Kdaj postati starš?

Velikokrat sem dobil oz. še dobim elektronsko sporočilo ali me pokliče kolega, kolegica in mi reče: “Marko veš, nekdanja sošolka ima punčko!”, ali pa “Marko, pošiljam ti sliko svojega otroka”, ali pa “Marko, tvoj nekdanji sošolec je postal očka”, no seveda, da ne boste mislili, da nisem olikan in uvideven, seveda takoj novim mamicam in očkom čestitam, po tihem mi pa ne gre v glavo ali je res pri 21-tih, 22-tih, 23-tih letih sposobna biti mamica oz. očka.

[Foto Flickr; K. Yasuhara]

Zdaj, če sebe gledam nikakor ne bi bil sposoben imeti otroka pri teh letih, saj problem ga že ni “narediti”, ampak problem je vzgoja, šolanje, financiranje, itd. Jaz mislim, da človek pri 21-letih, 22-tih, 23-tih še ni zrel za dojenčka in ga tudi ne zna zelo dobro vzgajati, kot pa tisti pri enih 30-letih. Saj lahko, da se motim in je pri komu ravno obratno, ampak dvomim, če je no. :D

Saj ne, da bi zdaj imel kaj proti bodočim mladim mamicam oz. očkom, ampak resnično se mi zdi, da je pri teh letih prezgodaj imeti otroka, no jaz ga tako nikoli ne bom imel. ;)   Tudi posvojitev ne pride pri meni v poštev.

Kakšne je pa tvoje mnenje glede tega kdaj postati starš? :D

MarkoK

  • Share/Bookmark
 

5 odgovorov na “Kdaj postati starš?”

  1. moonboy  pravi:

    Jaz mislim, da ne moreš posploševati. Nekateri so tudi pri 23ih že dovolj zreli za otroka in ga bodo, ko bo šel v šolo, lahko tudi finančno že dovolj dobro podpirali. Jaz si sebe v tem trenutku sicer še ne predstavljam z otrokom, kdaj kasneje pa že mogoče.

    Em… nočem sicer biti nesramen, ampak ta prispevek je slovnična in pravopisna katastrofa…

  2. nadinka  pravi:

    Prvega otroka sem imela pri 23ih, drugega pri 30ih. Obakrat sem se počutila enako sposobno in enako željno imeti otroka (obakrat sem otroka načrtovala). Pravi čas za otroka je takrat, ko se ti osebno počutiš zrelega in si otroka želiš. To je moje mnenje.

  3. Alja  pravi:

    Se strinjam z Nadinko, otroka naj ima vsak takrat, ko se počuti dovolj zrelega. Ampak iz lastnih izkušenj in izkušenj vrstnikov bi rekla, da starejši ko si, bolj kompliciraš :-) Jaz sem imela prvega pri 24ih in drugega tri leta kasneje, je pa res, da sem se pri 20ih odselila od staršev, kar je vsekakor eden od znakov zrelosti. Nekateri moji vrstniki (34 let) so pravkar diplomirali in so vsaj z eno nogo še pri mamici. Vsesplošen izgovor je nedostopnost stanovanj, ampak ne me basat, za najem garsonjere lahko vsak zasluži, še posebej ko je mlad in brez otrok. Samo delat je treba. Ne vem, no, fiziološko je človek pri 20ih odrasel in sposoben skrbeti sam zase. Ima razvito telo in možgane in glede na mladost dovolj energije ne samo za delo, ampak tudi za študij, pa še za prosti čas je kaj ostane. Stanje nezrelosti, podaljšane do 30. leta in dlje je čisto osebna izbira posameznika. Mogoče je res fino 15, 20 let žurat brez obveznosti, ampak če si zamislim, da bi morala pri 50ih hodit na roditeljske sestanke… ne, hvala.
    Je pa še en vidik, ki govori v prid zgodnejšega starševstva. Vedno več parov se sooča z neplodnostjo in eden izmed razlogov je tudi ta, da se za otroka odločajo prepozno. Ženskam pač sposobnost zanositve po 30. letu pada.
    Pa ne me narobe razumet, še vedno mislim, da je bolje z otrokom počakat, če se ne čutiš sposobnega za starševstvo.

  4. MarkoK  pravi:

    @Moonboy: Zakaj je prispevek katastrofa? :)
    @Nadinka: Jaz bi se kar strinjal s tvojim mnenjem, ja. :)
    @Alja: Vidiš jaz sem tudi takšnega mnenja, da je res bolje z otrokom počakati, če se ne vidiš biti starš, kot pa nekaj na “horuk” narediti. ;) Neplodnost je pa res hudič. Imam kolega, ki žena ni morala nikakor zanositi, tudi z umetno oploditvijo ni šlo … tako sta posvojila otroka, no celo štiri. ;) Lepo, mar ne? :)

  5. dare dare  pravi:

    Meni se ne zdi posebno zrelo, če človek leta in leta tuhta ali je dovolj zrel za starševstvo in ga (jo) potem pri petinštiridesetih zagrabi panika in na potam na vsak način hoče priti do otroka. Njegova sreča je edino, da je takšnih vse več in da ni osamljen, ko si ga na roditeljskih sestankih potem ogledujejo in tuhtajo ali je z otrokom mami ali babica.

    Jaz se v življenju nisem nikoli počutil posebno zrel oziroma odrasel. Imam šest otrek in zelo očitno je, da ne glede na predhodno razmišljanje in premlevanje o lastni zrelosti, normalen človek začuti željo, nujo in potrebo, da za otroka naredi vse kar je potrebno. Če je sam v tem projektu še malo otročji tudi ni tako hudo.

    Danes sem na kosilu imel poleg že tako polne bajte tudi vnukinjo in trimesečnega vnukeca. Star sem 46 let in mislim, da uživam maksimalno. lp

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !