Partnerstvo: igra vzdrževanja ravnotežja

Iz nove, že 20., številke Revije Narobe.

Zadnji dve desetletji so istospolna partnerstva in njihove posebnosti aktualna tako v znanosti kot na splošno v družbi, v kateri imajo ta partnerstva pogosto status nevidnih oz. prezrtih relacij. Neupravičeno so tarča predsodkov okolja, ki ima za normo heteroseksualni par in omogoča le malo prostora za razvoj druge vrste identitet. Navidezno sprejemanje in strpnost do teh zvez, kar se kaže v možnosti pravne zaščite istospolnih partnerstev, še ne pomen, da družba priznava te skupnosti. Aktualno dogajanje v zvezi z Družinskim zakonikom omogoča uvid v absurdnost povsem neutemeljenih in bizarno-agresivnih predsodkov, katerih tarča je istospolna skupnost in njeni pari. Dogajanje nas predvsem hendikepira, saj se je boriti z neumnostjo najtežja naloga. Družba se neutrudno in goreče bori z mlini na veter v svojih glavah, istospolni pari pa se odločajo za boj ali beg pred navedenim – bodisi v aktivistično izpostavljanje, bodisi v uresničevanje statusa nevidnosti.

Kaj vemo o istospolnih partnerstvih? Z gotovostjo lahko rečemo, da so razlike med hetero- in homoseksualnimi pari vezane predvsem na kontekst njihovega vsakdanjega življenja. Pogojene so z načini, kako na partnerski odnos vpliva heteroseksistični normativ in socializacija v spolno vlogo pri vsakem od partnerjev. Med hetero- in homoseksualnimi pari je tako več podobnosti kot razlik. Univerzalne prvine vzpostavljanja partnerskega odnosa se gibljejo v smeri od zaljubljenosti do vzpostavitve realističnih faz in izgradnje pristne ljubezni.

Podpora v okolju

Osnovna razlika med hetero- in homoseksualnimi partnerji je v podpori, ki so je deležni iz družbenega okolja (primarna družina, prijatelji, institucije). Družine pogosto ponotranjijo predsodke prevladujoče družbe, kar vodi v pogoste napetosti in več prilagoditvenih težav ter nadalje v manjšo kakovost relacije para z družino. Kompenzacijo pri tem nudijo prijateljske socialne mreže. Velikost mreže, intenzivnost in globina teh odnosov so pozitivno povezani s prilagojenostjo in funkcioniranjem para. V teh krogih istospolni pari presežejo normativne in zakonske družbene omejitve. Tako na primer lahko izpeljejo istospolno poroko, ki v pravno-formalnem smislu nima enakih učinkov kot podobna gesta heteroseksualnega para, vendar je vrednost tovrstnega postopanja predvsem simbolna.

Ponotranjena homofobija

Ko govorimo o istospolnih partnerstvih, pomeni ponotranjena homofobija stopnjo, do katere se vsak od partnerjev prilagodi prevladujočim prepričanjem in stališčem o istospolnih zvezah. Gre za sprejemanje negativnih kulturnih stereotipov. Ti botrujejo zanki, v kateri doživlja posameznik konflikt med svojimi čustvenimi in spolnimi hrepenenji, ki jih ne zmore združiti v celoto, saj imajo obliko »nesprejemljive« oblike istospolnega partnerstva. Implicitna predpostavka heteroseksizma namreč narekuje, da je partnerski odnos med moškim in žensko zmeraj kvalitativno bolj zadovoljujoč in nadrejen istospolnemu. Preseganje tega je ključno za zdrav partnerski odnos.

Silnice ponotranjene homofobije delujejo izven zavedanja in vplivajo na vedenje. Odraščanje in dozorevanje pod vplivom pričakovanja po oblikovanju heteroseksualne spolne identitete pogosto ostaja zapisano v posamezniku. V problematičnih primerih visokih stopenj ponotranjene homofobije vstopi istospolno usmerjeni v partnerski odnos z zadržki, s strahovi, zato ga v večji meri okupira misel na ohranjanje lastne zunanje podobe heteroseksualca. Zdi se, da so v tem smislu bolj ranljivi istospolno usmerjeni moški, ki so bili deležni stereotipne socializacije v moško spolno vlogo. Lezbijke z visokimi stopnjami ponotranjene homofobije namreč včasih ponotranjijo tudi družbeno negativne predsodke o ženskah in lastni ženstvenosti. V splošnem vodijo tovrstne silnice do prilagoditvenih težav in do težav v osebnostnem funkcioniranju. Pri tem je pomembno poudariti, da gre za določen delež istospolne populacije, ki se sooča s tovrstnimi vprašanji. Večina zmore (v najširšem smislu) gojiti navdušenje nad lastno edinstvenostjo, spoštovati svoje posebnosti in jim dati duška. Tudi na partnerskem področju.

Istospolni partnerski odnosi

Najpomembnejša spremenljivka, s pomočjo katere poskušamo razumeti kakovost partnerskih odnosov, je zadovoljstvo s partnerstvom. Psiholog Lawrence A. Kurdek ugotavlja, da je zadovoljstvo z odnosom v prvi vrsti povezano predvsem s socializacijo v to, kar tipično razumemo z žensko spolno vlogo in ne s spolno usmerjenostjo kot tako. (1) Čeprav je spol družbena konstrukcija in bi bilo ustrezneje najti prožnejše in manj binarne koncepte, s pomočjo katerih bi lahko na bolj kompleksen način pojasnili najrazličnejše oblike različnih identitet, vseeno lahko, s pomočjo konstrukta spola, pojasnimo širok spekter obnašanja posameznika. Istospolno usmerjeni posamezniki smo, tako kot vsi drugi, deležni socializacije v spolno vlogo na osnovi biološkega spola. Socializacija v žensko spolno vlogo je tako med drugim usmerjena v skrb za partnerski odnos. Tega je deležna večina lezbijk in tisti geji, ki so manj dovzetni za socializacijo v moški spolni vlogi. Psiholog Stephen Bergman je tako ugotovil, da taki moški bolj cenijo odnosne vidike bivanja in doživljanja, ne le individualizacije in neodvisnosti.(2)

Kot smo nakazali vpliva socializacija v spolno vlogo na posameznikovo partnersko delovanje. »Psihološka feminilnost« v partnerskih odnosih je povezana s težnjami k izboljšanju kakovosti partnerskega odnosa in k reševanju težav. »Psihološka maskulinost« pa je, nasprotno, povezana z nagnjenostjo k prepuščanju odnosa »naravnemu poteku« in s hitrimi postopki zaključevanja, ko se pojavijo težave. Stopnja prisotnosti »ženske spolne vloge« je pozitivno povezana s povezanostjo para, njegovo prilagodljivost in z zadovoljstvom z odnosom. Spolna vloga je nadalje povezana z razporeditvijo moči v odnosu in z enakopravnostjo kot prvino le-tega. S socializacijo v spolno vlogo je povezana tudi monogamna naravnanost v zahodnih kulturnih okoljih, zato, kot poudarja Roy Schrivner, večina študij kaže na nizko vrednotenje monogamije v gejevskih parih. Okoli 35 % jih meni, da je monogamija pomembna za odnos, medtem ko je v lezbičnih parih takega mnenja 71 % partneric.(3)

Gejevski pari

Najtežja naloga za geja je vstop v partnerski odnos. Ni česa bolj ženstveno sanjavega, ranljivega in otročjega kot gej, ki hrepeni po podobi svojega idealnega partnerja, in ko želi, da se podoba materializira v realnosti. Gre za tako rekoč univerzalni skupni imenovalec, na katerega so vezane neusklajenosti pri vstopanju v partnerstvo. Pozicija večini gejev ne dopušča uvida, da je partnerski odnos dinamična in spremenljiva danost, ki jo lahko ustvarjajo in oblikujejo v skladu s svojimi željami in potrebami. Gre za tiste geje, ki si partnerstvo želijo, po njem hrepenijo, in ki običajno namenijo velik delež svojega energetskega in časovnega potenciala za to, da bi končno našli princa na belem konju. Vstopna točka v partnerski odnos je običajno spolnost kot način komuniciranja lastnih čustev o drugi osebi. Lawrence A. Kurdek trdi, da geji, preden se začno odločati o partnerskem odnosu, zamenjajo več spolnih partnerjev in prakticirajo širok spekter različnih oblik spolnih praks.(4) Za nekatere partnerstvo ne izključuje izvenpartnerske rekreativne spolnosti, saj, kot poudarja Michael Shernoff, nekateri geji menijo, da to ne ogroža osnovne čustvene povezanosti in predanosti odnosu.(5) Geji so namreč deležni socializacije v moško spolno vlogo, kar pomeni, da jih družba v skladu s spolnimi stereotipi spodbuja k cenjenju pestrosti možnosti spolnih doživetij ter ločevanju spolnih in čustvenih vzgibov. Uči jih, da moškega odlikujejo tekmovalnost, odsotnost čustvenega ter nagnjenosti k presežnemu, kar naj bi bila njegova pomembna kvaliteta. Tovrstna socializacija povzroči, da je osrednje problematično področje moško-moških odnosov v spolnosti, v vprašanjih moči oz. nadvlade enega partnerja. Prav zaradi tega se zdi, da so gejevski odnosi manj enakopravni in običajno hierarhični. Kakovost odnosa v gejevskem paru je zato, kot poudarja Kurdek, odvisna prav od neprisotnosti tradicionalno moške naravnanosti. (6) Pari, ki visoko vrednotijo navezanost na življenjskega sopotnika, doživljajo višjo stopnjo intimnosti in ljubezni v odnosu in pripisujejo odnosu trajnejše razsežnosti.

Osrednji problem mnogih gejevskih parov je manjša opremljenost partnerjev za razvoj intimnosti. Navedeno je vezano na določeno šibkost na področju prepoznavanja, ubesedenja in izražanja intimnejših občutij. S socializacijo v moško spolno vlogo je povezan strah pred izgubo avtonomije, ki jo pomeni partnerski odnos, spremlja ga razdvojenost in nemalokrat težnja po umiku. Gradnja partnerskega odnosa pa pomeni preseganje odpora ob izkazovanju nežnosti, bližine in naklonjenosti ter torej predajanje, prepuščanje odnosu, opuščanje kontrole nad čustvi.

Lezbični pari

V primerjavi s heteroseksualnimi in gejevskimi pari izkazujejo lezbijke, kot ugotavljata Peter Nardi in Dru Sherrod, najvišji delež vključenosti v partnerski odnos; tj. višji odstotek lezbijk je daljše obdobje svojega odraslega življenja v partnerstvu.(7) Ženska socializacija v spolno vlogo narekuje potrebe po bližini, po harmoničnih odnosih in večje potrebe po intimnosti v partnerskih odnosih. Lezbične pare tako odlikujejo visoke stopnje povezanosti, zmožnosti prilagajanja in zadovoljstvo z odnosom. Ob tem visoko vrednotijo enakopravnost, ki običajno predstavlja osrednjo kvaliteto odnosa. V neenakopravnih odnosih je zadovoljstvo nižje. Seveda tovrstni scenarij ni normativen, saj govorimo o tendencah, zaznanih razlikah in specifičnih primerjavah, npr. z gejevskimi in s heteroseksualnimi pari.

Literatura opisuje lezbične pare kot tiste, ki težijo k zlitju oziroma k vzpostavljanju simbiotičnih odnosov. Ta težnja je nemalokrat predmet patologizacije in vprašanja o tem, ali odraža navedena prvina moč ali šibkost žensko-ženskih odnosov. Mnogi teoretiki ugotavljajo prvine zrelega prilagajanja v tovrstnem delovanju v medosebnih odnosih. Zmožnost biti zlit, hkrati prožen, prilagajati meje jaza glede na posamezni odnos in pri tem ohranjati osebnostno celovitost, so prvine, ki kažejo v smeri osebnostnih kvalitet. Istočasno so to v odnosu nastavki, ki vodijo do težav. Preveč zlitosti in bližine namreč lahko vodi v izgubo individualnosti.

Zaključek

Tako kot heteroseksualni, so tudi istospolni partnerski odnosi v osnovi igra vzdrževanja ravnotežja med bližino in distanco ter med potrebami po zlitju in bližini. Če zadeve poenostavimo in si pomagamo z mislijo, da je recept za kakovosten partnerski odnos obročno vzpostavljanje odnosa zaljubljenosti – tj. znova in znova se zaljubiti v isto osebo, lahko v tem prepoznamo potrditev za navedeno. Dobro je, če nam partnerski odnos dopušča in omogoči, da se od njega zmeraj znova oddaljimo in zmeraj znova v vsej polnosti vstopimo vanj – zrelejši in bolj izkušeni – ter tako gradimo kvaliteto, ki je nadrejena individualnemu.

Rok Podkrajšek – Revija Narobe

Literatura:
1Kurdek L. A. (1994). The nature and correlates of relationship quality in gay, lesbian, and heterosekxual cohabitating couples: A test of the indicidual difference, interdependence, and discrepancy models. V: Greene B. in Herek G. M. (ur.). Lesbian and Gay Psychology: Theory, Research, and Clinical Applications, (133-155), Thousand Oaks, Sage.
2Bergman, S. J. (1991). Men’s psychological development: A relational Perspective. Wellesey: Stone Center, Working Paper Series.
3Schrivner, R. (1997). Gay men and nonrelational sex. V: Levant R. F. in Brooks G. R. (ur.), Men and Sex: New Psychological Perspectives, (229-256). New York: Wiley.
4Kurdek, L. A. (1995). Developmental changes in relationship quality in gay and lesbian cohabitating couples. Developmental Psyhology, 31(1), 86-94.
5Shernoff, M. (2006). Negotiated nonmonogamy and male couples. Family Process, 45(4), 407-418.
6Kurdek L. A, 1994.
7Nardi, P., Sherrod D. (1990). That’s what friends are for. The results. OUT/LOOK, 8, 86.
TE(R)ORIJA

Za Glavco Iztok K

  • Share/Bookmark
 

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !