Raziskava: Homofobija na naši šoli

Društvo informacijski center LEGEBITRA je v letu 2011 izvajalo raziskavo z naslovom Homofobija na naši šoli?, ki raziskuje odprtost šolskega prostora do vprašanja homoseksualnosti in homofobije. Zapisali so: S posredovanjem rezultatov raziskave želimo predvsem informirati in opozoriti na odsotnost razprave o homoseksualnosti in homofobiji v šolah in aktivno prispevati k temu, da bo kontinuirana, objektivna, neideološka, argumentirana in kritična razprava na temo končno dobila svoj prostor tudi znotraj slovenskega šolskega prostora.

[Foto Flickr; HeyThereSpaceman]

Hkrati pa želimo v okviru projekta senzibilizirati zainteresirane javnosti in glavne akterje v šolstvu za aktiven pristop k spremembam, dolgoročnim strategijam in konkretnim načrtom za zmanjševanje nasilja, ki vključujejo tudi pristope za zmanjševanje homofobije v šolskem prostoru.

Ugotovitve zbrane v poročilu predstavljajo pomemben vpogled v sporočila, izkušnje in mnenja 323 srednješolskih učiteljev in učiteljic iz cele Slovenije. Sodelujoči so se v okviru raziskave neposredno soočili z informacijami na temo, se (morebiti) spoprijeli z nelagodjem, vsekakor pa pomembno prispevali k temu, da je zloglasen pedagoški molk o homoseksualnosti končno prebit. Razen redkih izjem analiza podatkov pri večini sodelujočih kaže na pomembno distanco do skrajno negativnih percepcij homoseksualnosti in pomemben zasuk v priznavanju relevantnosti in legitimnosti razprave o homoseksualnosti v šolskem okolju. Ne glede na pomanjkljive informacije, ki jih ima večina sodelujočih, in (nekateri) zadržke, razpravo o homoseksualnosti razumejo kot etično in moralno odgovornost, ki jim bo pomagala izpolniti njihovo poslanstvo.

Iz pridobljenih informacij je tudi jasno čutiti željo po konkretni podpori in spremembah, ki morajo preseči nivo delovanja šole in posameznika ter potekati na institucionalni, lokalni in državni ravni, so še zapisali pri LEGEBITRI.

POVZETEK RAZISKAVE:

Vzorec

Končen vzorec sodelujočih v spletnem vprašalniku sestavlja 309 respondentk in respondentov. Med njimi je 71,8 % žensk in 28,2 % moških. Glavnina respondentov je stara med od 31 do 40 let. V vzorcu je bilo zajetih 89 % profesorjev in profesoric, večina pa jih uči v splošni javni gimnaziji ali srednji strokovni šoli. V raziskavi so bile zastopane vse statistične regije v Sloveniji, največ respondentov in respondentk pa uči v Osrednjeslovenski regiji (28,7 %). Večina je navedla, da na šoli uči od 5 do 10 let, v raziskavi pa prevladujejo učitelji in učiteljice družboslovnih predmetov.
Končno število vseh sodelujočih v raziskavi je 323, saj je preko fokusnih skupin v raziskavi sodelovalo dodatno še 14 učiteljev in učiteljic.

Seznanjenost šolskih delavcev s pristopi šole proti diskriminaciji in nasilju

»Včasih se mi zdi, da če se preveč razpravlja o tem [homoseksualnosti, op.a.], se samo podpihuje tiste, ki temu nasprotujejo. Torej, če ni konflikta na temo, ni potrebe po razpravi oziroma bi v tem primeru lahko že sama razprava povzročila konflikt.
(Pandora, 46)

 Večina sodelujočih (70%) ve, da pravilnik(i) njihove šole urejajo tudi nasilje in diskriminacijo med in nad dijaki. V primerjavi z ostalimi osebnimi okoliščinami so sodelujoči bistveno slabše seznanjeni z reprezentativnostjo osebne okoliščine spolne usmerjenosti v pravilniku/-ih.
 Nasilje in diskriminacija nista priljubljeni temi razprav v šolskem prostoru. Večina ni seznanjena s tem, da bi na njihovi šoli potekali kakršnikoli dogodki, delavnice, ki eksplicitno naslavljajo diskriminacijo in nasilje na podlagi katerekoli od šestih osebnih okoliščin (vera, invalidnost, spol, spolna usmerjenosti, etično poreklo in starost).


 Sodelujoči, katerih šole aktivno naslavljajo vprašanja o nasilju in diskriminaciji, poročajo, da so tovrstne aktivnosti konkretno doprinesle k izkušnji bolj odprtega okolja, ki aktivno promovira nenasilno vedenje ter razumevanje in empatijo do položaja manjšin.

Homoseksualnost v učnem načrtu in kot tema razprave pri pouku

»Menim, da lahko posamezen učitelj že sedaj kar veliko naredi na temo, če seveda želi. Pri nas imamo odlično metodo prikazovanja dosežkov znanih posameznikov preko zgodb, anekdot in biografij. Tu se da pri umetnostni zgodovini, zgodovini ali slovenščini narediti ogromno. Predvsem pa iz homoseksualnih avtorjev, izumiteljev in umetnikov postaviti vzor dijakom in jim homoseksualnost približati na neogrožujoč način.«
(Benka, 45)

 73% sodelujočih meni, da je strokovna in objektivna razprava o homoseksualnosti premalo prisotna v srednjih šolah.
 Na pomanjkanje razprave v šoli najmočneje vpliva občutek nestrokovnosti in nesuverenosti posameznega učitelja o tem vprašanju ter odsotnost teme iz šolskega kurikuluma.
 60% sodelujočih v okviru pouka redko oziroma včasih razpravlja o homoseksualnosti, 6,8% respondentov o vprašanju razpravlja pogosto, 12% je takih, ki menijo, da razprava ne spada v okvir predmeta, ki ga učijo.
 Več kot 60% sodelujočih meni, da bi morala biti razprava o homoseksualnosti sestavni del učnega načrta vsaj pri nekaterih predmetih.
 Zadržan odnos do odpiranja teme pri pouku je posledica stereotipov, ki jih med drugim ustvarja in ohranja tudi šolski sistem.

Prepoznavanje, zaznava in obravnava homofobnega nasilja

»Ker okolje ni permisivno do tega, na naši šoli ni razkritih dijakov, zato mi kakšnega drugega vzgojnega ukrepa kot pogovor ob homofobni zmerljivki ali grobi šali, do sedaj še ni bilo potrebno uporabiti. Tudi nisem opazila nobenega resnejšega nasilja.«
(Ika, 46)

 71% sodelujočih bi se, v primeru zaznave verbalnega homofobnega nasilja, z dijaki/dijakinjami o tem pogovorili.
 Sodelujoči trenutno najpogosteje zaznavajo verbalno nasilje (šale, kletvice, zmerljivke ter predsodki), manj zaznavajo fizičnega in drugih oblik nasilja.
 Večina respondentov nasilje, ki ga v šoli zazna, tudi obravnava oziroma nanj odreagira. Problematična je predvsem zaznava nasilja. Učitelji homofobno nasilje le deloma zaznavajo, kar pomeni, da je realna pojavnost homofobnega nasilja predvidoma višja. Na nevidnost in neprepoznavnost homofobnega nasilja v šolskem okolju vpliva tudi nevidnost istospolno usmerjenih dijakov in dijakinj.
 Sodelujoči homofobijo neprimerno bolj zaznavajo s strani dijakov kot dijakinj, homofobnemu nasilju pa so v veliki večini izpostavljeni dijaki (fantje). V 80% primerov homofobnega nasilja, ki ga učitelji trenutno opažajo, je žrtev dijak.

Usposobljenost za obravnavo in soočanje s homofobnim nasiljem

»Znanje, ki ga imamo, je stvar predvsem osebnega zanimanja in razgledanosti. Nekega posebnega znanja na temo nimamo in osebno se tudi nisem udeležila nobenega seminarja na temo. Vem, da sta Zavod za šolstvo in Ministrstvo organizirala usposabljanja na temo nasilja, vendar se tovrstnih seminarjev in usposabljanj verjetno bolj udeležujejo družboslovci, mislim, da, vsaj pri nas, učiteljev ta tema ne pritegne toliko.«
(Ana, 55)

 Dobra tretjina sodelujočih se je v okviru poklicnega izobraževanja udeležilo izobraževanja o tem, kako se soočati z nasiljem in diskriminacijo v šoli. Skupno je slabih 12% respondentov in respondentk v okviru teh izobraževanj prejelo informacije o tem, kako se soočati s homofobijo v šoli.
 42% sodelujočih meni, da nima ustreznih strokovne podlage (znanj in veščin) za soočanje z verbalnim homofobnim nasiljem, 60% pa se jih ne počuti kompetentne za soočanje s fizičnim homofobnim nasiljem.
 Šolskim delavcem in delavkam manjka (boljše) razumevanje specifičnih ravnanj in prepričanj, ki se navezujejo na potrebe istospolno usmerjenih dijakov (npr. razumevanje potrebe po razkritju). Skoraj polovica respondentov in respondentk v raziskavi meni, da razkrivanje istospolne usmerjenosti ni potrebno.

Potrebe šolskih delavcev pri soočanju z razpravo o homoseksualnosti in s homofobijo

»Boljše poznavanje problematike bi zagotovo pripomoglo k večji angažiranosti in razumevanju te specifične osebne okoliščine.«
(Taja, 41)

 Večina sodelujočih ocenjuje, da bi jim pri soočanju z razpravo o homoseksualnosti in s homofobijo v šolskem okolju pomagala konkretna strategija na državnem nivoju, ki eksplicitno vključuje preventivne ukrepe proti homofobiji, kot podporo sodelujoči omenjajo tudi več izobraževanj o homoseksualnosti, ter vključitev razprave o homoseksualnosti v šolski načrt.
 Največji oviri pri premagovanju homofobije v šoli sta negativen odnos/predsodki staršev ter negativen odnos/predsodki dijakov in dijakinj.

CELOTNO KONČNO POROČILO, Jasna Magić, Društvo LEGEBITRA

Za Glavco Iztok K

  • Share/Bookmark
 

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !