Zakaj protestniki taborijo pred Ljubljansko borzo

Zgodovinsko gibanje »Occupy Wall Street« se je začelo natanko pred mesecem dni, ko so se prvi protestniki naselili v parku Zuccotti, dve ulici stran od ameriškega borznega središča. Slednje je namreč do zob zastraženo s policisti in barikadami. Prvi teden zasedbe gibanje ni dobilo veliko medijske pozornosti. O njem so mogoče pisali tuji (ne-ameriški) mainstream mediji in ameriške neodvisne medijske hiše – ki jih ni ravno na pretek v deželi svobode govora – kot je npr. Democracy Now! Šele drugi in tretji teden se je zaradi nasilnega ravnanja in prekomerne sile policistov proti mirnim protestnikom začelo govoriti o nezaposlenih, študentih, pacifistih, profesorjih, modrih ovratnikih, upokojencih, brezdomcih, revnih, marginaliziranih in pozabljenih, ki mirno in pogumno protestirajo proti tržnemu fundamentalizmu (bolj znan pod imenom kapitalizem), pohlepu in koruptivnosti politikov in bančnikov ter vedno večjim družbenim neenakostim.

[Slike s protesta »Occupy Birmingham« prejšnjo soboto.]

Čeprav protestniki jasno nasprotujejo dosedanji politiki ignoriranja javnega interesa (ta pojem je postal že prava krilatica, zato dodajam še, kaj sam razumem pod to besedno zvezo: predstavlja skupno celoto interesov, pričakovanj in osnovnih potreb navadnih ljudi, ki živijo v neki politični skupnosti, v okviru zmogljivosti naravnega okolja, hkrati pa upošteva še dobrobit ostalih živih bitij, ki živijo v tem istem prostoru) v ZDA, je potencial gibanja (previdno) prepoznal celo sam ameriški predsednik Obama – obetaven demokratski kandidat pred predsedniškimi volitvami, ki je pozival k vrnitvi dostojanstva delavnim ljudem in obljubljal reformne ukrepe za regulacijo finančnega trga ter kaznovanje krivcev za krizo, a je ob nastopu na položaj le zamenjal masko in nadaljeval z notranjo politiko svojega predhodnika.

Ko sem že mislil, da bo gibanje, ki se je prejšnji vikend razširilo še drugod po svetu – med drugim tudi v Ljubljano, Maribor in Koper – naletelo na pozitiven odziv, podporo in navdušenje širše javnosti, so se med Facebook prijatelji že pojavile posmehljive izjave o zgrešenosti namenov gibanja in same lokacije, kjer so se protestniki utaborili v Ljubljani. Res je, da je na Ljubljanski borzi zaposlenih le okrog 60 uslužbencev in da je njeno poslovanje razpršeno po naši prestolnici, a to dejstvo nikakor ne zmanjša simboličnega pomena in glavnega sporočila gibanja.

Tisti, ki udrihajo čez gibanje, ker sami niso dovolj pogumni, da bi razmišljali izven okvirjev realnosti, kot nam jo predstavljajo mediji, politiki, gospodarstveniki in tudi veliko akademikov, naj bodo raje tiho in se – s kančkom sočutja, če se že ne prištevajo v skupino 99 % izkoriščenih, ogoljufanih in nevidnih – zamislijo nad trenutno družbeno situacijo, v kateri smo se znašli. Največji uspeh sebičnih in požrešnih posameznikov, ki so s svojim ravnanjem – in s spodbujanjem k le-temu – brez slabe vesti bogateli na račun osiromašenih in obubožanih, je močno razširjena apatičnost do političnega in družbenega dogajanja.

Veliko mladih dandanes (na katerih svet stoji, kot nas radi spominjajo starejši) ne kaže pretiranega zanimanja za politiko, stiske manj privilegiranih in kratenje pravic tistih na obrobju družbe. Takšen odnos sploh ne čudi, ko po televiziji gledamo vedno nove politične spletke, koruptivne igrice in nečedne posle ljudi, ki smo jih izvolili na vodilne položaje. Koga le ne bi gnusila ta umazanija?! A politične in ekonomske elite, ki živijo v svojem mehurčku, daleč stran od vsakodnevnih tegob socialno šibkejših, hočejo prav to; da se takšno stanje nadaljuje, da bodo mladi še naprej raje gledali Kmetijo in Slovenija ima talent, kot pa da bi prelistali dnevni časopis, Tribuno, Mladino, prebrali kakšno knjigo s družbenokritično vsebino ali si pogledali kak neodvisen dokumentarec. Šele ko bodo ljudje bolje informirani, zmožni kritičnega premisleka in se prepustili ustvarjalnosti razmišljanja o drugačni, bolj pravični družbeni ureditvi, se bodo počutili opolnomočene in zmožne izrekanja zahtev po radikalnih in nujno potrebnih spremembah (radikalen: 1. ki zadeva bistvo, temelj česa in se uresničuje odločno, brez popuščanja; korenit, temeljit; 2. ekspr. (zelo) velik, pomemben (SSKJ)).

Alen Toplišek

  • Share/Bookmark
 

12 odgovorov na “Zakaj protestniki taborijo pred Ljubljansko borzo”

  1. Gaber  pravi:

    Ti si aktivističen mulček. Take jaz dam dol.? ;) In če napišem, da imaš rumene športne čevlje? ;) Jaz pišem v ugankah! :P Ali si tipček na fotki ti. Obljubil si! :P

  2. Alen T.  pravi:

    :D Všeč so mi tvoje uganke. ;) Ne, tisto je moj kolega iz Nemčije. Nisem pa še nič obljubil. :P

  3. nevenka nevenka  pravi:

    Dober prispevek, zadene v bistvo dogajanja, ki je res vredno, da se mu svet upre, kjub obljubljeni deželi možnosti, s katero se hvali kapitalizem – čeprav je resnica povsem drugačna, čim zabrede v krizo in v krizi je zadnje čase nekam zelo dolgo – najbrž zato, ker je prešel vse meje razumnega, gnan od najnizkotnejše pohlepnosti – je možnosti konec.
    In res, mladi so in tudi bodo žrtve tega dogajanja – brez možnosti – za ustvarjalno delo. Saj je kapitalizem načel samega sebe – kapital je obremenil do te mere, da se dobesedno sesuva v prah – soočenje z vitrualnimi vrednostmi je prineslo šok na finančnih trgih…
    Denar le ti tako abstrakten v resnici – za seboj mora imeti realno vrednost.
    Finančna politika je povzročila pravo inflacijo neproduktivne zadolženosti. Res je, da se vse te transakcije zamegljujejo na finančnem trgu, lep del v resnici na borzah, kjer kraljujejo špekulativni posli.
    Pa vendar, morda pri nas izbrana lokacija le ni bila čisto primerna, čeprav je skladna s svetovnim kontekstom. Pri nas
    so veliko bolj krive banke, še posebno tiste, ki so izplačevale miljonske nagrade direktorjem, ki so naredili bačne prihodke z dajanjem tajkunskih kreditov – v socializmu je bil prihodek, denar, ki je bil dejanska realizacija tržne transkacije, v kapitalizmu je pa prihodek terjatev – že tukaj se začne megla kapitalizma. Kar je seveda tudi v državnih interesih, ki so davke obesili na terjatve in ne na realizirano prodajo.
    Osebno sem vedno bolj zaupala materialističnemu konceptu, čeprav ga socializem ni znal razviti v pravo smer.

    No, da ne zabredem predaleč.
    Ozaveščanje ljudi je nujno. Preveč vdano čakajo, da se bo nekaj čudežno spremenilo na bolje, pa se ne bo – samo od sebe že ne. Res je potrebna revolucija. Ne tista rušilna, ki vse ustvarjeno uniči, pač pa tista, ki pomeni čim hitrejšo spremembo vrednot in seveda potegne za sabo spremembo sistema. Kapitalizem bo moral dobiti meje, da bo lahko postal stabilen sistem. Najbrž trg ne sme biti tako zelo prost kot si nekateri zamišljajo, ker uravnotežitve preko kriz, so za ljudi smrtno nevarne.

  4. Alen T.  pravi:

    Hvala za tvoj komentar, Nevenka. Si opisala še nekatere ključne značilnosti kompleksnega delovanja tržnega kapitalizma. Na tvoj predlog o bolj primerni lokaciji “zasedbe” Andrej Kurnik (za Dnevnik.si) odgovarja takole: “Ljudje denimo sprašujejo, zakaj nismo pred bankami, ki so povezane s tajkunskimi odkupi. Seveda je to res, ampak mi pravimo, da je sam sistem finančnega kapitalizma generalizirana korupcija. Mi moramo vzpostaviti razmerje sil s samim sistemom. Tu niso možne izboljšave v smislu ‘porežimo ekscese, pa bo vse v redu.”

  5. Gaber  pravi:

    Obljubil si, da boš nagec! ;) In jaz sem ti rekel, da ni treba. ;) Kaj ti misliš, se bo spremenilo?

  6. jaka  pravi:

    Zelo kul prispevek. :) Seveda pa tudi jaz navijam za tvojo fotko. :)

  7. Dajana Dajana  pravi:

    Ozaveščanje ljudi… jao, a ne vidite, da smo siti negativnih informacij? Zakaj zaboga ljudje gledajo Kmetijo in Slovenija ima talent??? Zato, ker so to oddaje, kjer ni politike, ni strahov, ni spletk in ni negativnih novic.

    Seveda sem zato, da ljudje gledajo take stvari, kjer se vsaj malo oddahnejo od “krute realnosti”. Oz. meni je popolnoma vseeno, kaj kdo gleda… kar mu pač paše. A če boš gledal oddaje, kjer se kregajo, kjer se ne marajo, kjer žalijo drug drugega… ja, kako se boš pa potem počutil? IN kaj lahko spremeniš? Nič.

    Komu pa v tej državi ni jasno, kam pes taco moli? In kdo potrebuje ozaveščanje? Nihče. Vsi ga imamo poln kufer. :roll:

    Krute realnosti sploh ni, oz. realnost je taka, kot jo človek sam vidi. Svojo realnost ustavrjamo sami s svojimi mislimi. ;) Če jo hočemo videti grdo, jo pač tako vidimo.

    Tribuno in Mladino sem brala pred 30.leti v študentskih letih, zdaj pa je vse eno in isto. Karkoli odpreš – TV, cajtng, radio, internet: samo jamranje, samo obsojanje, sama žalost in samo jadikovanje.

    Ljudje potrebujemo radostne novice, veselje, ne pa ozaveščanje. Itak ne moremo ničesar spremeniti. Zakaj se zaboga zaletavamo skozi zid? Lahko spremenimo samo sebe. Lahko gledamo, da bomo dobili boljšo službo, da bomo delali to, kar nas zanima.

    Protesti in demonstracije pa še nikoli niso nobenemu prinesli nič. Vsaka revolucija je najprej poskrbela za svoje otroke, nekateri so spet postali vodilni razred, tisti pa, ki so bili prej, so se morali umakniti ali pa so jih pobili.

    Rešitev je to, da poskrbi vsak človek za samega sebe. Kar ne pomeni, da sem proti druženju in proti spremembam. Ampak demostriranje zaradi demonstrianja ne prinese nič.

    Treba je družbo spreminjati na drugačen način.

  8. nevenka nevenka  pravi:

    Tajkuni so poskrbeli za sebe in spremenili našo družbo na drugačen način.

    Nekako se z načinom ne strinjam.

  9. Alen T.  pravi:

    Jaka, hvala! Svojih fotk imam dovolj, samo ne vem, kaj bi imeli od tega, če bi objavil svojo fotko. :)

    Dajana, mislim, da ti je lepo na kratko odgovorila že Nevenka. Vse revolucije niso vedno uspešne, ampak že samo družbeno delovanje skupine ljudi, ki ne sprejema samoumnevnosti in normalnosti statusa quo, predstavlja neko spremembo, nek začetek, ki kaže pomemben, a neopisljiv/nepredvidljiv/spontan potencial za spremembe. Zdi se mi, da smo pred septembrom 2008 živeli v nekem statičnem trenutku zgodovine, ki se je zdel kot njen konec (tako kot je entuziastično velel Fukuyama ob koncu 20. stoletja — 9/11 je hitro pokazal, da se je motil), ter smo se premalo spraševali, ali smo zadovoljni s tem, kar imamo oz. ali se lahko zadovoljimo s tem, da živimo lepo in veselo življenje, medtem ko nekateri životarijo na obrobju družbe. Nisem rekel, da je kaj narobe z gledanjem raznih resničnostnih šovov ipd., ampak to nas ne sme narediti otopele in neželjne kritičnega razmišljanja — na žalost je tako v večini primerov. Ravno ti šovi in razne lepotne revije in ostale banalnosti vodijo človeka v individualizem, nek imaginarni svet, kjer se še ukvarjajo samo s samim seboj. Če nimamo sočutja in pozornosti do ljudi in dogajanja okrog sebe, potem smo kot neki roboti, ki živijo ločeno od realnosti. In to da nisi več študentka, Dajana, še ne pomeni, da ne moreš več prijeti v roke Tribuno in Mladino ali še naprej verjeti v neke družbene ideale. Pesimisti in tisti, ki so se že vdali, ne glede na starost, raje zamahnejo z roko in še naprej živijo v svoji bedi. In če je vedno več “jamranja”, obsojanja, žalosti in jedikovanja, potem je lahko to samo znak, da gre nekaj hudo narobe.

  10. janez  pravi:

    vse lepo in rav solidariziram z vsemi, ki so tam, vendar pa me nekaj stvari moti, kot prvo stojijo pred borzo, ki ni vsega kriva, ampak je kriva država in banke ki so vse v državni lasti, prav tako pa ne razumem tega tipa, ki je pred kamerami rekel, da ima službo, ampak da noče delati take službe, zardi takih kot je on, ostaja mnogo delovnih mest praznih, ker se te x generaciji ne da delati za par eur-ov, preprosto pozabijo, kako smo mi živeli v pomanjkanju ( res je bil drug sistem), ampak so navajeni, da bo kar nekaj padlo z neba..jok brate odpade….

    treba bo delat, da bomo preživeli, ne pa se stiskati pod šotori, piti čaja in alkohol..in nekaj vpiti brez zveznega

  11. Alen T.  pravi:

    Janez, kar se same lokacije “zasedbe” tiče, sem odgovoril že v prejšnjih komentarjih. Ne poznam pa situacije tega protestnika, o katerem govoriš, zato raje ne bom prihajal do nobenih zaključkov. Delati zato, da preživiš, ni življenje. Zakaj bi morali opravljati mezdno delo v slabih delovnih pogojih, po več kot 10 ur na dan, zato, da se lahko še samo zvrneš v postelji, ko prideš ob konco dneva domov? Poleg tega na psiho delavca delujejo še stres, razni pritiski s strani delodajalca, težki delovni pogoji pa vplivajo tudi na zdravje. Nekateri se takemu življenju upirajo (opravičeno), drugi so pa raje “poslušni” in trpijo naprej.
    Njihovo stiskanje pod šotori je definitivno bolj koristno (že zaradi same simbolne vrednosti protesta) kot pa če bi delali v službi, s katero niso zadovoljni. Verjamem, da je o nezadovoljstvu na delovnem mestu zapisanih veliko študij, tako da ne bi zdaj o tem.

  12. Dušan  pravi:

    Alen, moram ti priznat, da se tvoje prispevke zelo odlično bere, ne glede na temo, upam da jih bo še več. Lepo bodi, pa veliko uspehov v Angliji

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !