Jugokotiček: Kaj … Kajkavščina?

Drži Zagorac u ruci bombu i kaže: “Čuj bomba, buš ti pukla?”
“Bum!” reče bomba.

To je hrvaška šala na račun govorcev kajkavskih narečij. Bistvo šale je v tem, da se v kajkavskih narečjih prihodnji čas tvori podobno kot v slovenščini, medtem ko bi v standardni hrvaščini Zagorec moral reči: “Čuj bomba, ćeš ti puknuti?” In bomba bi mu morala odgovoriti: “Da, puknut ću.” Ampak potem šale seveda sploh ne bi bilo.

Kajkavska narečja tvorijo kajkavsko narečno skupino. Ta je ena izmed treh hrvaških narečnih skupin. Drugi dve sta čakavska in štokavska.

Srbohrvaščina

Narečja srbohrvaškega jezika. Karta razlikuje torlaško narečje od štokavskega, čeprav to razlikovanje ni povsem sprejeto.

Štokavska narečja govorijo tudi v Srbiji, Črni gori ter Bosni in Hercegovini. Pravzprav v teh državah skoraj vsa narečja spadajo v štokavsko skupino. Štokavski govori so, kot smo rekli že zadnjič, predstavljali tudi osnovo za vse standarde: hrvaškega, srbskega, bošnjaškega in črnogorskega.

Za kajkavska narečja pravijo, da so celo bolj podobna slovenščini kot pa čakavskim ali štokavskim narečjem. Zato ni presenetljivo, da se raztezajo v bližini meje s Slovenijo: v Medmurju, Hrvaškem Zagorju in Gorskem kotarju. Največji kajkavski mesti sta Varaždin in Čakovec. Področje Zagreba je v zadnjih stoletjih, skladno z uveljavitvijo štokavščine, postalo polkajkavsko.

Kajkavska narečna skupina se imenuje po vprašalnici kaj, ki je značilna za kajkavska narečja. Verjetno ste uganili, da štokavci namesto kaj rečejo što, čakavci pa ča. Seveda ta vprašalnica ni edina razlika med narečji. Poglejmo, kakšne so še razlike med kajkavščino in hrvaškim standardom, poleg vprašalnice kaj in tvorjenja prihodnjika.

Kaj je rekel? > Što je rekao?
Sin, pujdi denes delat v vinograd. > Sine, idi danas raditi u vinograd.

Pri moških oblikah preteklega deležnika na koncu ni -o, ampak -l. Kajkavščina prav tako kot slovenščina nima vokativa, torej sedmega sklona za nazivanje. Prav tako nima glasov ć in đ, temveč le č in dž. V besedišču najdemo precej hungarizmov, pa tudi nemcizmov (tancati, klošter …), nekatere besede so enake tistim iz slovenskega standarda (plašč, iskati …).

Ena izmed razlik med standardno hrvaščino ter kajkavskimi narečji (in slovenščino) je tudi ekavski razvoj jata. Če vemo nekaj o tem, lahko zlahka prepoznamo, ali je določeno besedilo pisano v hrvaškem ali srbskem standardu. Ampak o tem več prihodnji teden.

Domen

P.S.: Tule lahko berete Biblijo v kajkavščini, kot je bila standardizirana v 19. stoletju.

  • Share/Bookmark
 

3 odgovorov na “Jugokotiček: Kaj … Kajkavščina?”

  1. moonboy  pravi:

    Zelo mi je všeč, da si se lotil tega jezikovnega jugokotička. Mene že od zmeraj zanima razvoj jezikov. O hrvaščini in srbščini sem vedel približno toliko, da znam ločiti jezika med sabo, pa tudi to sem vedel, da se hrvaščina deli na tri narečne skupine – nikoli pa se nisem spraševal kaj več o razlikah med njimi. Se prav veselim še naslednjih prispevkov.

    Mimogrede (ker sem ravno jaz pisal tudi o japonščini tukaj na Glavci) si vedel, da je Japonska po dolžini približno enako velika kot Balkan in so tudi japonska narečja približno enako raznolika kot jeziki bivše Jugoslavije? Narečja južnih otokov v bližini Tajvana zvenijo že skoraj kitajsko in ko sem slišal posnetke govora, nisem mogel verjeti, da je to isti jezik kot to, kar se naučiš na faksu.

  2. Miha  pravi:

    Tudi meni so všeč ti prispevki. Pa tisti o Južni Afriki tudi. Kakšnega pametnejšega komentarja se pa ne spomnim. :D

  3. Domen  pravi:

    @Moonboy: To mora biti pa res nenavadno – japonščina z zvenom kitajščine. Še bolj kot kakšna slovenščina s priokusom madžarščine.

    @Miha: Hvala za komentar; vsaka pohvala malo polaska. :)

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !