Dragi, a zgledam debel s to tehtnico?!

Nikoli nisem bil preveč priljubljen v šoli. Katerikoli šoli, pravzaprav. Zmeraj sem veljal za glasnega šaljivca, a moj glas ni prodrl kaj daleč. Velikokrat smo v skupinah iskali rešitev problema in sam sem tudi predlagal kakšno, vendar ni bila opažena. Nato pa je nekdo zraven mene ponovil isto stvar in za ta predlog žel slavo še naslednje leto in pol. Zato sem naredil najpametnejšo odločitev, kar bi jo lahko. Pustil sem si dolge, žimnate lase (takrat so bili prameni še kul!), zredil za dvajset kilogramov in se zaprl vase.

V iluziji, da sem popoln, sem živel kakšna tri leta, ob čemer sem prenašal zmerjanje moje družine, kako debel sem. Še posebej se je potrudil moj oče, ki me je pogosto potegnil pred ogledalo in pripovedoval, kako je v moji starosti imel obe nogi skupaj tako široki kot eno moje bedro. Glasno se je smejal, ko me je mlajši brat klical »svinjina«. Skušal me je vpisati v šport. A meni je bilo vseeno. Nenazadnje, naša družina si nikoli ni bila povsem blizu in človekovi čuti otopijo. Kar se je dogajalo, se zavedam šele sedaj.

Vse skupaj mi je kliknilo, ko sem opazil svoj graf teže, kako raste daleč nad povprečje pod rokami medicinske sestre na sistematskem pregledu. Zaskrbljeno je majala z glavo. Ali sem kdaj razmišljal o kakšnem športu, je vprašala uvidevno. Vsi v ordinaciji so zazijali. Prvič po dolgem času sem se soočil z resnico. Na žalost se je to moralo zgoditi pred mojimi sošolci. Tukaj nekje je moj ugled zadel x os in se za čas srednje šole ni nikoli več dvignil.

Sprejel sem še eno pametno odločitev in prenehal jesti. Vsak dan sem tekel in si obsesivno zapisoval težo. Rezultati po pol leta: ITM na meji podhranjenosti, veseli sošolci zaradi dodatne malice, odvisnost od teka in uničeno koleno. Ni se mi dalo iti k zdravniku in slutim, da se mi bo to grdo maščevalo s kakšno artrozo, če ne morda kar z lepim umetnim kolenom. Do sedaj vam je verjetno jasno, da moje sposobnosti sprejemanja odločitev ravno ne bodo na najvišjem mestu pri pisanju življenjepisa.

Počasi sem se uspel malce zrediti do normale, pri čemer močno pogrešam spovednico, kjer bi lahko izpovedal svoje prehranjevalne grehe. In kaj sem se naučil? Prvič, ali se sploh dobro počutim v svojem telesu, bi moralo biti zmeraj na prvem mestu. Drugič, potrebno je imeti fanta, ki osupne vsakič, ko te vidi zgoraj brez. In tretjič, da kokice sploh ne redijo toliko, kot sem se bal, da bodo.

Zato si specite kokice in življenje bo lepo :)

Jure

P.S.: Gaber, poglej, brez adidask! :D

  • Share/Bookmark
 

11 odgovorov na “Dragi, a zgledam debel s to tehtnico?!”

  1. Dajana Dajana  pravi:

    Vau, kakšna fensi šmensi vaga! ;) eeee a zdaj bodo še moški težili s tem, da so predebeli? :cry:

    Saj imaš: fitnes tu, fitnes tam, greš lahko laufat, plavat, migaj malo, pa bo!

    Še nekaj, ampak čisto zares: Koliko poješ nima veze s tem, koliko si težek. Jaz sem imela preden sem začela hoditi intenzivno (=to pomeni vsak dan) 85 kil, pa jem točno toliko kot zdaj. V meni je bila voda = zadrževanje čustev.

    p.s. Kokice… ne ne! Če hočeš shujšat moraš črtat vse belo iz jedilnika: kruh, testenine, riž. Sadje, zelenjava, ribe, piščanec in to je to.

  2. Grablje  pravi:

    Vse, kar si naštela za no-go, se da dobit v polnozrnati obliki. Res pa je, da se tak riž dlje časa kuha, od 20-40 min, odvisno.

    In če tako pogledaš, res smešno, kako se že male spremembe poznajo na človekovem telesu.

  3. nevenka nevenka  pravi:

    Sploh ne razumem gornjega komentarja, pa saj pišeš, da si vendar preveč shujšal? Tam zgoraj pa dodatna navodila za hujšanje???

    Če te boli koleno, utegne biti kolesarjenje boljša rešitev od teka, in nekaj domačih vaj za moč z utežkami, če nisi ravno fitness fan.

    Hm, odločitve so toliko vredne, kolikor prinesejo točno to, kar, si se odločil. Sčasoma človek samo izbira drugače.
    Če pa tvoja beseda nekaj velja – je zlata.

    Poznam cel kup popolnoma devaliviranih pametnjakovičev.

  4. d.  pravi:

    vsi v komentarjih govorijo o hujšanju in živilih za shujšat..jaz ti pa samo čestitam in pravim, da te še predobro razumem ;)

  5. nevenka nevenka  pravi:

    A res, a vsi? :-(

  6. Gaber  pravi:

    Ti hočeš, da te dam dol. Ti imaš mene rad. ;) To je lepo. Še štumfka dol. Prosim. :P Sedaj si študent? Na faksu? Če hočeš, lahko pridem prebunkat tvoje kolege. In boš priljubljen. ;)

  7. Fluroscentnazelva  pravi:

    Well known story

  8. Marko  pravi:

    Meni se zdi da so vsi, ki so to prebrali narobe razumeli članek. Jaz sem dobil občutek, da ta članek govori o tem kak bi morali sprejeti sami sebe take kot smo. In biti zadovoljni sami s sabo, da je zato rekel tisto za kokice.

    Tak se meni zdi vsaj :D

  9. nevenka nevenka  pravi:

    Jaz mislim, da pa mora človek imeti sebe toliko rad, da živi zdravo. To pomeni zlata sredina brez nažiranja in brez stradanja. In tudi hrana je kdaj lahko užitek. In zmeren šport človek vrne vitalnost – pretiravanje mu ga lahko okvari.

    Meni se je pa to zdelo, da priporoča to, da tudi človek ne izgublja samospoštovanja zaradi zunanjih pritiskov.

    Nesreča človeka pahne tudi v to, da si ljudje izkrivijo samopodobo in se potem tolažijo s hrano ali pa zaidejo v anoreksijo – ko se jim zdi, da je le še teža pod njihovo kontrolo. Človekova duša je mehka in ranljiva – še posebno v mladih letih. In ni prav, če še starši izpodkopavajo otrokovo samozavest. Obratno bi bilo prav.

    Strašno težko je, če se mora človek sam – čisto sam izgraditi in se postaviti na noge.

  10. Sanjas  pravi:

    ja pa iiii, zaključek, da bi bla še carrie bradshaw ponosna… malo za lase privlečen, a vendar zelo resničen :)

  11. Sanjas  pravi:

    ja pa iiii, zaključek, da se ga še carrie bradshaw ne bi sramovala… malo za lase privlečen, a vendar zelo resničen :)

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !