Sneg za praznike, erotična zgodba

Vozil sem se nazaj v službo. Bil sem poln spokojne radosti, blažen, zbogan s svetom. Po takih dogodkih je vse prijazno in lepo. Povsem vseeno mi je bilo, da se je promet komajda premikal. Če bom pol ure kasneje, pač bom, to ne bo nič bistvenega spremenilo. Ko pada prvi sneg, je na cestah vedno polžijada. Veter je snežinke nosil okoli avtomobilov. Veliki in manjši beli kosmi so se z ihto in kakor brez teže vrtinčili, dvigovali in lovili mimo vetrobrana in stranskih šip. Tla so bila še kopna. V trenutku, ko so snežinke pristale na asfaltu, se je njihova eksistenca končala.

Adrijan… Bo za dlje kot za hip? Kdo bi vedel. Pogled v prihodnost mi je skrit in tako naj ostane. Živimo sedanjost. Toda med vračanjem v službo sem bil še pod zelo močnim vtisom zelo nedavne preteklosti, ki je bila – izvrstna. Kakor tromba posesa ribe iz morja v oblak, tako je naju dva vrtinec vsrkal, pograbil in odnesel. Vedno znova sem prevzet nad čudežem, kako blizu in vzporedno s tem determiniranim in pusto odmerjenim svetom se nahaja paralelni svet, v katerem se čas in prostor ukrivita v nekaj skrajno nebistvenega in postranskega. Blizu – da, a ni lahko vstopiti tja. Pa je dovolj samo dotik… Pravi dotik. Dotik pravega. V pravem trenutku.

Najprej mu je bilo nerodno. Pogovarjala sva se. No, predvsem je on govoril. Polagoma je napetost v njegovi drži in glasu plahnela. Nasmehi so postali pristni in njegovi pogledi so se vse dlje zadrževali na mojem. To me je opogumilo. Bolj ko sva se oba hkrati smejala, križala roke, presedala, bolj mi je bilo jasno, da so mi pogrešljive, žagovinaste besed odveč. Ko je pogovor naslednjič zastal, sem ga brez krašenja vprašal, ali se poljublja. Malo se je zdrznil, ni še pričakoval spremembe teme. Uprl je vame temno rjave oči – ker me je pogledal izpod obrvi, so bile še temnejše – in po trenutku negotove napetosti se mu je čez obraz zapeljal muzljaj.
»Ja… se. Na kratko.«

Pa sem jaz malo gojil tišino in z njo napetost, ter se počasi dvignil. Motril me je. Njegove roke so počivale na mizi, s palcema in kazalcema je objemal na pol odpiti kozarec z vodo. Stopil sem k njemu in sem mu počasi in brez besed usedel okobal čez stegna. Zato se je moral na stolu vzravnati. Višji je od mene, a v tem položaju sem bil jaz nad njim. Od blizu sem se mu pogledal v oči. Iz oči v oči je tekel tok, v prsih sem ga fizično čutil. S prsti sem se dotaknil njegovega lica. Adrijan je bil povsem miren. Obraz je imel negiben, obšlo me je, kot da se dotikam antičnega kipa. Ne, vse je v redu, čutil sem njegovo toploto. Z blazinico palca sem mu počasi zdrsnil čez ustnice. Zdražilo ga je, zmaknil je glavo, da se je otresel dražljaja. Potem sem se mu še približal in ga povabil k poljubu.

Kratek? Da, prvi je bil kratek in suh. Že naslednji je bil drugačen. Ko o so se ustnice ovlažile, so postale prevodne. Kar sama od sebe je skozi njih kot skozi superprevodni kontakt stekla prasila. Iz mene vanj, iz njega vame. Ker planila je, prasnila, na polno stekla, se zavrtinčila, obroč je bil sklenjen. V nekaj hipih sva žarela kot volfram v žarnici. Preklopila sva na vročino in svetlobo. Za tistega, ki gleda v luč od blizu, vse ostalo izgine. To se je zgodilo. Obstajal je on, bil sem jaz, brnela je napetost. Opna se je pretalila in zdrsnila sva čez. Odneslo naju je v sfere.

Piš naju je nosil skozi najino razpoko v času in prostoru. Drvela sva mimo vsega, osredotočena drug na drugega, ne slišala nič, ne videla nič, ne vedela nič. Izvrševala sva, za kar sva se našla. Zgolj midva, predana izpolnjevalca poslanstva. Z neizmerljivo hitrostjo in zbranostjo sva se v brezčasju lovila in dohitevala. Lovila sva sapo. Z mojih las in nosu so kapljice potu padale na njegovo poprsje. Bila sva, kjer bi drug brez drugega ne mogla biti. Kako ga je na koncu vrglo iz ovinka! Odneslo ga je. Odprla sem je žila, ukrivil se je vznak in obležal kot mrtev. Zaspal je v dveh sekundah. Kot najbolj moški moški v najbolj klišejskih ženskih žalostinkah. Rajsko. Ležal sem ob njem, oprl glavo, v kateri mi je razbijalo, na komolec, in ga gledal. Pogleda nanj, golega, se nisem mogel najesti. In kar sem gledal, tega sem se lahko dotikal. Ležal je pred menoj kot globoko speče dete. Že hudo odraslo dete, a zaupljivo, brez zadržka in pomisleka meni izročeno. Adrijan je tak moški… tak, da se reče.

Glava – samčevska. Študiral sem jo od strani. Ravno, nekoliko aerodinamično nagnjeno čelo. Ravna arkadna črta in pod njo kratka previsna zareza do nosu. Raven nos, kratek nos. Polne ustnice, zgornja enako krepka kot spodnja. Od nosnic do roba ustnice izbočena linija. Koža lic napeta, izjedena od aken. Verjetno zaradi tega skrita pod razmeroma tankimi črnimi dlakami. Gledal sem ga v obrvi, ki so bile od strani videti, kot da se v previsu nad nosom staknejo. In spustil pogled nad ustnice. Ponovljeno: enaka barva, enak kot izraščanja iz kože, enaka krepkost dlačic. S členkom kazalca sem se zapeljal po prosojno zaraščenih licih od ščetinaste brade. Njegove ščetine ne bodejo, malo je še mladeniški. Brada! Odsekana, kot s plenkačo obtesana. Široka. Izmeril sem njeno širino tako, da sem nanjo položil prste. Spodnji, ravni del pod ustnicami: tri prste in pol. In sem zdrsnil nižje, po kratkem obradku do vratu. Oreng vratu. Mejo med ščetinami in gladko kožo si je odbril v pregibu na zaključku obradka. Širok, močan, bikčev vrat. Adamovo jabolko samo nakazano. Pod tanko kožo vratu se je od ključnice proti ušesu v vedno enakem zaporednem ritmu privzdigoval preplet vratnih žil. Uho – ušesek. V njem abotni uhanček. Svetil se je. Jasno, dobro sem ga spoliral s slino. Lica izbočena, ličnica komaj prepoznavna. Nič na njegovi glavi ne izstopa, nič ni nesorazmerno. Adrijan je – lep. Njegova lepota ni všečna, ni sladka, ni narejena. Nekam groba je, verjetno ta vtis puščajo razbrazdana lica, zaraščenost in poudarjena spodnja čeljustnica. Adrijan je nerafiniran. Njegova lepota je redka. Njegova lepota je – v moški ideji.

Treniran je. Do prsnih mišic nimam odnosa, same zase se mi ne zdijo privlačne. Adrijanove so mi bile všeč, ker na njih iz napete kože bodejo dlačice. Tanke, tanjše do tistih na licu. Pred kakšnim tednom s jih je moral briti. Drsel sem po koži. Otip mi je bil v naslado. Seske ima temne in majhne, z miceno, stožčasto privzdignjeno bradavičko. Z oslinjenim prstom sem zakrožil po njej. V spanju je nemirno trznil z mišico na licu in z rameni.
Ramena! Všeč, zelo všeč. Prste ne roki sem moral pošteno razkrečiti, da sem rame lahko objel. Prelepa, pravilna sferična izboklina. Kar so na dekletu prsi, so na fantu rame. Užival sem v njihovi čvrstoči in polnosti. Z ramena sem se z dlanjo zapeljal po roki. Z enega mišice na drugo, z enega mesa na drugo meso. Do komolca in čez podlaket s prikupnimi dlačicami do prstov, ko so počivali na brisači. Na koncu sem mu čez trebuh vrgel brisačo, da je lahko pobrisal vso sluz. S prsti sem mu šel med prste, zakopane v blago. Nima šap, ima čisto normalne roke. Med prsti sem čutil vlažno blago.

In šel sem še naprej, do korena uda, ki je bil pokopan pod brisačo in obtežen z dlanjo. Počival. Gladka, topla, tanka koža. Nižje – jajca. So se že zmanjšala. Še vedno konkretna. Ker v sobi ni bilo vroče, jih je koža zategnila k telesu. Moškega najbolj moški del… Nagrbančena koža je postala trda in hladna. Še naprej sem šel, v razkorak. Spet topla in mehka polt. Posrednjo črto od mod proti zadnjiku ima izrisano s privzdignjenim kožnim grebenčkom. Po njem sem se s konicami prstov nekajkrat sprehodil sem in tja.

Z roko sem dosegel zgornji del stegna. Njegove noge – visoka pesem. Ravne, dolge, mišičaste. Gledal sem jih proti svetlobi. Zunanji del stegna, koleno in golen so se med dlačicami svilnato svetili. Neverjetno lepo poraščene noge ima. Stopala so še vedno tičala v debelih, sivih športnih nogavicah. Te noge… Lepše so od stebrov antičnih svetišč. Na takšnih nogah stoji – svet, njegovo moško načelo. Moč, hitrost in vztrajnost so v njih in plodnost med njimi. Arhetipski junak. Brigajo me mrtvi zidovi templjev in cerkva – kdor se hoče pokloniti k stvarniku, naj se spusti na kolena pred temi nogami. Popolnejših ni. Takšne lepote ni mogoče stopnjevati.
Pravil mi je, da se v glavnem peča z dekleti. Kakor je postaven, si jih lahko izbira. Vsaka tašča bo ponosna na takšnega zeta. Nekaj malega čez dvajset jih ima. Enkrat malo čez in dvajset in še enkrat malo čez in dvajset – in sem tam, kjer sem. Ta matematika se zame enkrat ne bo več izšla. Pa? Na dolgi rok smo itak vsi mrtvi. Razen idej. In na idejo sem – dobil Adrijana v posteljo. Naj si nihče ne drzne trditi, da je ta svet samo iz snovi! Snov premineva, ideje ostajajo.

Ko mi je postalo do ležanja na boku neugodno, sem se ob njem usedel pokonci. To ga je prebudilo. Zgubljeno je pogledal okoli sebe, šel z roko preko namrgodenega obraza, me pogledal in dihnil:
»Uh! To je bilo boljše od najboljše masaže.«
Junec! Zanj je seks šport. In prispodoba ugodja je zanj masaža.
»Izvrstno je bilo, ja. Izvrsten si bil ti. Si.«
In čez hip sem moral dodati:
»Pridi spet.«
»Šur. Mava cifre, se bova zmenla.«
Vstal je in začel s tal pobirati kose obleke in si jih oblačiti. Nekaj hipov sem ga gledal. Koliko ga je skupaj! Kljub mladim letom je dedec. Gol je nepopisno lepši. Potem se sem se začel oblačiti še jaz. Še enkrat sva kratko sedla k mizi. Čez dve uri ima službo. Prodaja v tehnični trgovini. Nekam tog je bil, ko sem ga na vratih enkrat objel čez pleča in stisnil k sebi.

Jaz sem se stuširal, oblekel in se po podaljšani pavzi za malico napotil nazaj na delovno mesto. Malica? To je bila gostija. Pojedina užitka. Dobil sem ga na kurčevanje. Želel je, da mu nabrišem kurac. In sem to storil. Dobro, prepričljivo storil. Vem, ker sva bila oba v polnem ognju, pravega užitka se ne da hliniti. Poslušal sem ga. Videl sem ga. Odmeval sem ga.

Trajalo je in trajalo, brez hipa naveličanosti. Suvereno sem vodil igro in najmanj trikrat spustil obrate, ko je bil on že na tem, da se iztiri. Na koncu sem se iztiril jaz. Tista dva njegova stokajoča izdiha sta bila preveč sugestivna, prišla sta iz takšnih globin, da sta mi segla pregloboko. Izpodbila sta me. Kot spotaknjeni sem padel iz ravnotežja. Mimo svoje volje in v svojo grozo. Pač, začelo se mi je dogajati nezadržljivo. Zato sem oba organa zgrabil v pest in svojega ob naraščajočem valu neizogibnega s celo dolžino nemilosrčno drgnil ob njegovega. Na besno sem porival ob njegov kurac. Privzdignil je zgornji del telesa in strmel v torišče dogajanja. Pogled je imel uročen do te mere, da sem ga še jaz z njegovega obraza spustil dol. Saj je bilo res slikovito. Kurac je edini del telesa, pri katerem ga nesem. Tedaj, tik pred zdajci, je, ne vem od kod, pridobil še petnajst odstotkov dolžine in volumna. Tudi njegov je bil napet do kamninske trdnosti. Nisem mogel več. Klonil sem pod pritiskom. Spustil sem. Po nekaj porivih v pest je bil njegov organ popolnoma prekrit z mojim izločkom.
»Fak!« je izgrčal.

V pesti sem držal samo še njegov kos in ga odločno obdeloval. Grčast kos. Njegovo telo ena sama napetost in krč. In prelom, ko ga je vrglo nazaj kot zadetega od strele, ko je sunil s ledji navzgor in ko je iz pesti, polne moje sperme, curek po dolgem prerezal njegovo telo na dvoje. Iz moje rojena njegova – nenavadna misel, nenavaden pogled, nenavaden, velikanski užitek. Brisača. Obrisal se je še, popravil blazino pod glavo in odplul, padel v sen.

In je padal prvi sneg. Jaz sem se v avtu vračal nazaj v vsakodnevno življenje. Zimska pravljica? Daj, Adrijan, pridi večkrat k meni. Obdrži se vsaj toliko, kot pravi sneg. Do pomladi. Takrat je vse lažje, takrat se vse začne na novo.

Biksen

  • Share/Bookmark
 

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !