Grožnje in strah – oblečen kot punca: Trans osebe in okolica

Veliko ljudi me je že vprašalo, kdaj sem bila prvič oblečena v punco in kako sem se počutila. Glede počutja bi lahko rekla, da sem bila neizmerno zadovolnja in je bilo to še nekaj v tej smeri , kot si želim nekoč biti in uživati življenje.

Zgodilo se je namreč nekega večera v poletnem času v enem izmed predelov Ljubljane. Ko sem odhajala od inštrukcij, sem imela s sabo v torbi ženske stvari in me je želja po tem tako premamila, da sem šla v eno temno ulico in sem se oblekla (sabo sem imela pajkice, mini krilo, spodnje perilo, eno majčko in čevlje s peto). Prvi koraki so bili namreč zelo težki, bala sem se odziva okolice in zaradi tega sem tudi hodila po bolj temnih ulicah, kjer je manj možnosti, da me kdo najde ali opazi.

[Fotka]

Po kakšnem kilometru hoje sem zašla v ulico, ki se je na koncu izkazala za napačno (nisem šla po normali poti, ker bi me nekateri idioti potem videli in zafrkavali 100%). Namreč tam sem opazila nekje okoli 5 fantov, vsi približno nekje od tri do osem let starejših (med 19 in 26 let). Sem se malo »potuhnila« in odhitela do najbližje ulice, ampak žal prepozno. Fantje so me namreč videli in takoj stekli za mano. Ter me seveda ujeli in takoj zasuli z vprašanji in opazkami ali kako naj to napišem:

Prvi odzivi:
Poglejte ga, kakšen je!
A te ni nič sram?
Zakaj si oblečen v ženska oblačila?
A starši vejo za te stvari?
Koliko si star?
Ali so ti všeč tipi?
In še nekaj drugih vprašanj, ki so mi bila takrat zelo ne prijetna, sploh ker se mi je to prvič zgodilo in nisem vedela, kako in kaj naj odreagiram na te zadeve, precej mi je bilo tudi nerodno.

Ko sem nekako ugotovila, da se mi iz tega nekako ne bo najlažje izviti, nisem imela drugega, kot da odgovorim na nekaj njihovih vprašanj. Naj huje mi je bilo to, ko so bili toliko starejši, poleg tega pa so se mi zdeli tako bolj nasilni…

Eden izmed njih me je tudi slikal in me izsiljeval s sliko, češ da jo bo dal na Youtube. Sama sem se namreč tudi zelo ustrašla in nekdo, ki je bil vsaj malo bolj pameten, jih je umiril in vzel tisti telefon, kjer je bila slika z mano in me prijazno vprašal nekaj vprašanj. Po vsem tem je bil tako fer, ali je imel vsaj nekaj spoštovanja do mene, da je tudi pred mano izbrisal sliko. Po vsem tem ko me je bilo tako strah, sem na hitro stekla proti domu in še enkrat pogledala, če mi slučajno sledijo (izgledalo je, da so šli v svojo stra in so se verjetno pogovarjali o dogodku z mano). Ko sem hodila proti eni temnejši ulici, je mimo mene prišla ena ženska (med 28-35 leti) ter me začudeno pogledala in se mi nasmehnila in odhitela naprej. Ko sem končno prišla do nekega temnejšega kota, sem se na hitro preoblekla, da me slučajno še kdo ne bi opazil ter na koncu stekla proti domu.

Doma, kjer za te stvari še niso vedeli, sem prišla, kakor da ni bilo nič, ampak v meni je bila vedno večja panika kaj in kako se lahko to po tem delu Ljubljane razširi. Ko sem bila v sobi, sem se dobesedno razjokala, tako da me nobeden ni slišal in v upanju, da bo nekoč bolje.

Čez nekaj časa, ko sem prihajala iz šole, je mimo mene pipeljal en avto in mi zaprl pot ter odprl okno in rekel: Ti si pa tisti, ki se je oblekel v punco. Spet me je zagrabila nekakšna panika in sem v istem trenutku odgovorila: Ne, ne, to si me verjetno z neko drugo osebo zamešal. Ampak žal je imel prav in na koncu mi ni preostalo drugega, kot da priznam vse skupaj in nato se mi je nasmehnil in rekel: Tako kot si sedaj oblečen je prav in ne se več obleči v punco, ker ljudje tega nimajo radi. In nato je odšel.

Čez nekaj časa sem ga opazila še v neki restavraciji s hitro hrano in tam se me je sevada tudi spomnil. Najhuje je bilo, ker je bilo okoli veliko ljudi in še sama sem bila s prijateljem, ki je glih čakal na neko zadevo. Ko mi je spet o tem začel govoriti, sem mu ponovno vsa prestrašena (namreč moj prijatelj takrat še ni vedel za to stvar in mojo spremembo spola) začela govoriti, da nisem bila to jaz in ko me je spravil v položaj malo pred jokom, sem hitro odhitela ven na zrak ter tam počakala prijatelja. Prijatelj me je samo vprašal, kaj je bilo to, ker se mu ni čisto nič sanjalo, ampak mu nisem povedala in mi je rekel »pusti take idiote« in še »verjetno te je s komu drugmu zamešal in te hoče malo zezati.«

No in takrat je bil to moj zadnji stik s to osebo in upam, da bo pri tem tudi ostalo.

Čez nekaj let, ko sem prijatelju povedala, za spremembo spola, je bil kar malo začuden. Namreč nikoli ni česa takega od mene pričakoval, ker tudi sama nisem dajala nikoli takšnih znakov. In ko me je takrat vprašal tudi glede tega dogodka, sem mu povedala, da je bilo vse res in mi rekel »naj se ne sekiram zaradi takih oseb, ki nimajo v življenju nič drugega za početi, kakor samo izzivati druge osebe.«

In vse, ki še niste bili v mojem položaju ali pa v položaju teh fantov: Prosim, da osebam ne postavljate tako direktna vprašanja, če vidite, da tej osebi ni prijetno in o tem tudi noče spregovoriti!

Ter najlepša hvala vsem, ki nas podpirate in nam stojite ob strani, ob tem pa gre tudi velika zasluga osebi Salome, ki je prvič slovensko javnost opozorila, da tudi v Sloveniji obstajajo takšne osebe in ne samo v drugih državah po svetu!

Tina

  • Share/Bookmark
 

6 odgovorov na “Grožnje in strah – oblečen kot punca: Trans osebe in okolica”

  1. Gaber  pravi:

    Občudujem tvoj pogum. Poljub. Lepo pišeš. Jaz nekaj ne upam po resnici napisati. Reva sem. Ti pa ne! Ti si pogumna. Koliko si bila stara, ko si to doživela?

  2. Tina Tina  pravi:

    Mislim, da sem mogla biti tam nekje med 12 al pa 13let stara pač osnovna šola.:P

  3. Tina Tina  pravi:

    Ja tam na tistem delu Filipini, Malezija, Indonezija, Tajska in še druge države je to nekaj čisto običajnega in tudi na tistem delu je največ ljudi, ki si spremenijo spol ali pa se samo oblačijo v drugi spol. :P

  4. mile  pravi:

    Ravnokar sm nazaj iz Filipinov, tam je na ulici vidti kar veliko travestitov po izrazu na obrazu delujijo zadovoljno, ljudje to sprejemajo, se jim ne zdi nič nenavadnega… Pri neki osnovni šoli na majhnem otoku, me je pomenljivo pozdravil tipček kašnih 12 let ves načičkan v nakit v družbi svojih vrstnikov.
    Tega drugje po svetu še nisem vedel – pozitivno presenečen…:)

  5. Tina  pravi:

    Uh verjemi, da zna biti današnja “mularija” še veliko bolj primitivna kot pa se je meni zgodilo. Nekatere stvari po takih dogodkih je zelo težko pozabiti ali odmisliti namerč vsakič ko sem se po tistem oblekla ali pa se oblečem kot punca in grem ven me je vedno strah reakcij drugih ljudi in to samo zaradi tega dogodka in še nekaterih drugih premitivnih ljudi, ki nikoli neveš kje se lahko prikradejo iza ovinka.
    Želim si pa tudi sama, da bi se s takimi stvarmi čim manj obremenjevala.
    Drugače pa najlepša ti hvala in tudi drugim za lepe in spodbudne besede :D :D

  6. vilibald  pravi:

    O moj bog, da je blo treba dožvet ves ta gravž. A je mularija res tok primitivna?
    Upam, da maš zdj razčiščene pojme in se ne obremenjuješ več z nikomer. Vse dobr ti želim!

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !