Zakaj ne maram pogovorov o porokah

Ko dosežeš dvajseta leta, postanejo poroke in načrtovanje družine neverjetno vroča tema diskusij. V enem letu sem bil priča trem porokam sodelavcev in trem nosečnostim (ki niso nujno povezane s porokami) in v takem okolju je nemogoče pričakovati, da boš preživel dan v službi, ne da bi kdo omenil nakupovanje prstanov, iskanje primerne glasbene skupine, izdelovanje vabil, poročne tečaje in sestanke s kleriki, štetje dni ali druge bolj ali manj uspešne metode kontracepcije in tako naprej.

Ker se imam za relativno dobro prilagojenega queera in sem prav zadovoljen s svojim trenutnim življenjskim slogom, nisem pričakoval, da bodo taki pogovori name vplivali negativno. Ne zdi se mi, da bi sodelavcem posebej zavidal njihove (heteroseksualne) partnerje ali otroke (vsaj ne še), še posebej pa jim ne zavidam vsega truda ob organizaciji dogodka. Kljub temu pa me ob takih pogovorih zmeraj nekaj potre in navda skoraj z jezo in potrebo, da bi nekako ugovarjal.

[Foto Flickr: Antony Pronato (zgoraj), Erin m (spodaj)]

Že nekaj tednov se torej sprašujem, zakaj ne maram pogovorov o porokah. Sprva se mi je to zdelo vezano na nepravičnost dejstva, da so raznospolnim parom poroke dovoljene, istospolnim pa ne. Ampak ne privoščiti nekomu poroke samo zaradi tega, ker zame niso dovoljene, je egoistično in nič drugega. Če lahko podpis pogodbe in spremljajoča zabava nekoga tako zalo osrečita, seveda temu ne bom nasprotoval.

Bolj pomembno kot vpliv na osebno srečo, se mi zdi vprašanje širšega družbenega pomena porok. Sociologinja Judith Stacey je med svojim obiskom v Ljubljani podala precej zanimivo mnenje, da nasprotuje homoseksualnim porokam, ker bodo dolgoročno samo poglobile družbeno neenakost. Dovoliti poroke tudi istospolnim parom pomeni namreč javno priznanje večrednosti življenja v dvoje in uvaja celo materialne privilegije poročenim parom nad neporočenimi osebami. Z drugimi besedami: neporočeni državljani postanejo drugorazredni, največje žrtve pa bodo ravno aseksualci in poliamoristi. Predlagan slovenski družinski zakonik se je zato Judith Stacey zdel skoraj idealen, saj z definicijo družine kot skupnosti otroka s poljubnim številom staršev preusmerja fokus s poroke na otroka. Smisel države in zakonodaje bi moral že v osnovi biti to, da poskrbi za nemočne, ne pa, da ustvarja neenakost med prebivalci.

Iz takega pogleda sledi, da je smiselno nasprotovati poroki kot družbeni instituciji, ne pa tudi poroki kot osebnemu dogodku, kot ga doživljajo moji sodelavci. Zakaj me torej njihovi pogovori še vedno spravijo v slabo voljo? Zakaj me v slabo voljo spravijo pogovori o kontracepciji?

Odgovora sem se zavedel šele danes, ko sem ponovno preletel seznam privilegijev, ki sem ga objavil zadnjič. Posebej sta me pritegnila tale dva:
• Moja [heteroseksualna] spolna usmerjenost ni povezana s politično opredelitvijo.
• Lahko ostanem v nevednosti o drugačnih spolnih kulturah, pa zato ne bom čutil nobenih negativnih posledic znotraj svoje kulture.

Kar res zavidam svojim sodelavcem, kadar govorijo o porokah, torej ni pravica do poroke, niti ne njihova sreča v ljubezni, pač pa dejstvo, da sploh lahko o poroki razmišljajo le kot o prijetnem dogodku in ne kot o pogodbi ali političnem vprašanju. Zavidam jim, da lahko razpravljajo o različnih metodah kontracepcije, ne da bi sploh pomislili, da obstajajo lezbijke, ki so izumile »metodo lončka« in geji, ki si niti te oblike oploditve ne morejo privoščiti, ne da bi sklepali (nedovoljene) dogovore z nadomestnimi materami. Jezen sem pa, da jim tega niti povedati ne znam.

moonboy

  • Share/Bookmark
 

16 odgovorov na “Zakaj ne maram pogovorov o porokah”

  1. xavier  pravi:

    ah poroke… ravno 20.8. sem bil na poroki od prijateljice ki bo stara 25, in sem vesel zanjo ker je zaljubljena do ušes, samo mislim pa da se je poročila zaradi pritiska okolice…. nekaj njenih prijateljic ima že otroka, ona pa ga bo zdaj ko je poročena ” lahko” imela po krščanskih načelih…. krneki use skupej… pa poslušanje pravljic v cerkvi da sta zdaj eno z ženinom… larifari… mi je bolj všeč budistična filozofija sveta :)

  2. Iris  pravi:

    Meni je pa všeč tvoje razmišljanje, si ga dobro ubesedil. ;)

    Čeprav sem heteroseksualna, poročena, pri otrocih sva pa v fazi štetja dni. :D DDDDDDD

  3. barbara  pravi:

    Mogoče se ti zdi da jim ne bi znal povedati zaradi tega, ker je toliko enih stvari, ki se nam heteroseksualcem zdijo tako samoumevne, da na koncu vse zreduciramo na problem poroke, otrok in dedovanja.

  4. Nick  pravi:

    mater gruntam

  5. miha  pravi:

    ma saj ste že čist prsmojeni,
    naj uganem: metroseksualni mamin sinko, hodi na fitnes in k mami prat cunje in se mu gravžajo provincialci

    kdo ti pa kaj če, poroči se ali pa ne, pa kaj se sekiraš, nihče te ne sili, porivaj tipa, psa ali ovco – kar ti paše.

    ne bit pa zdej frustiran če se še kakšen normalen človek poroči in ima (o groza !) normalno otroke, saj to je že itak skoraj izjema

    pozabi…

  6. Domen  pravi:

    Kolumnist.

  7. Miha  pravi:

    Kul prispevek.

  8. Luka  pravi:

    Moonboy, te stekam. Ampak – ce v zivljenju gledam s te perspektive, cesa nimam, in zakaj nekaj meni ni dosegljivo … bom tezko zadovoljen.

  9. nejc  pravi:

    poroka je neki najbol bedastega od 2 ki se ljubita! čemu bi se poročal? ne rabim nobenga jebenga papirja, pa prstana al kakega drugega nakita da vem da me ona ljubi! bedarija do amena! itak si je to cerku zmisla, pol pa tk vemo. pol je še krst otroka, pa obhajilo pa birma. eh itak da cerku potem služi…

  10. mala  pravi:

    nejc pravi: 1.09.2011 ob 06:37
    Saj se ne rabiš poročiti cerkveno, se lahko civilno. Prav tako ni potrebe, da krstiš otroka… Ne vali vsega na RKC, odločitev je še vedno tvoja in od vsakega posameznika, nihče ti ne drži pištole na čelu, da se moraš nujno poročiti cerkveno!

  11. moonboy  pravi:

    @Luka: Ko sem to napisal, sem si privoščil biti malo slabe volje. Na splošno se sploh ne obromenjujem zato, ker česa nimam, ampak sem kar zadovoljen s svojim življenjem. Pa saj sem tudi to napisal, a ne?

    @miha:
    Nisi uganil :) In tudi mislim, da sem dovolj jasno napisal, da nimam nič proti temu, da se ljudje poročajo in imajo otroke, pravzaprav sem vesel za njih in se mi zdi prav, da se o teh stvareh pogovarjajo. Razočaran sem samo zato, ker se zdi, da bi moral bit zafrustriran, in ker te stvari zmeraj obračamo na politične odločitve. Pa bi morale biti čisto osebne.

    @Iris: Hvala za podporo in veliko sreče v zakonskem življenju.

    @nejc: Se strinjam. Ljubezen ne rabi dokazovanja.

  12. moonboy  pravi:

    @mala: Nisem uspel prej napisati vsega, kar sem mislil. Z Nejcem se strinjam samo s tem, da ljubezen ne rabi dokaza. Ni pa nič narobe, če se ljudje poročijo zaradi simboličnega pomena poroke. In vsekakor imaš prav, da ni treba celotne krivde valiti na cerkev.

  13. d.  pravi:

    @nejc

    poroka je samo papir in prstan, če sam zreduciraš vse skupaj le na to…si si čisto sam kriv, če tako gledaš na to ampak moraš razumet, da so ljudje, ki tega ne počnejo zaradi papirja, ne počnejo zaradi cerkve in niti ne zaradi tega, da bi zbujali pozornost itn … dejansko je poroka nek obred, ki ti pripelje celotno zvezo na višjo raven..in ti veliko pomeni, da si se tem zaobljubil nekomu..vsekakor pa to ni zato, da bi dokazoval komerkoli, da imaš nekoga rad…če bi gledal s tega stališča, bi lahko rekel tudi, da ne rabiš imeti otroka s partnerjem, da bi dokazal, da želiš preživeti skupaj življenje z njim…ne rabiš se skupaj preselit, da bi vedel, da se imaš neskončno rad … enostavno želiš si delit to z njim ali njo…tako je in če si ti tega ne želiš, v redu ampak ne reduciraj pomen tega za ostale na papir in prstan, ker enostavno ne razmišljajo vsi tako..
    ..in moonboy..poroka ni dokazovanje ničesar, dokler se ne poročiš pa se v resnici ne želiš. V tem primeru pa si si čisto sam kriv. Sicer pa, če ima človek potrebo po dokazovanju ljubezni, to vsekakor ni neka ljubezen.

  14. moonboy  pravi:

    @d.
    Hvala. Točno to sem hotel povedati :)

    Ampak zdaj malo premišljujem o tej pištoli, ki ti je sicer res nihče ne drži na čelu, ampak vseeno v družbi velja prepričanje, da nisi živel polnovrednega življenja, dokler se ne poročiš in imaš otroke. Nekateri se poročijo zaradi tega pritiska in ne lastne želje. Meni se zdi to dovolj podobno pištoli, da ne moremo reči “potem si pa pač sam kriv”.

  15. alcessa  pravi:

    Joj, ko da prihajam z Lune :-) Izhajam iz ločenskega/nesrečno poročenega/nesrečno koruzovanega okolja in sem večino svojega lajfa trdila (na glas, da bo res vsem jasno), da se ne bom poročila, pa ne samo to, bila sem na slabem glasu, da mi je faks pomembnejši od fanta (kar je bilo res) … skratka, izhajam iz okolja, kjer se poroke/dolge zveze enačijo s katastrofo, ujetništvom in živimi mukami in v sorodstvu skoraj nihče ni poročen, razen par ta pridnih, preprostih, kamor sem se v starosti 30 let nepričakovano uvrstila tudi sama in postala del tiste nore eksotike. :-)
    In kljub temu, da sem v tej zlati kletki srečna, bi jo načeloma še vedno vsakomur odsvetovala, razen unim, ki jo prepričljivo hočejo izključno zaradi zveze same oz. partnerja.
    Je pa res, da mi glede dogodka samega ni kaj zavidati: jaz in dragi na matičnem uradu 1000 km od doma, brez razkošja, gledalcev ali prič, brez ohceti, šopka ipd. Ah ja, pa obrvi sem si pozabila urihtati, je bilo takoj po dopustu, zato slike niso najlepše.

    Ne kar tako sanjat o poroki, res. Zveza sama je veliko bolj pomembna. (mojih 5 cento, nič več)

  16. nevenka nevenka  pravi:

    Nekako mi je jasno kaj te muči, a vedi poroke so daleč precenjene in celo predrage. Veliko lažje bi naredili ljudi bolj enakopravne, če bi poroke preprosto ukinili in bi vsi sklenili samo preprost sporazum. Ves ostali cirkus pa bi bil stvar lastne režije. Težje je tistim, ki bi radi cerkveno poroko – ljubi bog je dosti manj pravičen od države.

    Zadevo sem enkrat skusila pravzaprav zelo dolgoročno in lahko rečem, da je bila razveza veliko bolj vesel dogodek.
    Če recimo prebiram Gabrčka in bi se on poročal, takole najbrž večkrat, mislim, glede na to kolikokrat se zaljubi, bi ga razveze pokopale. Razveze niso preveč zabavna zadeva in morda so zveze, ki so nekoliko manj zvezane boljša rešitev…Ker tale “for ever” nima ravno velikega smisla dokler se res ne zgodi. In na “for ever” gledam kot na velikanski čudež…pa ne na ljudi, ki so poročeni, zljubljajo se pa vse povprek – for ever je lojalna pripadnost in želja po ljubem človeku. Ne rabiš poroke za kaj takega. Samo srce in malce globjo dušico in hrepenenje v dotiku.
    Osebno se nikoli ne bi zavzemala za poroko. Tudi iz vidika pravic in izenačitev ne. Za ljubezen pa. Te naj bi nihče ne nadziral, ker je ne more. Še najmanj pa zakonodaja. Ljubezen pa je pravica. Vsaj jaz jo tako dojemam in je ne podrejam nobenim normam.

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !