Mesto in mi

ŽIVLJENJE NI TAKO PREPROSTO, KOT SE ZDI NA PRVI POGLED, 2. del

V nedeljo zjutraj, ko sem odprl oči, je sonce bilo visoko na nebu, doneča praznina v glavi pa je doživljala vrhunec zase. Preteklo noč je bilo morda malce preveč. Alkohol, cigareti, gneča. Prepotena tesea drug ob drugem, doneča glasba in še on povrhu vsega. A vendar…

Dobil sem kar sem iskal. Nekaj kar sem si lahko privoščil in vzel povsem po svojih merilih. Sedaj sem ga edino še moral zbuditi in poslati domov. Bil je lep ko je imel zaprta usta in oči. Spokojen, miren. Še bolj voljan in poželjiv kot sicer.
In istočasno me ni mikal, ne danes.
Ogrnil sem si kopalni plašč in se odpravil v kuhinjo. Jutranji rituali so bili zapoved, predvsem v nedeljo zjutraj. Kava, časopis, sok, klišejsko a neizbežno. Majnkal je edinole cigaret. Nekako poustvarjanje hollywood-ske idile, doma. Počasno srebanje kave ob kuhinjskem pultu, malomarno in nezainteresirano listanje po nedeljskem časopisu, le toliko, da sem obračal strani, vsake toliko časa sem vrgel pogled čez okno, da sem videl, če se oblaki premikajo in kakšno je vreme. V zraku vonj po domačnosti, toplini in bližini.

Približno 20km vstran od mene, na idiličnem podeželju v zavetju družinske hiše se je v nedeljsko jutro prebudil Aleks. Tudi pri njem je bilo podobno. Kava, cigaret, osnutek zajtrka in praznina v glavi, ne vedoč, kaj si naj na ta dan sploh začne.
-A to bi naj bil predogled krize tridesetih?, je tarnal v slušalko
-Dvomim, verjetno je kirza sinočišnje noči.
-Kako že? Saj nikjer nisem bil?
-Saj, to je tvoja kriza, nikamor ne greš. Si kot enosmerna cesta, sklenjena v krog. Šlužba – dom, dom – služba. Ali poznaš še kaj drugega razen tega?
-Saj imam prijatelje, znance, družbo, zasebno življenje…, je odvrnil z ne preveč prepričljivim glasom.
-Zasebno življenje? Od kdaj so televizor, piratsko naloženi filmi z interneta in kokice zasebno življenje?, mu je pikro pripomnil glas na drugi strani. Obnemel je in se zamislil. Morda pa je On imel prav. Morda je njegova »kriza« bila zadnje opozorilo, ki mu je bilo namenjeno, da je skrajni čas, da se spremeni, oziroma, da nekaj na sebi, pri sebi, v sebi spremeni.

Po kratkem a jedrnatem pogovoru s svojo »boljšo polovico« se je sesedel v kuhinjski stol. Poniknil je v nič.

V tem trenutku se še z Aleksom nisva poznala, bila sva si tujca. Potiho, nezavedno sva drug drugega potrebovala, iskala in si želela, da bi se našla, a v danem trenutku še nisva imela zagotove potrditve, da obstajava. Lahko sva le slutila.

-Sedaj bo čas, da se odpraviš., in potem nič
-Prosim zbudi se, čas je da greš., in spet nič
-Daj, dvigni se., še več tišine in miru.
Po dolgem času prigovarjanja sem bil tik pred tem, da obupam nad njim. Bolj kot sem se trudil, da bi bil prijazen in nežen pri bujenju, manj je imelo efekta. Žalostno pri vsem skupaj je da nisem niti vedel imena neznanca, ki sem ga moral spraviti iz postelje. In on, navsezadnje, niti ni trznil.
-Zbudi se!, in navsezadnje je le odprl oči. Komajda je gledal.
-Koliko je ura?, je bil njegov prvi stavek.
-Dovolj, da greš domov, počasi moram na kosilo.
-A ne morem ostati pri tebi?
-Niti pod točko razno, na stolu ob postelji te čakajo oblačila, obleči se in pojdi.
-Zakaj ne morem ostati vsaj še malo s tabo, vsaj toliko, da bi imela kosilo skupaj?
-Pojdi., in sem se obrnil ter odšel iz spalnice. Počakal sem v kuhinji dokler ni prišel navzdol po stopnicah in zapustil stanovanja.

Če bi gostil za mizo vse, ki jih gostim v postelji bi lahko na vrata stanovanja obesil reklamno tablo, za še eno restavracijo več v Mestu, ki istočasno nudi prenočišča. Tega namena pa res nimam.
Kmalu zatem, ko so se zaprla vrata zanjim, in je prisotnost še nekoga izginila iz stanovanja, se me je pričel polaščati neprijeten občutek. Donenje v glavi, ki je še pred kratkim ponehalo, se je pričelo vračati. Nujno sem moral zapustiti stanovanje.
-Hej.
-O hej, ti si že pokonci?
-Ja.
-Kako pa to da tako zgodaj?
-Saj ni zgodaj, je povprečna ura. Potrebujem družbo, a si za kosilo v zunaj?
-Lahko, nič še nisem jedla, bi se prileglo kaj. Čez koliko časa?
-Če pol ure sem pri tebi.
-Dogovorjeno. Kam pa greva?
-Obleči se nedelji primerno.

Od premnogih restavracij, ki jih je Mesto ponujalo, sva verjetno zavila v najhrupnejšo in najbolj napolnjeno. Kar mi ni pretirano ustrezalo.
-Ti pa ne izgledaš najbolje, me je spodbodla, kakor, da lastna morala, ki me je nažirala od znotraj ni bila dovolj.
-Hvala, vem in se zavedam tega in iščem rešitev.
-Kaj pa je bilo?
-Običajna sobota.
-A ga še imaš v postelji?
-Ne, sem ga že nagnal., kot vse pred njim, sem si mislim zadnji del stavka, ki ga nisem izgovoril na glas, ker bi ji s tem dal povod za še en monolog, na katerega na ta dan nisem bil pripravljen.
-A ne moreš biti vsaj malce bolj usmiljen do njih? Če jih že izkoristiš za igračke za eno noč, se ti ne zdi, da si jim dolžan vsaj lepo besedo zjutraj?
-Zakaj bi jim bil kaj dolžan?
-Jaz bi tako storila.
Katja je čudovita punca. Poznava se že precej let, mislim, da še iz časov srednje šole, na račun česar bi lahko govoril že o kakšnem desetletju, a vendar, navkljub vsem letom poznavanja, mi nikoli ni pretirano prizanašala, kaj šele, da bi me v celoti odobravala. Že od začetka. A nekako sva bila sposobna shajati drug z drugim. Do sedaj je bila ena izmed redkih, ki me s svojim moraliziranjem ni spravljala ob živce in sem jo pripravljen prenašati v kateremkoli delu dneva. In morda je ravno njena morala povod ali celo vzrok, da je že lepo število let sama zase, razen občasnih in poredkih srečanj z nasprotnim spolom.
-Ti bi stvari storila, tako kot ti misliš, jaz pa jih storim, tako kot jaz mislim, dejstvo.
-Že, a tvoj način ni pravilen, ni primeren in ni pošten do drugih.
-Zakaj ne? Ker sem odkrit, ker naredim stvari tako kot mislim, tako kot se počutim, tako kot čutim? Ker nisem hinavec, ker ne prikrivam in ker ne delam praznih obljub nekomu, do katerega jih niti v najbolj divjih sanjah ne bi mogel izpolniti?
-Saj lepo, da si odkrit, a se ti ne zdi, da odkritost izražaš na morda malce pretiran način, se ti ne zdi, da odkritosti ne izvajaš pravilno?
-Kako pa bi se odkritost morala izvajati pravilno? Po vsem času, ko me poznaš, me sedaj sprašuješ absurdne stvari, oziroma, jih od mene pričakuješ, zahtevaš, kakorkoli, ni važno. Dejstvo je da ni smiselno.
-Luka, bližaš se tridesetemu, dobro si situiran, lepo ti gre, se ti ne zdi, da bi se moral nehati iti te svoje »odkritosti« in si najti nekoga tako kot vsak normalen državljan?
-Kaj pa bi sedaj to naj bilo?
-Kaj?
-Kot vsak normalen državljan, trideseta, najti nekoga? Če sem zadnja tri desetletja dobro shajal sam s sabo, zakaj meniš, da bi si sedaj moral najti nekoga? Se zavezati nečemu, gojiti ene ideale, ki mi sploh niso naravni in do katerih čutim manj kot do ničesar, zakaj bi se moral sploh iti nečesa, kar ni zame kar nisem jaz. In trideseta so zelo nizek in poceni udarec, oziroma, izbira. In kaj sedaj če se bližam letom, ko bo trojka od spredaj? Mar se po tridesetem neha življenje in vstopiš v ječo življenja, v kateri si potem do konca svojih dni? Mislim, da si v zmoti. Menim da se vsak, ki je sam zase, ima odlično tudi po tridesetem. In zakaj bi moral biti »nenormalen«, če živim tako kot čutim?
-Morda živiš v zmoti.
-Prava se je oglasila, zakaj pa potem ti nimaš nikogar, če se tudi ti bližaš tridesetemu?
-Nisem še našla pravega.
-In ga tudi ne boš, ker ne obstaja. Tam zunaj s oljudje, tam zunaj se ne sprehajajo pravljice na dveh nogah. Obstajajo, dejanski živeči ljudje, z napakami, krvavi pod kožo, s strahovi, sami s sabo in z drugimi. Kakorkoli. Sprijazni se. Ne boš našla princa. In tudi ne boš našla pravljičnega razmerja, ker ne obstaja. Zveza je delo, je garanje, je trdo garanje! Moraš delati kompromise, se konstantno truditi, se potegovati za pozornost, ohranjati iskrico ali pa se sprijazniti z dejstvom, da se bosta kaj kmalu znašla na fotelju, in to ne domačem, kjer bosta drug drugega obtoževala za lastno nesrečo. Če pa že ne bosta na kavču, pa bosta v prvem lokalu pred znanci delala sceno, na vsake pol ure, ker se ne bosta več sposobna dogovoriti na kateri strani bi kateri sedel pri mizi, ka šele, kako bosta skupaj vodila gospodinjstvo.
-In od kod si ti tako prepričan v svoje besede? Kot da imaš izkušnje z razmerji, z zvezami. Tvoje natesnejše razmerje je tisto, ki ga gojiš do lubrikanta in paketa kondomov.
-Ker tudi, da si sam s sabo, je neke vrste zveza. Potrebno je gojiti zvestobo, potrebno je delati na sebi, moraš se truditi, da si srečen. Le da ko si sam se moraš še toliko bolj, saj nimaš zmeraj na voljo rame, ki bi ti nudila oporo ali človeka, ki bi ti ponudil lepo besedo. Iz te plati imajo pari morda prednost. A vednar, tam moraš delati za dva. Stvari niso tako preproste. V razmerju s samim sabo moraš gojiti zvestobo le do sebe, v razmerju, moraš v prvi vrsti biti zvest sebi, in za nameček, še nekomu drugemu. Opravljaš dvojno delo. Tega pa nisem pripravljen početi. In tudi, nikoli ne moraš imeti popolne garancije, da ne bo prišlo do razočaranja. Če si sam s sabo, vsaj veš kaj pričakovati od sebe.
-Si prepričan?, mi je odvrnila s tistim posebnim pogledom, pri katerem nikoli nisem vedel na čemu sem, kaj si mislim, kam je usmerjena. Zmedla me je. Pogovor sem raje preusmeril, ker se res nisem bil pripravljen kragati z njo, kaj šele razpravljati o smislu in pomenu zveze, kar bi se bo tej debati med nama razvilo vojno stanje. V tem oziru, sva bila na različnih kontinetnih, ne le na različnih bregovih.

Navsezadnje, po kosilu s Katjo in prijetnem sprehodu skozi Mesto, sem se vrnil v stanovanje in se usedel pred televizor. Na sporedu ni bilo nič pametnega, zato sem pričel gledati prvo nadaljevanko, ki je prišla mimo in se prepustil toku misli. Zunaj je bilo puščobno vreme, sivina vsenaokrog, kamor sem pogledal in niti trohice upanja na obzorju. Pričel sem se spraševati.
Smo po obdoblju pravljic in sanj, se končno spustili na realna tla in uzrli, da morda vse le ni tako, kot so nas učili ali nam pripovedovali? Smo iz obdobja princev in princes, popolnih partnerjev, tapravega in taprave, sestopili iz oblakov in uzrli, da je vse skupaj sestavljeno iz pogojnika, vprašanj in kompromisov in vsega ostalega, kar se pojavi tekom življenja? Smo se naučili, morda ne ravno naučili, temveč, smo uzrli, da je življenje, čeravno v ednini, lahko zabavno, prijetno, lahkotno in velikokrat(vsem temačnim trenutkom navlkjub) vredno živeti, in da ne šteje tisto, kar ustvarimo(sami ali z boljšo polovico), temveč je bolj pomembno to kar smo, kar smo storili in kam zremo? Je samskost in s tem povezano življenje s samim sabo postalo dovolj adekvatno, da je lahko omajalo temelje skupnega življenja, sreče v dvoje in idealov? Nam je življenje s samimi s sabo ponudilo resničnost, je bilo to tisto, kar smo skozi stoletja dejansko iskali? Morda. Morda bi morali samskost le detabuizirati, kajti, če si sam še ne pomeni, da si nisi sposoben najti partnerja ali da se nisi sposoben zavezati nečemu ali nekomu ali da si neodgovoren, lahko, da je samskost le izraz tega, da smo sposobni sami stati tam zunaj, in se sami boriti proti vsemu, kar nam pride nasproti. Lahko bi samskost dojemali kot novo naravno izbiro. Kakorkoli, odgovora, na to zagotovo nimam, in ga v kratkem verjetno ne bom imel, a nekaj me pravi, da razmišlanje verjetno le ni tako zgrešeno in zmotno, kakor bi me Katja rada prepričala, da je. In s to izjavo, še ne izjavljam, da zagovarjam svoj življenski slog, temveč, zagovarjam življenej v ednini in razmišljam o tezi, ki bi to dejansko potrdila in samskosti dala suvereno držo, in ne majavih nog, na podlgai katerih si je ne upamo povsem glasno priznati.

Kakorkoli, doslej, kolikor sem bil sam s sabo, je bilo prijetno, zabavno in vznemirljivo. In načrtujem, da bo tako ostalo tudi v prihodnje, samskoti navkljub. Ker mi tako popolnoma ustreza.

Ravno sem se ovedel iz razmišljanja, ko se je po televiziji predvajala odjavna špica, vzporedno z oglasi za naslednjo oddajo, ki je izgledala bolj obetavno. Dvignil sem se iz kavča, se odpravil v kuhinjo in si odprl steklenico vina. Moral se nazdraviti. Prav, po filmsko. S pogledom zazrtim daleč v daljavo, s prijetnim ščemenjem v želodcu in pomirjen sam s sabo. Nazdravil sem na samskost in trenutke, ki so se pojavljali na obzorju, vzporedno s sončnimi žarki, ki so končno našli špranje med koprenastimi oblaki…

Luka

  • Share/Bookmark
 

4 odgovorov na “Mesto in mi”

  1. Sanjas  pravi:

    Tud Carrie na koncu ni samska :P :)

  2. mile  pravi:

    Kr neki…:))

  3. moonboy  pravi:

    Super! Meni je drugi del precej bolj všeč od prvega. Tokrat zgodba odpira nekaj zanimivih vprašanj in veselim se nadaljevanja. Všeč mi je, da se Luka ne pusti prepričati Katji – samskost je povsem legitimna izbira. Tudi če se prepuščaš enonočnim avanturam in zjutraj vržeš fanta iz stanovanja, ni s tem nič narobe, če je on že od začetka pristal na to. Bom pa zato še enkrat opozoril na pomanjkljivo komunikacijo in odsotnost kondoma v prvem delu, to so pomanjkljivosti, ki bi jih jaz očital Luku na Katjinem mestu.

  4. Žan  pravi:

    Meni je všeč, sploh zadnji odstavek. :) Čim prej naslednji del!

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !