Jugokotiček: Hrvaščina ali srbščina?

Večina Slovenk in Slovencev ne razločuje srbščine in hrvaščine. V resnici pa je, če imamo pred seboj zapisano besedilo, dokaj enostavno določiti, ali gre za srbščino ali hrvaščino.

Pogledati je treba predvsem to, kako so zapisane nekatere besede, ki vsebujejo črko e. Gre za besede slovanskega izvora, ki jih običajno razumejo vsi govorci slovenščine. Take besede so npr. mleko/mlijeko, sveća/svijeća, sever/sjever, vreme/vrijeme (kar pomeni vreme, pa tudi čas) in lepo/lijepo. Zgovorne so tudi besede, kot so dete/dijete (otrok), devojka/djevojka (dekle), voleti/voljeti (ljubiti) itn.

[Gornja fotka središče Zagreba, spodnja fotka novi most čez Donavo v Beogradu.]

Prve variante, ki so zelo podobne slovenskim besedam, pripadajo srbskemu standardu. Druge variante, ki imajo pred e vrinjen j ali ij, pa so iz hrvaškega standarda. Zakaj je to tako?

Navedene besede izvirajo iz praslovanščine, v kateri se je kar pogosto pojavljal glas, imenovan jat (zapisuje se ga s črko ě). Danes v južnoslovanskih jezikih ne obstaja več, ker se je razvil v druge glasove: e, i ali ije/je. Glede na to, ločimo ekavski, ikavski in ijekavski razvoj jata. Srbski standard, tako kot slovenski, sloni na ekavskem razvoju jata, hrvaški standard pa je ijekavski.

Upoštevanje jata je manj uporabno, kadar skušamo jezik določiti, ko nekoga poslušamo. Ne glede nato, da je hrvaški standard ijekavski, srbski pa ekavski, so mnoga srbska narečja ijekavska, hrvaška pa ekavska. V Republiki Srbski, kjer je (bila) celo v pisni rabi ijekavska srbščina, je medijem v 90. letih nekaj časa grozila celo denarna kazen za ijekanje. Oblast je namreč v ijekanju videla nezaželeno vez s hrvaščino.

Med srbskim in hrvaškim standardom obstaja še nekaj razlik, ki so le v zapisu, v govoru pa jih ni. V prejšnjem kotičku smo imeli primer iz hrvaškega standarda: »Ja, puknut ću.« V srbskem bi bil ustrezen zapis tak: »Ja, puknuću.«

Še največ razlik je v besedišču, ki je najbolj dovzetno za različne kulturne, verske in sosedske vplive. Prve variante v naslednjih primerih so hrvaške, druge pa srbske: dječak/momak, susjed/komšija, žlica/kašika, hlače/pantalone, ulje/zejtin, vlak/voz (vlak), samostan/manastir, uvjet/uslov (pogoj), znanost/nauka, tjedan/nedelja (teden), odgojiti/vaspitati (vzgojiti) itd. V nasprotju z razvojem jata je torej po besedišču slovenščina bolj podobna hrvaškemu kot pa srbskemu standardu.

Upam, da ste dobili kakšen pameten nasvet za naslednjič, ko boste v dilemi, ali imate opravka s srbščino ali hrvaščino. Seveda pa bo obstajala manjša možnost, da boste v resnici imeli opravka z bošnjaščino ali črnogorščino, o katerih pa ne vem povedati toliko.

Zdaj bomo z jezikom za nekaj časa zaključili. V naslednjem kotičku se bomo poučili o naravnih lepotah Hrvaške.

Domen

  • Share/Bookmark
 

3 odgovorov na “Jugokotiček: Hrvaščina ali srbščina?”

  1. kr en  pravi:

    Komaj ob takih člankih vidim, kako malo v bistvu vem o južnih sosedih. :)

  2. Gallus  pravi:

    Poučno :)

    A ni razlika med hrvaščino in srbščino tudi v tvorbi vprašanj? Npr.: “Jeste li čuli…” (hr.) / “Da li ste čuli…” (sr.).

  3. Domen  pravi:

    @Kr en: Zato pa je tukaj Glavca. Ja, tudi jaz zase včasih ne morem verjeti, kako še zmeraj malo vem o prostoru nekdanje skupne države.

    @ Gallus: Seveda, pa še precej drugih razlik je. Na primer, srbščina ne mara preveč nedoločnika, zato rečejo “može da bude”, v hrvaščini pa se reče “može biti”.

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !