S strahom bitko bom klal
Sedim na postelji in opazujem vsak tvoj gib ter požiram vse tvoje besede. Tiho razmišljam o odločitvah, ki so me vodile do tega trenutka. Prišel si iznenada, mi požgal notranjost ter vznemiril um. »Te lahko poljubim?«, še vedno odmeva v tvoji zakajeni sobi. Samo nasmehnil sem se – nisva več potrebovala besed. Izgubila sva se v času, ki sva ga zapolnjevala drug z drugim. Zaznave so podivjale do neopisljivih višin in ekstaza v telesu je vrela kri. Čutim te vsepovsod. Grabiva se grobo, po moško. Okus imaš po jagodah. Začneš mi odpenjati gumbe na karirasti srajci. Počasi. Grizeš mi vrat, roke pa dražijo bradavički. To, da sva trda, se ve. Samo prepustiti bi se moral, čisto preprosto bi bilo. Ampak ne, kepa v želodcu me nabada z resnico. Ni bilo popolno, ni bil še pravi čas, zato naju ustavim. Poljub v slovo je bil grenak. Na poti domov sem jokal. Ne od žalosti ali veselja. Jokal sem, ker sem se dokončno zavedal, da v primerjavi s svojimi sanjami, nikoli ne bom dovolj, da realnost nikoli ne bo dovolj. In tako sem ob treh zjutraj sedel na klopci v nekem parku in pisal zgodbo večera. Ne kot je bila, ampak kot bi morala biti. Nežna sapica mi je mršila lase.
Žan
22.11.2011 ob 11:58
Brez besed sem, pa sem že petič prebrala prispevek …
22.11.2011 ob 15:14
Žan …
Moraš se zavedati, da realnost nikoli ne bo takšna kot tvoje sanje in s tem ni nič narobe. V tem je tudi čar, da nas resničnost včasih preseneti in sanje sploh ne pridejo blizu.
Vsekakor ti predlagam da vztrajaš. Morda se ti pa nekoč uresničijo, tudi če se zdaj mogoče zdi neverjetno.
Sem pa prebral še tvoje prejšnje zapise in se mi zdi, da te čaka lepa prihodnost, ne glede kako se razplete s tem fantom.
22.11.2011 ob 16:09
Hja idealisti ga vedno najebemo!
Lp Želva(k)
22.11.2011 ob 17:00
Kje je pa tisti del ko te bff sred noči pride iskat?
22.11.2011 ob 17:17
Potrebnež mali, na klopci ob treh zjutraj se boš le prehladil. Zmrzuje. Obleci dvojne gatke.
Ti se varčuješ zame.? To je lepo. 
22.11.2011 ob 20:14
Kwa?
22.11.2011 ob 20:49
Tisti, ki zna živeti danes, se ne boji slehernega jutri.
Odkleni srce!
22.11.2011 ob 21:11
@Anmara Upam, da to pomeni, da ti je všeč.
Zakaj si pa brez besed?
, kaj je z najino pijačo? 
@nejc Hvala! Razplet je pa še v teku
@fluroscentnazelva Ja … včasih si že grem prav na živce, ampak nekako ne morem iz svoje kože.
@petra Am … Ta del je med nama.
@Gaber Čakam ja, pa te ni nikjer.
@Grablje Ne znam odgovoriti na tvoj komentar. Kaj točno je “kwa”?
@Krisss
22.11.2011 ob 21:15
Žanči… sej te ne moti če te tipkam Žanči?
Tud sam sem si šel na živce… ampak to je čar življenja. Živeti s ideali, jih poskusiti izpolniti! Upam, da ti uspe!
LP Želva(k)
23.11.2011 ob 07:47
Žan, jaz te čakam…
23.11.2011 ob 10:41
Brez besed v dobre smislu, da ne bo pomote.
Ne vem zakaj točno, ampak začela sem si predstavljati situacijo in tebe in njega in vse skupaj. Potem sem se pa še spomnila na svojo izkušnjo in sem kar obtičala pred računalnikom 
Kakorkoli že, upam, da se ti bo izšlo čim bolj po pričakovanjih.
23.11.2011 ob 20:04
@Fluroscentnazelva Lahko sem Žanči, ampak samo za tebe
@Krisss Očitno čakava drug drugega.
@Anmara Hvala!
23.11.2011 ob 20:17
Ok pol boš pa Žanči! Sam zame…
23.11.2011 ob 21:16
bolje je počasi izživljati in počasi priti do tega, da živiš sanje. Če dobiš dozo nepredstavljivega v začetnem šusu ves omamljen stopaš po svetu, dokler ga ni več. In potem pristaneš na trdnih tleh. Tko da, zagovarjam idealizem in sanje ampak če želimo priti čez s kolikor toliko celim srcem..je bolje iti malce bolj kontrolirano in potrpežljivo. Vse pride s časom. To je tisto najlepše. Ali z enim posameznikom, ker pač traja nekaj časa…ali pa pride nekdo drug. Pa če je še tako grozno to rečt. Ko boš sam res pripravljen, te bo že našel. Nič skrbet.