič res samo kožno odrgnino.

S spolnimi boleznimi se je ukvarjal dermatološko-sifilistični oddelek deželne bolnišnice v Ljubljani. Tja so pošiljali na zdravljenje tudi prostitutke, pri katerih so odkrili spolne bolezni. Leta 1904 so uvedli tudi brezplačno ordinacijsko uro za kožne in spolne bolezni v Mestnem domu. Ordinacijo je vodil dr. Jernej Demšar, ki je opozarjal, da je največji krivec za razširjenost spolnih bolezni nevednost med vsemi družbenimi sloji, nevednosti pa je sledilo sprenevedanje. Krivil je tudi vzgojo, ki otrok ne uči o spolnosti, ampak le-to tabuizira: »Napačna vzgoja doma in v šoli ter lažniva javna morala je spravila čut naše sramežljivosti čisto na kriva pota.« Podobno kot danes, bi lahko rekli.

Torej, drage bralke in bralci, svoje otroke učite o spolnosti. Poleg tega lahko danes vsak zlahka pridobi kondom – uporabljajte jih. Na telesne znake pa bodite pozorni tako, kot je bila Marija Tavbar. Pa še kakšno pismo zakonodajalcem lahko napišete, naj prostitucijo legalizirajo! ;)

Legalizirano prostitucijo v Ljubljani med letoma 1897 in 1919 sem opisoval predvsem s pomočjo znanstvenih člankov B. Grošelj in B. Cvelfarja. Med priročnimi bazami, v kateri se najde še več člankov na to temo, je Digitalna knjižnica Slovenije.

Domen

  • Share/Bookmark
 

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !