Mesto in mi

NEZNANEC

Trenutno se dnevi v mestu vlečejo, in to zelo. Počasi se stapljajo iz enega v drugega, ne da bi lahko videl, kje je pričetek in kje konec. Ubijajo me. Sam sem ujet nekje med včeraj in jutri in ne povsem v danes. Rahlo zmeden ali izgubljen, katero je lažje.

Kakorkoli, čas je da zapustim zatohlo stanovanje in ujamem nekaj svežega zraka, ki vije zunaj, in skrajni čas je že, da dam kaj v želodec. Odkar sem se zbudil nisem nič jedel, in zbudil sem se okrog osme, sedaj pa je krepko čez drugo. Pograbim ključe od stanovanja, zaklenem vrata in že sem na poti proti svoji dnevni destinaciji, vsaj kaj se tiče prehranjevanja. Risto. Kafič, restavracija, nekaj vmes(?) v katerega zahajam odkar pomnim, da sam zase živim tukaj. Družba je tudi čez dan dovolj zanimiva, da ti tekom kosila(malice) ni dolgčas, mesto zate je vedno prosto in zmeraj naletiš na koga poznanega, da ne rabiš sam obedovati. Pa še najcenejše cene v mestu so, da ne omenjam okusa hrane(odličen). Popolna kombinacija. Danes je bil Risto nabito poln, sicer pa, ura je bila takšna, da so ljudje počasi zaključevali v službah in so potrebovali še trenutek ali dva preden so se odpravili domov. Mize so bile vse zasedene, ob šanku je bilo še nekaj prostih mest in en neznan obraz. Dokaj mlad, prisodil bi mu jih okrog trideset, trideset verjetno maksimalno, okusno oblečen; tanek pulover pod katerim je imel srajco, kavbojke in čevlji s piko na i(po eni strani niso bili nič posebnega, v primerjavi s čim vse sem jaz hodil naokrog, a pri njem so mi vzbudili nek poseben občutek), lepe poteze obraza, gosti rjavi lasje. Privlačen je, sem sam pri sebi pomislil, tik preden…
-Hej Luka, živijo. Kar usedi se, takoj bom pri tebi!
-Hej David. Kam pa se naj usedem, saj imaš vse polno, sem ga zbodel.
-Ob šanku še je prosto, ne zafrkavaj, takoj sem tam…

Z Davidom sva se spoznala v Ristu, on je namreč lastnik lokala že od začetka. Starša sta mu ga podarila kmalu po končani srednji šoli, da bi mu zagotovila vir preživetja. Je prijeten, zgovoren, iznajdljiv, star 27 let in v zvezi odkar sva sve se spoznala. Vsake toliko časa samo menja sopotnika in je dalje v zvezi. Ne vem kako mu uspeva, a mu. Verjetno ne potrebuje časa zase ali pa ga morda niti noče, lahko tudi, da niti noče pomisliti na dejstvo, da bi nekaj časa bil sam zase in morda konstantno potrebuje nekoga ob svoji strani. O tem se nisva nikoli pogovarjala. In me niti pretirano ne zanima. Lahko pa tudi, da je to njegov način uživanja, a ob tem ne morem da se ne bi vprašal, če se zmeraj z nekom novim ukvarja in če čez dan dela v lokalu, kdaj ima potem čas, da se sam s sabo ukvarja in da zadovolji lastne potrebe, želje, pričakovanja? In kar še me zraven vsega bega je tudi to, da se spoli »sopotnikov« konstantno menjajo. Punca-fant-fant-punca-punca-punca-fant-fant-punca-fant-punca…

Kakorkoli, to je bil le preblisk.

Sedaj sem imel pred sabo neznanca, ki me je iz meni trenutno še neznanega razloga povsem očaral. No morda, ne ravno očaral, v kolikor je vzbudil v meni neverjetno zanimanje. Ob njem sta bila še dva stola prosta, usedel sem na tistega, ki je bil malce bolj vstran od njega. Ravno toliko, da vse skupaj ni bilo preveč vpadljivo, a dovolj blizu, da je verjetno dobil vsaj minimalni preblisk za kaj bi se lahko šlo. Trudil sem se, da me ne bi opazil, medtem, ko sem ga od strani opazoval. Vsake toliko časa sem ga oplazil s pogledom. Med drugim me je tudi zanimalo če tudi on poglejuje proti meni ali ne.
-In, s čim ti lahko postrežem danes?, skorajda sem se prevrnil s stola, saj nisem pričakoval tega.
-Čaj in običajno prosim, sem odvrnil Davidu.
-Kam pa si se ti zagledal? V njega?, mi je zašepetal, ko se je nagnil bližje k meni.
-Nisem se ravno zagledal, a moraš priznat, izgleda dobro, morda celo obetajoče, odvisno od dojemanja.
-Nov je, če ne v Mestu, pa vsaj tukaj, nisem še ga videl prej.
-Mhm, in nekaj posebnega ima na sebi. Nekaj…
-To ima vsak zate, ki ga vidiš in ga želiš spraviti v posteljo.
-Jaz si vsaj priznam kako je na stvari, ti menjuješ partnerje pod izgovorom zveze, namesto, da bi si priznal, da enostavno boljše polovice, ki bi jo lahko obdržal ne boš našel, kaj šele, da bi se lahko odločil, kateri spol si dejansko želiš.
-Morda res, ampak jih vseeno obdržim dlje kakor ti, pa čeprav za kratek čas, in tudi spol ni ovira. Pač rad menjujem, moja težava.
-In kdo je sploh rekel kaj, da bi želel njega dobiti v posteljo. Všeč mi je na drugačen način.
-Ja, ja. Bi rekel, ti prinesem čaj, moram iti dalje, gostje ne smejo predolgo čakati…
Kakor hitro se je David odmaknil sem ošinil neznanca s pogledom, da bi videl kaj počne, in on je bil še zmeraj globoko zatopljen v časopis, ki ga je imel pred sabo. Opazil sem, da ima samo skodelico kave pred sabo, nobenega krožnika ali pribora, po tem sem sklepal, da pa morda ne bo tako dolgo tukaj, kot bi si želel. Hmmm…

Luka

  • Share/Bookmark
 

2 odgovorov na “Mesto in mi”

  1. Urška Urška  pravi:

    http://1606987.blogspot.com/

  2. kr en  pravi:

    Zelo dobro napisano. Nas bralce pusti v pričakovanju, če sta spregovorila, ali je on prej odšel.

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !