Resnična zgodba mladega fanta

Odločil sem se, da napišem nekaj, za kar mislim, da je še kako vredno branja. Moja osebna izkušnja. Zgodba, ki se mnogim zdi nepredstavljiva, tako oddaljena, tuja, pa vendarle se ni zgodila le meni. Mnogim, tisočim, milijonim po vsem svetu se dogaja. Včasih je to dobra tolažba, saj nisem edini. Kje pa, še zdaleč ne. Pri svojih mladih letih, štejem namreč 23 let, sem spoznal tudi tisto temno plat v življenju.

Leto 2011 si bom zapolnil za vso življenje. Moja zgodba se začne neke nedelje. Dneva, ko sem dobil nenavaden občutek. Ne znam pojasniti niti opisati, začutil sem, da z mojim telesom nekaj ni OK. Premišljeval sem, ni mi dalo miru. Kar nekaj ur je minilo, preden sem začel razmišljati, da bi lahko naslednji dan odšel na testiranje, ki ga izvaja Infekcijska klinika v Ljubljani. Nikoli prej nisem pomislil, da bi se testiral na virus HIV, nikoli prej nisem kaj veliko razmišljal o tem. Bil sem informiran, kaj je varen spolni odnos in kaj ne. No, očitno ne dovolj dobro. Nikoli nisem imel nezaščitenih analnih spolnih odnosov, saj sem vedel, da se virus HIV in tudi večina ostalih spolno prenosljivih bolezni prenaša prav z nezaščitenim analnim spolnim odnosom. A zanemaril sem eno dejstvo. Da je prenos virusa možen tudi pri oralnem spolnem odnosu, če sperma okuženega pride v stik s sluznico, na kateri so recimo rane – vnete in krvaveče dlesni ter druge poškodbe, ki lahko nastanejo pri malce bolj grobem spolnem odnosu.

Prav tako je mogoč prenos virusa, če pride sperma okuženega v stik z očesom. Nekoč se mi je tudi to zgodilo. Bil sem star 16 let. Zgodila se je nesreča, kaj sem hotel, pač, zgodila se je, nisem posvečal pozornosti na sicer tvegan spolni odnos. Nikoli ne bom zagotovo vedel kdaj, kje in kako sem se okužil. Pri tem želim dodati, da nisem imel na ducate spolnih partnerjev. Dovolj je bil le eden, za katerega prav tako nikoli ne bom vedel, kdo je bil. Pravzaprav to ni niti pomembno. Pomembno je bilo, da sem tisto nedeljo začel premišljevati o tem in onem in čutil sem, da mi telo želi nekaj povedati … Poslušal sem ga, nikoli do takrat ga nisem, zato me je bilo strah tiste najhujše misli, ki se mi je pojavila kot možnost. Kljub temu sem se pomiril: prav nič ne more biti narobe, saj nikoli nisem imel nezaščitenega analnega spolnega odnosa, sem si mislil.

In takrat sem se le odločil, da se grem naslednji dan testirat. Bil sem odločen, da si dokažem da je vse OK, da so to le negativne misli in nepotrebna panika. Mislil sem si, da se to meni ne more zgoditi, mislil sem, da se to zgodi le tistim, ki so imeli več deset spolnih partnerjev, tistim, ki so stari in grdi. Da, vse to sem imel v glavi. Kako tipično stereotipno razmišljanje.

V ponedeljek je torej prišel dan, ko sem se le odpravil na Infekcijsko.

Izpolnil sem vprašalnik, oddal kri. Nič težkega. Do četrtka sem pravzaprav že pozabil, da sem o tem sploh razmišljal, vendar je prišel tudi četrtek. Dan, ko zdravnik v ambulanti sporoči izvide testiranim osebam. Prišel sem dobre volje, počutil sem se dobro in tistega dne ni bilo več sledu o kakšni intuiciji, občutku ali strahu, da bi lahko bilo kaj narobe, da bi bil rezultat pozitiven. In stopim v ambulanto. Povem šifro. Zdravnik me pogleda in prijazno napoti v drugo ambulanto, tisto sosednjo. Začelo se je. Srce mi je razbijalo, mislil sem da me bo tisti hip zadela kap, gesta zdravnika mi je povedala vse … Nikoli me ni bilo tako strah. Ko sem čakal, da me drugi zdravnik v tisti drugi ambulanti povabi naprej, sploh nisem mogel razmišljati. Minute, ki so minevale, so se mi zdele kot ure in po dolgem čakanju sem le prišel v ambulanto. Tudi ta zdravnik me je prijazno pozdravil, mi stisnil roko … Nisem mogel čakati, nisem zdržal, bil je tako hud šok, da sem vprašal retorično, nejasno: “Nekaj ni ok, a ne? Povejte!” Zdravnik mi je potrdil tisto, česar sem se najbolj bal. “Izvid je HIV-pozitiven,” je rekel zdravnik.

V tistem trenutku se mi je porušil cel svet. Vse, kar sem do takrat zgradil, se je spremenilo v prah. Tisoč vprašanj, tisoč misli in jaz, sam s sabo. Težko je opisati, toda tisti trenutek sem otrpnil. Solze, jok, žalost, strah, občutek konca. Zdravnik me je skušal pomiriti, pove mi, da zaradi diagnoze ne bom umrl, da so dandanes zdravila že zelo dobra, da je mogoče s tem živeti relativno dobro in kvalitetno. Vendar mi takrat to ni ravno pomagalo. V glavi se mi je prikazovala slika krute in boleče smrti za AIDSOM, prav take kot je bilo prikazano v tistem, vsem nam dobro znanem, krutem, a za tiste čase, ko je bil posnet, realnem filmu Philadelphia.

Takrat sem si obljubil, da ne glede na to, kaj se bo zgodilo, o tem ne spregovorim nikomur niti besede. Bal sem se, bal stigme, strah me je bilo, da bi ljudje izvedeli, da bi postal javno znan, da bi izgubil službo, prijatelje, prijateljice, sorodnike, znance. Bal sem se samote, izoliranosti. Čeprav sem takrat vse to imel, sem se počutil samega. Sam, samcat, na krutem svetu soočen z resno diagnozo, v strahu pred stigmatizacijo, v strahu pred smrtjo. Naslednji dan je bilo še huje, prav nič mi ni pomagala obljuba samemu sebi, da o tem ne bom spregovoril … In prav to je v taki situaciji je to zelo nevarna odločitev. Človek ob taki diagnozi pomisli na vse mogoče. Spraševal sem se o smislu življenja, prišel je trenutek, ko nisem več razsodno razmišljal in na misel mi je prišla tista najbolj črna misel. Samomor. Le zakaj jaz, sem se spraševal. V nekem trenutku pa nisem več le razmišljal …

Včasih imam več sreče kot pameti, bi lahko rekel in ravno takrat, tisti trenutek, sem prejel klic. Klic mojega zelo dobrega prijatelja. Klical je. Ko je klical prvič, se nisem mogel javiti, drugič sem se mu vendarle. Rešilna bilka. Najbrž je že po glasu slišal, da nekaj ni OK, vztrajal je, da se vidiva. Čeprav si tega res nisem želel, sem prav to potreboval. Prišel je pome. Odpeljala sva se v nek lokal, precej zanikrn lokal, v katerega sicer nočem več, najbrž tudi zato, ker bi ponovno podoživel tisti najtežji trenutek. Prijatelj vztraja, da mu le povem, kaj je narobe. Poznala sva se že kar nekaj časa, lahko govorim o letih, zato je čutil, da se je nekaj zgodilo. In tako dolgo sem zbiral pogum, dokler le nisem povedal. Testiral sem se in izvid je bil pozitiven, sem mu dejal. Šok. Tudi zanj. Čeprav sem bil pripravljen tudi na to, da bo tisti trenutek vstal in odšel in da se ne bova nikoli več videla, me je presenetil. Objel me je in rekel nekaj, česar nikoli ne bom pozabil: “Nisi sam, skupaj bomo šli skozi to.”

Stavek, ki me je pomiril, stavek, ki me je opomnil, kaj pomeni imeti pravega prijatelja. In res, nisem bil več sam. Še nekdo je vedel. In še kako je bilo potrebno, da je ta nekdo to vedel. Četudi bremena ni mogel prevzeti nase, mi je pomagal, da sem dobil občutek, da nisem sam. Pogovarjala sva se, priznam tudi kakšna solza je pritekla, vendar bilo je lažje. Od tistega dne do danes se med nama ni prav nič spremenilo, nasprotno, postala sva še boljša prijatelja, četudi se ne vidiva prav pogosto, se pogovarjava, smejiva, ob težkih trenutkih ga lahko kadarkoli pokličem, mu povem to in ono …

Kar nekaj časa je trajalo, bili so potrebni pogovori in še dandanes so, zato da je breme, ki ga – hočeš nočeš – moram nositi sam, znosno. Vsak dan je lažji. Minilo je skoraj leto dni in lahko napišem, da se je v tem času spremenilo veliko. Trudim se živeti bolje, lepše, vsak dan živim, kot da je moj zadnji. Čeprav ni vedno lahko, še vedno so trenutki, ko sem nesrečen, občasno depresiven, se le trudim, da je takih trenutkov čim manj. Med obsežnimi preiskavami je bilo ugotovljeno, da je bilo moje zdravstveno stanje resno, virus je uničil zelo veliko celic, in upam reči, da bi imel le še kakšni dve leti življenja, če se seveda ne bi testiral. V najboljšem primeru bi tako umrl star 25 let.

Seveda se to ne bo zgodilo. Takoj po izvidih sem začel jemati zdravila, ki so dandanes zelo učinkovita, virusno breme je tako postalo nezaznavno že po nekaj mesecih, celice imunskega sistema pa se počasi obnavljajo in tako sem vedno bolj odporen, vedno manj bolan in počutim se vedno bolje. Nezaznavno virusno breme pomeni, da zdravila, ki jih vsakodnevno jemljem, sprotno preprečujejo deljenje virusa, ki je sicer še vedno prisoten, vendar ga najsodobnejši testi ne morejo več zaznati. Nezaznavno virusno breme pomeni skoraj ničelno možnost prenosa na druge. Prav to je ključ do rešitve. Če bi vsi okuženi prejemali zdravila, se virus ne bi širil. Tudi mene ni okužil nekdo, ki je vedel za okužbo, nekdo, ki je jemal zdravila. Okužil me je nekdo, ki ni vedel, da je okužen, nekdo, ki je imel visoko virusno breme.

Kot sem na začetku omenil, pred pozitivnim izvidom nikoli nisem pomislil da bi lahko bil HIV-pozitiven, čeprav je bilo kar nekaj znakov, ki pa sem jih spregledal. HIV napada imunske celice in tako se odpornost počasi zmanjšuje; proti koncu je bilo že tako hudo, da sem imel herpes vsakih nekaj tednov, zboleval sem prav tako pogosto, nisem se počutil ravno najbolje, imel sem prebavne težave, skratka znake, ki so jasni, vendar se jih zlahka spregleda, saj so splošni in človek nazadnje pomisli, da je to zato, ker je HIV-pozitiven. Brez pravočasne diagnoze moja zgodba najbrž nikoli ne bi bila napisana, vsaj ne v taki obliki. In srečen sem, da sem dobil še eno priložnost.

Da lahko živim, saj rad živim. Ljubim življenje. Vsak dan lahko preberemo novico o kakšen novem odkritju. Znanstveniki iz vsega sveta se vsak dan trudijo razviti zdravilo, ki bo pozdravilo in ne samo zdravilo. Obstaja velika verjetnost, da bomo dočakali tako zdravilo. Ko se bo to zgodilo, bomo jaz in milijoni po vsem svetu najsrečnejši ljudje. Do takrat se bom trudil živeti čim lepše, čim boljše, videti in doživeti vse lepo. Z gotovostjo lahko trdim, da sta me pravočasno testiranje in posledično diagnoza rešila pred gotovo smrtjo.

Za konec naj se zahvalim svojemu prijatelju, ki mi je v najtežjih trenutkih stal ob strani, me bodril in mi pomagal, da sem postavil nazaj na noge. Naj se posebej zahvalim tudi svojemu sorodniku, brez katerega danes ne bi razmišljal tako široko. Tudi on mi svetuje, me posluša, stoji ob strani. Pogovor je ključ do rešitve. Ne reši vsega, a pomaga. Lažje je. Naj se zahvalim vsem zdravnikom in medicinskim sestram na Infekcijski kliniki, ki so vedno pripravljeni poslušati ter s prijazno besedno polepšati temne in sive dneve. Takih dni pa je vse manj. Postajajo pisani, pisani kot mavrica. Počasi se prah spet spreminja v grad in sčasoma ga bom postavil, mogoče še trdnejšega, kot je bil kadarkoli pred novico o pozitivnem izvidu. Žal ljudje časa nazaj ne moremo in ne znamo zavrteti nazaj, četudi bi si to še tako želeli, zato si obljubi, da boš zvest sam do sebe. Vedno uporabljaj kondom! TESTIRAJ SE!

mladostnik

  • Share/Bookmark
 

33 odgovorov na “Resnična zgodba mladega fanta”

  1. Matex  pravi:

    Res ganljiva zgodba.
    Vsa čast za notranjo moč in za boj, ki ga biješ vsak dan. :)
    Nikoli nisi sam. :]
    Glavo pokonci in s takšnim mišljenjem naprej.!

  2. lube  pravi:

    Lepo napisano, a žal bo takoh zgodb vedno več. Zaradi mentalnega stanja mladine, ki je pač tako kot je. Z kondomom je pač kot da bi “lizal sladoled skozi šipo”.

    Res si lepo spisal, mi je bilo v užitek branje vsakega odstavka.

    lp

  3. Gaber  pravi:

    Lubčka. :P Kaj pomeni stigma? Zate. Jaz drugače gledam in razmišljam. Od tebe. :P V Parizu je drugače. Pozitiven sodelavec, najljubši slaščičar. Pozitiven kolega za capoeiro, pozitivna prijatelja. Pozitiven je Gaspard. Z njim sva bila fant in fant. :P Všeč si mi. :P

  4. mladostnik  pravi:

    @Matex, hvala za pozitivno spodbudo. :) @lube, tudi tebi hvala! Pri tem dodajam, da je vsak primer okužbe zase drugačen, nesmiselno je posploševati. Življenjskih situaciji je mnogo več, kot jih statistika lahko prikaže. @Gaber, če je v Parizu tako, sem vesel in tudi sam sem slišal, prebral, da je v večjih mestih drugače, kot je pri nas. Žal, Slovenija je majhna državica, je že tako da se vsi poznamo, če ne neposredno pa posredno in taka informacija zna zelo hitro krožiti. Tudi sam sem že kdaj slišal opazko “glej tega, da je hiv pozitiven, pazi”. Pazi kaj? Vse preveč ljudi jemlje HIV pozitivne ljudi kot grožnjo, kot potencialno nevarnost, kako ne, saj vse izvira iz ne vedenja, ne poznavanja. Takšen zelo oseben in zaupen podatek je potrebno skrbno varovati in izbirati komu povedati in komu ne. To je naša pravica. Tudi zato moja zgodba. Da poskušam približati vsem vam moje strahove, vse kar preživljam jaz in še mnogi drugi.

  5. lube  pravi:

    No nisem posploševal nate. Lahko bi se tudi meni zgodilo, ampak očitno sem srečnež?
    Kakorkoli, pisal sem splošno stanje o drugih ko vidim kako razmišljajo – to so zapisi iz gej forumov npr. Tako je stanje, ko rečeš da boš fafal z kondomom pa te gleda kot tele v nova vrata.

    Tvoja zgodba je drugačna, ostani pozitiven :)

  6. mladostnik  pravi:

    @lube, hvala :) Še kako drži, da obstaja razširjen predsodek pri uporabi kondoma, ko gre za oralni spolni odnos. Že drži, da je tak spolni odnos manj tvegan, kot recimo nezaščiten analni, vendar kot sem že omenil, življenjskih situacij je mnogo več kot jih pozna statistika. Vse preveč se zanašamo na statistiko. Lahko je reči, saj je možnost okužbe samo nekaj manj kot odstotek, če pa si med to številko ravno ti. Takrat pa statistika ni ravno najbolj v tolažbo, mar ne.

  7. lube  pravi:

    Ravno to govorim, potrebno je inkluzivno gledat na podatke. Če je 0,1% možnosti, lahko gledaš na to kot:
    - ah sej to mene ne bo, je večja šansa da te strela zadane
    - to pa lahko tudi mene prime!

    a ali b? :D Ljudje lagano gledamo bolj A varianto. Sej nima kaj bit in potem se zgodi da nekdo skupi.

  8. Žan  pravi:

    Tudi mene je tvoja zgodba ganila in mislim, da te s takšnim odnosom čaka še dolga in lepa prihodnost.

    Poljub. ;)

  9. Primož  pravi:

    Hvala, da si opisal svojo zgodbo. Vesel sem, da so ti zdravila pomagala. Nič nisi napisal o starših. Ali si njim povedal? Če nočeš, ti ni treba odgovoriti. Jaz jim še tega nisem povedal, da sem gej.

  10. harmless  pravi:

    Seveda tudi z moje strani pohvale za sestavek. Lepo napisano in poučno. In realistično. Upanje za zdravilo obstaja, sigurno, a bogve, kdaj bo znano. Boš pa po mojem s svojim drugačnim mišljenjem živel lepše življenje od marsikoga, ki se utaplja v malenkostnih nepomembnostih. Uživaj in zdravo živi!

  11. mladostnik  pravi:

    @Primož, ne staršem nisem povedal, jim tudi ne morem, imajo že tako preveč skrbi. @harmless, jaz sem kljub temu, da vemo kakšno moč imajo farmacevtski lobiji, optimističen, verjamem v splošno dobro, da večini ljudem ni gonilo zgolj in samo denar, da jih žene namen pomagati in pozdraviti milijone ljudi po vsem svetu. Verjamem in študije to tudi dokazujejo, da se znanstveniki trudijo, ogromno denarja je vloženega v odkritje in razvoj novih, boljših ali celo popolnih zdravil. Prav neverjetno je, kako je znanost napredovala, v zgolj enem desetletju. Okuženi so pred desetimi in več leti morali vsakodnevno jemati pest zdravil, s hudimi, včasih žal smrtnimi stranskimi učinki, danes so zdravila dobra, učinkovita, omogočajo relativno kvalitetno življenje, stranski učinki so pa so bistveno manj nevarni. To seveda ne pomeni da je kvaliteta življenja enaka tistemu, ki ni okužen. Daleč od tega.

  12. jst  pravi:

    Oj. Nikomur ne privoščim nobene okužbe in nobene bolezni. In vem, da je bolje preprečiti kot zdraviti. In vem, da je prakticiranje varnega seksa izjemno pomembna zadeva, katero podpiram na vsakem koraku. Vem pa tudi, da je stalno življenje v strahu preklemano naporna in neproduktivna reč. Ali, kot je nekoč zapisal moj (HIV +) prijatelj: “Nekateri se celo življenje čuvajo, da se jim ne bi nič zgodilo. In potem se jim zares nič ne zgodi…” Živi svoje življenje čim bolj polno, ker je to edino, ki ga imaš. Čuvaj sebe in druge in si (po pameti) privošči čim več, da boš potem na koncu (in konec pride za vsakogar) lahko rekel: “Užival sem in odhajam izpolnjen in v miru!” Edino, kar lahko odneseš s sabo (za vse ljubitelje duš in/ali reinkarnacije) so izkušnje. Naj bodo prijetne!

  13. gayprimorec gayprimorec  pravi:

    Ganljiva zgodba. :)

  14. Krisss  pravi:

    Tvoja zgodba je ganljiva. To že veš. Da je resnična, se čuti. Všeč mi je tvoj iskren odnos do samega sebe. Če boš ostal takšen, te bodo vsi imeli radi. Jaz te imam. Rad. :) Pospremil bom tvojo zgodbo z najlepšimi željami!

  15. mladostnik  pravi:

    @jst, lepšega zaključka si nebi mogel želeti … Hvala. :) Hvala vsem za pozitiven odziv, spodbudo. Prijetno sem presenečen. Pa tako malo je potrebno, da je nekdo srečen. Mislim da bom še kaj napisal. Življenje samo piše zgodbe. To je bil le en del…

  16. milena M.  pravi:

    zelo pretresljivo….želim ti (mladostniku) vso srečo v življenju….

  17. nevenka nevenka  pravi:

    Drži se. In ja, dobro je imeti vsaj enega prijatelja.

  18. aleks  pravi:

    slo: premalo obveščeni in osveščeni, pomoje.
    bil sem že s fantom, ki je bil hiv+ (ampak to je druga zgodba…)
    drži se, želim ti, da živiš čim bolj polno!
    a.

  19. Filip  pravi:

    @mladostnik, res je pomembno da nisi sam. Skozi podobno zgodbo hodim tudi sam (sele par dni).

  20. mladostnik  pravi:

    @Filip, naj te tolaži dejstvo, da nisi sam. In verjemi, s časoma bo lažje. Človek se navadi tudi tega, čeprav je na začetku težko, traja, traja lahko mesece, vendar se slej ali prej sprijazniš in živiš dalje.

  21. Andy  pravi:

    Zelo ganljivo. Zaželel sem si, da bi se znašel poleg tebe in ti v najhujših trenutkih stal ob strani kot prijatelj. Če bi kateri koli moj prijatelj doživljal podobno stvar, bi si želel, da me pokliče. Ne, nisi sam…

  22. Filip  pravi:

    @mladostnik Ja kriza je kar močna. Že par dni mi samo črne misli hodijo po glavi. Upam da se čim prej sprijaznim.

  23. and1  pravi:

    nisem ljubitelj dolgih člankov. Ampak tega sem prebral, ker je napisan na mestu.

    Sam sem se testiral v ponedeljek in dobim izvide po pošti (jutri ali v ponedeljek)
    Vsak dan sem bolj nervozen in totalno brez kakršne koli volje. Še najbolj pa me je presenetilo to, da je zgodba do tistega dela ko si se testiral zelo podobna moji. Upam pa, da se od tukaj nadaljuje drugače.

  24. Domen  pravi:

    @and1: Se strinjam, Mladostnikov prispevek je res dober. Lepo je poudaril, da izolacija ne omili težav, ampak jih lahko le dobri prijatelji oziroma zaupniki. Poleg tega pa še, da sodobna zdravila omogočajo sorazmerno dolgo in kakovostno življenje s HIV-om, le zvedeti je treba za okužbo. Zato si storil prav, ko si se šel testirat, kajti ne glede na izvid (razen če je HIV že prešel v aids) si si zagotovil sorazmeno dolgo življenje. Seveda pa vse Glavce držimo pesti, da bo izvid najboljši možen. Lepo bodi!

  25. David  pravi:

    Podpis.
    David

  26. and1  pravi:

    No sem dobil zadnjič domov pismo oz. rezultate. In piše, da je test negativen. Ja kamen se je odvali od srca:)

    Vsem želim še lep dan naprej!:)

  27. Domen  pravi:

    Super! In ne pozabi za naprej: nikoli brez kondoma, ne izliva v usta. Če je pohota na višku, kondoma pa ni pri roki, obstajajo še druge možnosti kot analni odnos. Tudi tebi lep dan oziroma še veliko lepih dni. :)

  28. and1  pravi:

    Se strinjam:) hvala! Lp

  29. Blog Glavca: PAMET V ROKE, KONDOM NA GLAVO! » Moje življenje s hivom  pravi:

    [...] sem se, da nadaljujem svojo zgodbo. V letu 2011 sem napisal svojo izkušnjo in soočenje s HIV pozitivno diagnozo. Napisal sem jo, ker sem čutil da jo potrebujejo vsi tisti, ki so že [...]

  30. peter  pravi:

    Vse lepo in prav, ampak v Sloveniji dosedaj še ni bil prepoznan noben prenos virusa z oralnim seksom ali brizgom sperme v oči, zato mi je tole malo čudno

  31. mladostnik  pravi:

    @peter, očitno veš več kot vsi naši spec. infektologi na naši infekcijski kliniki in vodiš, spremljaš vse primere vseh pacentov, ki smo okuženi s HIV. Bravo! :)

  32. lube  pravi:

    No, če ni bil še prepoznan (čeprav tega ne vemo) – še vedno ne pomeni da ne obstaja.
    Saj bolezen ne rabi osebne izkaznice ali potnega lista da skoči skozi mejo. Kot vem pa sex turizem cveti tudi pri nas.

  33. Blog Glavca: Pamet v roke, kondom na glavo! | PLUSHIVISTI.SI  pravi:

    [...] Resnična zgodba mladega fanta (1. del) Moje življenje s HIV-om (2. del) Ta vnos je objavil/a admin v Mediji,Zgodbe na junij 24, 2013. [...]

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !