Mesto in mi

NEZNANEC, 2. del

Bil je neznanec. Popestritev popoldneva.

Ravno prava popestritev, da sem se kasneje lahko vrnil nazaj k delu, ki me je čakalo in v katerem sem bil do poznega večera. Ko sem pogledal iznad mize sem ugotovil, da sem oddelal svoje za danes. Če ne sodeč po tistem, kar je bilo dokončano na mizi pa po času, ki ga je kazala ura. Po postanku v kuhinji, kjer sem si postregel z vsem potrebnim za udobno gledanje televizije in po tem, ko sem deset minut iskal udoben položaj v katerem bi lahko gledal televizijo, me je poklicala Katja. Hotela je preverit če sem za.
-Kaj počneš?
-Ravnokar sem se sesedel pred televizijo.
-A bi šel z mano ven?
-A nimaš dela?
-Ne, zadnje dni je malce zatišja, zato si lahko privoščim več prostega časa. A greš z mano?
-Kam bi pa šla?
-V Mesto, pogledat naokrog, verjetno v Risto. Na pijačo, nič kaj posebnega.
-Hmmmm…
-Prosim? Da se vidiva in kakšno rečeva.
-V redu, čez pol ure se dobiva pred vhodom.

-Še enkrat ti je uspelo, da si me zvlekla ven ob najbolj neprimernem trenutku, oziroma, ko sem najmanj razpoložen. Saj mi sploh ni za it, ne vem kaj sploh delam tukaj., sem ji dejal namesto pozdrava, ko sva se srečala.
-Zdravo. Jaz sem tudi dobro. A si imel naporen dan?
-Zakaj pa to?
-Načrtno sem preslišala tvoje nerganje. Ko je tebi za ven iti, bi vsi morali biti razpoloženi, ko pa jaz kam želim pa ti ni mar.
-Ne da mi ni mar, samo, danes sem ves dan delal.
-Si prepričan? Nisi imel nikogar na obisku?
-Sem. In ne, nikogar nisem imel na obisku.
-Zanimivo.
-Prosim?

Najino prijateljstvo, navkljub svoji trdnosti in vdanosti, je na marsikater točki bilo podprto s kompromisom. Z marsikaterim. Eden izmed teh je bil ta,da Katja ni povsem vsega vedela o meni. Predvsem z vidika, s kom se videvam in s kom spim. Glede tega, kot omenjeno že predhodno, je znala biti precej mrhasta. A vednar, bila je ona, zavoljo česa pa sem jo imel toliko raje.

Po nekaj minutnem sprehodu čez mesto sva zavila v Risto, ki je bil dokaj poln, glede na to da smo bili sredi tedna, z dvema delovnima dnevoma še pred nami in glede na to, da je ura odbila osmo pred uro in pol. David še je zmeraj bil za šankom in stregel, le da se je vmes očitno šel preobleči. Pristopila sva k šanku.
-Pozdravljena, kaj bo dobrega?
-Hej, ti še kar tukaj? Kaj pa kaj časa zase?
-Ga imam čez vikend.
-Jaz ne bi vzdržala., mu je odvrnila Katja, ki je s pogledom premerila lokal, da bi zasledila koga poznanega.
-Torej, kaj bosta?
-Jaz bom viski s kolo, pa ti Luka?
-Rdeče vino, prosim.

Vzela sva si pijačo in se usedla za prosto mizo. Katja je nekaj iskala jaz pa sem si medtem vzel trenuket, da sem še sam premeril lokal po dolgem in počez, da bi morda opazil koga novega. Koga, ki še ga nisem srečal, koga, ki bi ga morda lahko nocoj odpeljal v posteljo. Morda. Nisem še bil povsem prepričan.
Povečini so bili poznani obrazi, znanci in podobno. Vse že poznano, vse že preizkušeno. Pa ne da bi se lahko s tem ponašal, a vendar, navkljub svoji všečnosti je Mesto ponujalo le malo izbire.

-Kam pa si ti sedaj odjadral?
-Razmišljam.
-O čem pa?
-Kako in kaj naprej.
-Dvomim, a če rečeš tako, tudi prav.
-O čem pa bi naj po tvojem razmišljal ?
-O tem kdo bo naslednji. Koga boš peljal domov, koga boš obdelal, s kom se boš pozabaval. Predvidljiv si.
-In ti si tako brihtna.
-Morda res, a vendar, vsaj poznam te, če že ne drugega. In vem kako boš reagiral.
-Vauuu.
-A opozarjam te, lepega dne boš naletel na nekoga, ki ti bo zamajal tla pod nogami, ti jih spodnesel in potem ne boš vedel kako in kaj, ker boš izgubjen in zmeden. Ker se boš znašel na ozemlju, ki ti ne pripada. Toliko da veš.
-In ko bo prišel ta dan boš ti ploskala od veselja ali ne?
-Verjetno bo to eden izmed najbolj zabavnih dni mojega življenje. Da. A vendar, vsaj očitati mi ne boš mogel, da te nisem opozorila.
-In kaj meniš o Davidu?
-Kaj pa ima on veze s tabo?
-Sprašujem, ker me trenutno ne zanima, kaj ti meniš o meni, ampak, kaj meniš o njem. Kako se ti zdi?
-Ne poznam ga dovolj dobro, da bi lahko rekla, a zdi se vredu.
-Fant je biseksualen, menjava partnerje in partnerice hitreje kot bi lahko rekel keks, a največji hec pa ni v tem, da jih le menjava, temveč tudi v tem, da z njimi celo preživi, oziroma, vzdrži več mesecev. Če upoštevava to, in dejstvo, da je potrebno v vsakršno razmerje, čeprav traja le nekaj mesecev, vlagati čas in vsaj nekaj truda, plus dejstvo, da ima svoj lokal v katerem pregara večino dni, se mi pričenja dozdevati, da morda sam sebe zanemarja. Kaj bi pa ti rekla?
-Od kdaj pa je tebi mar kaj drugi počenjo? In saj veš kaj menim. Biseksualnost je modna muha. Začasna zadeva. Ker slej kot prej se moraš odločiti in stopiti na eno stran. Ali ne?
-Verjetno res. A vseeno sesprašujem, kako mu vse skupaj uspeva.
-Ravno tako, kot uspeva tebi, da si vsak večer s kom drugim. On ne vlaga toliko energije v iskanje novih, temveč raje enega obdrži vsaj za nekaj mesecev, vsaj po tvojih besedah sodeč. A v končni fazi je pa podoben tebi, in to precej.
-Ker menjava partnerje?
-Ja. In ker ne ve kaj bi rad. A je morda glede svojih želja še bolj izubljen kakor ti. Ti vsaj veš, da si želiš moškega. On še tega ne prav.

Medtem, ko sva se zapletla v pogovor, je skozi vrata stopil Aleks, takrat meni še nepoznan. In tudi sprva ga nisem opazil. Stopil je do šanka, kjer je naročil pijačo in užival v njen. S pogledom je premeril lokal, v iskanju poznanih obrazov za družbo. A to večer ni bilo nikogar v lokalu, ki bi bil njemu blizu ali vsaj poznan, zato je ostal pri šanku in opatzoval okolico, dokler se tekom najinega pogovora s Katjo in njegovim večerom sproščanja, najina pogleda nista srečala. V istem trenutku se je obema v očeh nekaj zasvetilo, mene pa je v trebuhu zaščemelo. Nek povsem nov občutek, nepoznan me je prevzel. Manjša slabost, tresavica, in usta so se mi povsem osušila.

-A še si tukaj?, je svoj monolog prekinila Katja.
-Na cigaret grem.
-Grem s tabo.
-Ne, ostani tukaj, potrebujem kak trenutek zase.
-Kaj sem kaj narobe rekla?
-Ne, pozabi. Takoj se vrnem.

Namenoma sem ga zaobšel in stopil ven v svež hladen, osvežujoč zrak. Iz žepa sem potegnil cigarete in vžigalnik.

Kaj je to sedaj bilo? Kaj bi to naj pomenilo? Odkar sem se poznal česa podobnega nisem občutil. In kdo je on, kaj je on? Iz kod je? Tukaj še ga nisem videl. Pa saj izgleda povsem povprečno, kaj mi je sploh tako zanimivega na njem? In zakaj se toliko sprašujem o njem? Moram kj izvedeti o njem, najbolje bo da povprašam Davida, morda bo on vedel kaj povedati. Morda ga je že prej srečal in že morda kaj ve o njem. Koliko je star, kja počne? Je samski? Hmmm…

Medtem, ko sem premleval misli in zrl v nočno nebo, nisem opazil, da je on medtem že spil in poravnal račun. Vrata za mano so se odprla ravno v trenuku, ko sem odvrgel cigaret in se obrnil proti vratom, ker ga nisem videl sem ga koraj podrl. Zazrl sem se vanj, obstal, ko vkopan, brez besed. On je ravno tako nepremično zrl vame in me premerjal s pogledom. Kak trenutek ali dva sva si zrla iz oči v oči. Imel sem občutek kot da see je dobesedno potopil vame s pogledm. Obnemel sem.

-Se opravičujem., je izsutil in s tem, končno, prekinil tišino.
-Joj, prosim, ne rabiš se opravičevat. Saj sem jaz strmel v tla in te nisem opazil. Oprosti res., kar sem ravnokar izustil me je presenetilo. Ni bilo nekaj, kar bi običajno storil.
-Sem te opazil v lokalu, a ker si bil s prijatljico nisem upal motiti. Izvoli., med prsti je proti meni molel listek, ki je bil preložen in nisem vedel, kaj točno piše na njem. Obnemel sem zrl v ta listek, dokler ni stresel z roko in mi nakazal naj ga vzamem. Roko se iztegnil proti njegov in prijel listek tako, da sem s konicami prstov se dotaknil njegove kože. Elektrika mi je stresla telo. Zagrizel sem se v ustnico. A še kar sem bil brez besed.
-Če ti je, me kontaktiraj, morda bi lahko kdaj šla na pijačo., mi je dejal. Jaz sem ga še kar opazoval, dokler naposled le nisem bil sposoben izdavidi nečesa v stilu, hvala, bom. Nasmehnil se mi je, se obrnil na peti vstran od mene in odkorakal v noč. Tako. Preprosto. Čez trenutek ali dva se je obrnil proti meni in mi skozi nasmeh zaželel lep večer in lahko noč. Jaz sem še kar strmel vanj. V njegovo podob, ki je izginjala v temi.
Ne gled na to kako sem bil jezičen, samozavesten in iznajdljiv. Ravnokar mi je popoln nezannec spodnesel tla pod nogami.

-Kaj pa se je s tabo zgodilo?, me je Katja prvo vprašala, ko sem se usedel za mizo.
-Nič, o nečem sem razmišljal.
-Zakaj lažeš, saj sem videla da sta se z neznancem pogovarjala.
-Nekaj me je samo vprašal.
-Si prepričan?

V odgovor sem ji le odkimal. Potiho pa sem si mislil svoje. Morda bo res kmalu prišel dan, ko bo lahko ploskala, morda bo res kmalu prišel dan, ko se bom znašel na ozemlju, ki ni moje. Kakorkoli, nocoj sem ostajal tukaj, kjer sem bil do sedaj. V poznanem okolju, v Katjini družbi in z nevidno težo listka v hlačnem žepu, ki je odpiral vedno nova in nova vprašanja znotraj mene. A on bo prišel na vrsto jutri. Še zmeraj mi je ostal jutri, da sem uredil tisto, kar sedaj nisem mogel. Medtem, ko sedaj…

-Kaj še bova spila? Noč še je mlada, imam še čas., sem ji dejal, ona pa se je zazrla vame in se mi nasmehnila.
-Le kaj se ti mota po glavi. Aja, bom isto, viski s kolo.

Luka

  • Share/Bookmark
 

En odgovor na “Mesto in mi”

  1. Mirč  pravi:

    Zanimivo, kot kakšna telenovela. Čakam na nadaljevanje. :)

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !