Po steni navpično na vrh Vevnice

Ko sem začel lesti v hribe, sem si, tako kot se spodobi, priskrbel tudi nekaj literature. V spomin se mi je vtisnil nekakšnega strahospoštovanja vreden opis pristopa k Vevnici (2340m). Takrat se mi še sanjalo ni, kje to je. Ko sem bil pa nazadnje na Poncah, sem jo videl bolj od blizu in z mojim prijateljem sva se odločila, da jo naskočiva. On jo je sicer že ničkolikokrat. Preplezal je tudi že vse stene tam naokoli. Pozna praktično vsako poličko, zarezo …


 
[Na vrhu Vevnice: ne da se opisati vset tistih divjih razgledov. Za Kotovo špico se je skrival Jalovec.]
 
Vevnica je gora na koncu Tamarja, na desni strani. Sončna stran je obrnjena k nam, v Tamar, senčna, mrakobno nedostopna pa k sosedom Italijanom, v dolino Belopeških jezer. Mikala je že Juliusa Kugyja, s senčne strani je nikakor ni mogel osvojiti, kasneje mu je uspel vzpon iz Tamarja.

Leta 1920 so Italijani nadelali smer v severni steni. Zaradi velikih težav in nesreč pri delu so to ferrato poimenovali “Via della Morte – Pot smrti”. Plazovi so jo kmalu uničili. Leta 1940 so zato osrednji del poti umaknili bolj v desno, v navpično, izpostavljeno steno. Tehnično je bila še težja vendar je vzdržala. Ime so ji simbolično spremenili v “Via della Vita – Pot življenja”. Bili smo štirje. Povabil sem še enega mojega prijatelja (nekaj slikc je njegovih), moj hribolazniški angel varuh je tudi enega pripeljal. En avtomobil smo zapeljali na naš cilj, v Tamar, z drugim smo se odpeljali do Belopeških jezer.

[Priznam, da me je bilo do vstopa v steno malo strah, preplavila me je negotovost. Nisem vedel, kaj lahko pričakujem. En dan prej sem izvedel, da je pot podrta ... Nato pa sem bil prijetno presenečen. Na vstopnem mestu v steno se je bilo potrebno malo razkrečiti in poiskati opore za nogi. Skala pa je bila čvrsta, pot pa nato drzno in domiselno speljana. Samo na enem nepomembnem mestu je bila malo podrta. Na mestih, kjer jeklenice odnašajo plazovi, sta  v pomoč po steni viseli še ena ali dve dolgi, močni verigi. Prečili smo ozke poličke, se vlekli navzgor po vertikalah... Seveda smo vsi imeli čelade, pasove, karabine ... za samovarovanje. Meeega adrenalinski užitek v steni je trajal dobri dve uri, vtis pa je bil kot bi minil v pol ure. Sakramensko sem užival. Strah in negotovost sta šla že po prvih raztežajih v steni po gobe.]

Od Zgornjega Belopeškega jezera smo do stene hodili dve uri.

Vstop v steno je ob krpici snega. Najprej gre poševno navzgor v levo, nato pa precej poševno v desno, nato pa praktično navpično navzgor do leve strani sedla, od tam pa po grebenu na vrh.  Preden smo vstopili v steno se je s sedla nad steno na nas spuščal slap mrzlega vetra. Skoraj se mi je zanohtalo. Od mraza in napetega pričakovanja in od malo nervoze. Sonce semkaj posije bolj poredko.

Na vrhu stene, na sedlu, ki se mu reče Rob nad Zagačami, so nas pozdravile ovce. Glej ga šmenta, brez težav so prišle gor po južni strani, s Kotovega sedla. Brez zadržkov so se sprehajale po policah, s katerimi bi mi imeli kar nekaj opravka. Daleč, daleč v dolini je bilo naše izhodišče pri Belopeških jezerih. Kot dve smaragdni očesi.


 
[Kot je bil vzpon čisti užitek, je bil spust v Tamar ena velika nadloga. Markirane poti navzdol ni. So samo nekakšne kozje stezice, čim lažje prehode v steni je bilo potrebno poiskati. Zoprno. Drobljive skale, na njih pa grušč, pa strma travnata pobočja... Če bi tam nerodno stopil, bi se ustavil šele doli v Tamarju. Pri kislem mleku. Ali pa pri žgancih. Ampak je šlo. Počasi in previdno. Samo na zadnjih 50 metrih stene smo se malo navezali in varovali. Pa še to v bistvu samo zaradi psihološkega učinka. Ko smo prišli na uhojeno stezo sem se pošteno oddahnil in od zgoraj opazoval kot v širok nasmeh razpotegnjeno dolino Tamar.]


 
[Ko smo prišli na običajno, uhojeno pot, ki vodi na Jalovec, smo imeli to mogočno goro kot na dlani. Pod njo se v vsej človeški majhnosti počutiš hudo nebogljen.]
 
Veselil sem se kislega mleka v Tamarju. Pa so ga že nehali kisati. Smo pa samo žgance z ocvirki pomlatili. Pa pivo popili.

Ikarus

[Plezarija iz poletja 2008. IK]

  • Share/Bookmark
 

16 odgovorov na “Po steni navpično na vrh Vevnice”

  1. Fuga  pravi:

    Ja, fotke so pa odlične. Ko si enkrat v steni Via de la vita, je samo še na gor. Meni je ostal v spominu bolj izraz “Via de la morte”, ki je bil prvo ime za to pot, ampak je predvsem navdušujoče lepo.

  2. ihim  pravi:

    Kje so pa rožce? Saj razumem. Glavno, da je bilo varno. In, da ste uživali. To, da ni bilo kislega mleka je pa kriminal.

  3. bostopor bostopor  pravi:

    Odličen post :) Prav milo mi stori, ko vidim tako lepe fotografije gora, saj ni ga lepšega, kakor se razvajati s hribi. Obilo užitkov in varen korak želim.

  4. ikarus  pravi:

    @Fuga
    Je zelo težko naredit selekcijo med fotkami. Bi jih kar več objavu, samo ni prostora. Pa škoda, da ne morejo bit večje.
    Ko sem v steni pozabim na vse. Samo gledam gor in naprej. In seveda dol. V tisti zrak ob steni. In se navdušujem…

    @ihim
    Sem pa mislu, da sva samo midva z Nevenko udarjena na rožce. Sem jih slikal, ampak včasih zmanjka prostora za objavo. V naslednjem pripravljenem hribolazniškem blogu so pa tudi rožce!
    Je mala šala taka (varna)plezarija, če se varuješ. Čisti užitek, ko enkrat not padeš. Seveda pa ni dobro, če si vrtoglav.
    Mleko so pa nehali kisati zato, ker je blo že mal bolj hladno, pa niso vedel, če se jim bo skisal…

    @bostopor
    V živo je še stokrat lepše in še veličastno zraven! Ja res, s hribi prav razvajam svojo dušo in krepim telesce. Ja hvala za dobre želje.

  5. Fuga  pravi:

    Ja, jaz se zadnjih nekaj let posvečam Matuljškim goram. Letos sem bil na Rigljici in Rušci in seveda imam tudi preveč fotografij. So pa kar “trojke” in “dvojke”. Ampak na Vevnico in čez Ponce dol bi šel pa rad še kdaj. L.p.

  6. ikarus  pravi:

    @Fuga
    Poj si pa kar ta prav. Nisi čist navaden šodrovc kokr jest.
    Jest sem bil v tvojem koncu enkrat: levo od Široke peči do Amfiteatra, na Širiko peč nam do vrha časovno ni zneslo, šli smo pa nato na Dovški križ, pa nato dol po melišču mimo Bivaka (mislim da II) v Vrata. Je blo mega. Posebno Amfiteater. Ja pa seveda bil na Špiku (2x), klasika: iz Krnice gor pa po Kačjem grabnu dol.
    Ja, čez Ponce dol z Vevnice mora bit tud dobra.
    Tud jest rad ponavljam že oblezene poti.

  7. Fuga  pravi:

    Ja, jest sem pa šel iz Amfiteatra na Široko peč, potem me je pa cajt povozu in sem ob desetih zvečer abzajlov čez skok v trdo temo. Ampak če greš z Vevnice čez Strug in Ponce, moraš kar malo stisniti zobe in steči po nožasto ostrem grebenčku enih deset metrov. Je boljš kot pa lesti spodaj. In če boš kje našel v vpisni knjigi napisano: “a je treba” in “dost je hudo”, sem bil gotovo jest zraven.

  8. ikarus  pravi:

    @Fuga
    Bom pomerkov, če kje tako piše.

  9. Gaber  pravi:

    Ikarus, navdušuješ in navdihuješ! :D Kulsko! Kaj kričiš na vrhu?

  10. ikarus  pravi:

    @Gaber
    Na vrhu se objemam!!!
    No, pa tud mal zavriskam.

  11. prpa  pravi:

    Zdaj si mi pa skomine zbudil, da bi oživila svojo že skoraj pozabljeno plezarijo.

  12. ikarus  pravi:

    @prpa
    Ti kar dej, samo začet moraš. poj te bo pa not potegnil.

  13. prpa  pravi:

    Še prej moram najt partnerja ali partnerko za plezanje. Bo spet treba v kak AO.

  14. Fuga  pravi:

    No, kaj zavpiješ, ko prilezeš na vrh?

  15. Luka  pravi:

    Ha ….. kolko časa hodiš približno gor ?

  16. ikarus  pravi:

    @prpa
    Ja včasih je težko najti sebi podobnega za plezarijo. V AO so na splošno precej zagrizeni.

    @Fuga
    Zmagala!!! in ga ali jo (to bolj poredko, ker hodim bolj v moški družbi) objamem, stisnem k sebi… Rad imam pristne sti(s)ke z ljudmi, ki jih imam rad.

    @Luka
    Z Belopeških jezer do stene slabi dve uri, po steni pa dobri dve uri plezarije (vendar s postanki, fotografiranjem…)

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !