Erotična zgodba: Mezeg, 3. del

»Ti – poročen?«
»Ja,»
je odgovoril z najbolj normalnim glasom na svetu. In po hipu dodal:
»Je s tem kaj narobe?«
»Narobe? Ne, ne. Nič narobe. Samo…«
»Samo?«
»Samo… Nekam mlad se mi zdiš.«
»Sedemindvajset.«
»Mlajši si videti.«

»Ne poznaš nikogar, ki bi se poročil pri petindvajsetih?«
»Ne vem. Pojma nimam. Nekateri pari s sploh ne poročijo.«
»Včasih se poročiš – zaradi drugih.«
» Zaradi ženske?«
»Včasih zaradi družine.«
»Družine?«
»Dveh družin. Dveh katoliških družin.«
»A?«
mi je od zaprepaščenosti kar samo izletelo iz ust.
»Če hočeš imeti mir pri seksu. Se izogniti neprestanemu utrujanju in teženju. Če si pr tri tem še zaljubljen, se poročiš.«
»Ne vem… Ti že veš..«

»Če si odvisen od staršev. Če si malo komot. Če bi rad bil normalen – je to super rešitev.«
»Potem živita pri starših?«
»V enem od stanovanj njene družine.«
»V enem od?«
»Tako pride, ne.«
»Kaj dela tvoja žena? Študira kot ti?«
»Ne, ona dela. Pridno je študirala. Končala prva v letniku. Dve leti je že v službi.«
»A-ha. Ti se pojaš po svetu in ona dela.«
»Ja no… Itak je to prvič, odkar sva skupaj, da potujem sam. Njen dopust sva že porabila.«
Nisem imel pojma, kaj naj rečem. Preden je pogovor lahko zastal, se je dvignil in rekel:
»Šel bi na stranišče, da si umijem roke in to.«
»Pojdi.«

In je šel. Obsedel se za računalnikom in se počutil neumnega kot noč. Kaj naj? Zaprl sem programe in izključil stroj. Ko je odbrenčal, je nastopila tišina. Slišal sem vodo, kljuko in že je bil spet na vratih.
»Kaj si ti delal? Poročilo?«
Zapomnil si je!
»Ja, ja!«
Kakšne laž… črke nisem dal na papir. Imel se pa kožo na konicah prstov na desnici zatrjeno od zasušenega predizliva. Moje življenje v domišljiji.
Odrinil se je z ramo od podboja in počasi stopil do fotelja, katerem je sedel prej. Z neko mačjo ležernostjo se je bolj zleknil kot sedel vanj. Za pohrustat je. Samo ne zame…
»Ni slabo biti poročen zdravnico.«
Ni slabo biti poročen s teboj, sem si mislil.
»Zakaj? Ker dobro zasluži?«
»Neee. Dela v javnem zdravstvu. Začetnica je. Nič ekstra ne zasluži.«
Kaj je hotel povedati?
»Veš, ko je dežurna, je dežurna.«

Kakšna modrost. Toda njegov pogled izpod obrvi me je prisilil, da sem se fiksiral v njegove oči. Brez premisleka mi je ušlo iz ust:
»Potem si celo dolgo noč sam doma.«
V hipu mi je postalo nerodno. Čutil sem rdečico v obraz. A hkrati se mi je, čisto nehoteno, v trebuhu zganila toplota.
»Kakor kaj,«
je tiho reke. Toplota v trebuhu se mi je začela sukati v počasen vrtinec.
»Včasih… človek ugotovi, da ni več tako zelo zaljubljen kot pred tremi leti. Včasih…«

V trebuh mi je priletelo kot krogla od kanona, ker je bo tem segel z desnico pod majico. Gledal se prste, kako pod blagom potujejo do žličke, in zapestje, ki je pri tem vleklo za seboj rob majice navzgor. Po gibanju prstov spodaj sem videl, kako se je lenobno popraskal po grodnici. Prsti so obstali, nadaljeval je prejšnjo misel:
»…človek ugotovi, da ga zanima še kakšna druga plat življenja.«
Spet se je popraskal in spet me je gledal strmo v oči. Študiral sem izraz njegovega obraza. Je brezčuten? Je nepremičnost – zgolj izzivanje in me z njo drži v šahu neizrečenosti? Moral sem s pogledom na razgaljeno kožo plohnatega trebuščka. Zleknjenemu v naslanjač mu je trup za širino dlani nad robom hlač prečno rezala guba, v kateri se je skrival popek. Kje v njej leži popek, sam lahko slutil samo pod medli zakladni potki, ki se je spuščala za hlače. Vročina v mojem telesu se je spustila navzdol do mednožja in se povezala v vročino, ki mi je v glavi kljuvala že prej. Vse, kar sem prej kuhal v samoti, je po tem namigu hotelo ven, kot para iz ekonom lonca. Tudi govorica njegovega telesa je sporočala – vabilo.

Odrinil sem se od računalniške mizice. V nočno tišino, zategnjeno zaradi pogovora med nama, so zarezali koleščki pisarniškega stola. Dvignil sem se. Sprehodil sem se proti njemu. Nič levo – desno. Naravnost k njemu, a zelo zelo počasi. Ljubim napetost pred nevihto. Poznam preveč mladih ljudi, ki jih ne zanima nič na svetu in iz katerih zato nikoli nič ne bo. Radi imam takšne, ki jih zanima svet… Zlasti druge strani in plati – sveta. Tudi takšne, ki sprejemajo obiske -ali so na obiskih-, ko je žena dežurna…

Bil sem že pred njim. Ritem njegovega dihanje je izdajal vznemirjenost. Začel sem se nagibati k polležečemu pod seboj. Z rokama sem se spustil na naslanjali. Z glavo sem se bližal njegovi. Počasi, skrajno počasi. Ni zakričal. Ni me odrinil. Ni odskočil. Gledal me je, kot da me preizkuša, malo zakrknjeno, precej radovedno. In pričakujoče. Bil sem z nosom na višini njegovih las. Začutil sem njihov čisto rahel vonj. Njegov vonj. Moje lice je bilo od njegovega oddaljeno samo za debelino prsta. Kakšna vznemirljiva bližina!

Postavil sem glavo postrani. Želel sem se z ustnicami približati njegovim. V glavi in v prsnem košu mi je nabijalo. Cel sem pulziral, cel živel v polnosti, na višjem energetskem nivoju. Ljubim ta občutek premaknjenosti na celi črti. Vsoobsegajočo osredotočenost. Sanjskost. Popolno postranskost, neobstoj vsega drugega. Življenje trenutka. Nebistvenost minulega in irelevanstnost bodočega. Polni ogenj.

Podobno se mora počutiti zelenjava v cedilu, ki jo kuhar za hip podrži v sopari, preden jo spusti v krop in jo blanšira. Žganje pare, bolj vroče od kropa. Zadnji trenutki prejšnjega, neizogibnost prihajajočega. Korak čez, ki ga že čutiš, a se še ni zgodil. Korak ki mu ni povratka in ki ga ni mogoče narediti dvakrat. Trenutek, ko je vse jasno. Ugodje v neubežnosti, nerazpolaganje s tokom dogodkov.

Moje ustnice so bile že tik ob njegovim. Že sem čutil njegovo sapo. In njegovih ustnicah na svojih ustnicah, iz njegovega nosu na svoji bradi. Zakaj je sploh treba iti dlje? Ni napetost med oblakoma silnejša od bliska, ki ju spoji? Postal sem. Najini dihanji sta bili v faznem zamiku. Ko se jaz izdihoval, je on vdihoval. Ko sem jaz vdihoval, sem vdihoval zračni tok iz njegovih priprtih ust. V ustnicah me je že mravljinčilo od želje. Njegovo sapo sem pil kot njegovo telesno tekočino. Bila je osebna, skrajno intimna. Zažigalna.

Jutranja zora. Bleščeča, goreča predstava na obzorju. Vedno bolj pravljična od samega sončnega vzhoda! Čar je v njeni minljivosti. V tem, da napoveduje. V njeni begotnosti. V neizogibnosti tega, da mine. Najlepši del tistega, kar mora priti, je občutenje tega, da prihaja. Zora se godi, dogaja, blesti, čara, in odgodi. S priprtimi ustnicami sem se dotaknil njegovih priprtih ustnic.

(se nadaljuje)

Biksen

  • Share/Bookmark
 

3 odgovorov na “Erotična zgodba: Mezeg, 3. del”

  1. grablje  pravi:

    Bastard! Tik pred vrhuncem odnehaš… zapret bi te morali zaradi … no, zaradi praznega rajcanja :D

  2. biksen  pravi:

    ooo, grablje! long time… kam bi me ti zaprla, v kolnkamro? prazno: bomo naslednjič kaj nafilal, da boš bolj zadovoljna.

  3. grablje  pravi:

    Evo me, zdaj imam pa dva dela skup za prebrat, njami :)

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !