Skok v Argentino

V službi so me poslali v pomlad. V Buenos Aires. Po 14 ur dolgem direktnem letu iz Frankfurta, ki traja in traja, smo končno pristali v Južni Ameriki. Sledili sta še dve uri čakanja na carini in zapletov s prtljago in »že« sem bil v taksiju, ki me je v dobri uri dostavil do hotela. Ko je iz prtljažnika že izvlekel kovček, sem ugotovil, da hotel ni pravi. Očitno se mu ga ni dalo poiskati in se me je želel znebiti. V drugo se je le potrudil in me odložil pred pravim.

Hotel je bil domače majhen. Receptorka je bila simpatična francoska študentka, ki je rabila nekaj časa, da je dojela, da res ne znam špansko in je nehala vsakih 30 sekund preklapljati iz angleščine v španščino. V Argentini bi rada odprla svoj lasten hotel. Menda, ima tam za to veliko več možnosti kot v domačem Parizu. Ob večerih jo je nadomeščal prijazen mlad receptor…

Eden prvih opravkov je bil menjava denarja na banki. Zato potrebuješ potni list, povedati moraš, kje boš stanoval, zakaj si prišel, kaj si po izobrazbi,… Po 10 minutah podpišeš dva dokumenta (v španščini) in končno imaš v roki argentinski peso.

V prestolnici druge največje države Južne Amerike živi okrog 14 milijonov ljudi, torej vsak tretji državljan. Predel v katerem sem živel, Palermo, velja za najlepšega. Je precej zelen, krasijo ga parki in mogočni spomeniki. Javni promet je dobro urejen, poceni, na podzemni sicer precejšnja gneča. Ljudje presenetljivo čakajo v vrsti še preden pride avtobus.

Pred desetletjem se je nekdanja španska kolonija srečala z gospodarsko krizo, od katere se še vedno ni opomogla. Veliko gospodarstva je v rokah tujcev. Vode(!) brez napisa Coca-Cola mi ni uspelo dobiti. Opazen je zelo velik prepad med maloštevilnimi bogatimi in mnogo bolj številnimi revnimi. Že na poti od letališča so me pretresla barakarska naselja. Nekatere družine živijo pod milim nebom na pločnikih in v parkih. Zaradi slabih razmer ne preseneča, da je veliko kriminala.

Ljudje so sicer prijazni. Večinoma ne razumejo angleško, a so precej komunikativni, zato se da vseeno precej zmeniti. So veliki ljubitelji govedine. Pripravljajo jo na raznorazne načine. Mene so bolj navdušile njihove sladice. Svojevrsten podvig je bil pošiljanje razglednic. Nikakor mi ni uspelo dobiti znamk, čeprav so oglaševali, da jih imajo. Zadnji večer sem vendarle vprašal receptorja. Pojasnil mi je, da je bo še najlažje, če grem v eno fotokopirnico par ulic stran, kjer bom plačal in bodo oni vse uredili. In sem šel, plačal, dobil račun upajoč, da bodo res poslali, čez nekaj ur pa poletel domov.

Gallus

  • Share/Bookmark
 

3 odgovorov na “Skok v Argentino”

  1. Ervin  pravi:

    Kaj od sladic te je pa najbolj navdušilo?
    Ko sem bil pred desetimi leti na kratkem potovanju v Argentini, sem med drugim poskusil churro v kombinaciji s čokolado. Njihove ocvrte palčke so me po okusu nekoliko spominjale na naše krofe. :)

  2. Gaber  pravi:

    In tango? Nič več? Am. Opiši receptorja. Morda sem ga dal dol. ;)

  3. Gallus  pravi:

    Ervin, od sladic so mi bile najboljše ene “ploščate okrogle”, različnih okusov, ki so jih prodajali v vsaki trgovini. Ne vem kako se jim reče. ;)

    Gaber, tango je bil na otvoritveni slovesnosti dogodka zaradi katerega sem bil dol. Opiši receptorja(je), ki si ga(jih) dal dol v Buenos Airesu in bom povedal, če je bil to ta. ;)

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !