Homoseksualnost ni bolezen

Pismo Zbornice kliničnih psihologov Slovenije (s strani www.narobe.si):

»Odziv ZKP na članek “Spreobrnjeni gej Luca di Tolve bo predaval slovenskim otrokom”, objavljen v Dnevniku 15. 4. 2012

V članku predstavljate dogodek, ki ga v okviru Škofijskega dneva mladih v Šolskem centru Postojna organizira katoliška založba Emanuel. Na spletni strani organizatorja je dostopen tudi intervju s predavateljem in avtorjem knjige Bil sem gej, ki jo prodaja založba. Iz predstavljene vsebine knjige in vabila organizatorja je razbrati razumevanje homoseksualnosti kot motnje, ki jo je potrebno odpraviti; kot oblika psihoterapevtske pomoči je predstavljena t.i. reparativna terapija.

Ocenjujemo, da gre za nevarno prakso poglabljanja stisk, s katerimi se v času odkrivanja lastne spolne identitete srečujejo nekateri mladostniki ter utrjevanje predsodkov o istospolno usmerjenih ljudeh, ki vodijo v stigmatizacijo.

Pričevanja avtorja v knjigi in dostopnem intervjuju prikazujejo življenje istospolno usmerjenih moških na izrazito slabšalen način. Opisi tveganih spolnih praks in prostitucije ter avtodestruktivnega življenjskega sloga navajajo bralca na napačno misel, da na ta način živi večina, če ne celo vsi istospolno usmerjeni ljudje. Ob tem velja poudariti, da prostitucija in tvegane spolne prakse niso izključno v domeni istospolno usmerjenih ter da so tovrstna odklonska vedenja posledica prepletenega delovanja okoljskih, psiholoških in bioloških dejavnikov.

Posebej poudarjamo, da je psihoterapija znanstveno podprta metoda zdravljenja motenj in bolezni, pri katerih lahko utemeljimo psihološki izvor motnje, načrtujemo in vrednotimo potek zdravljenja ter uporabljamo na psiholoških teorijah utemeljene tehnike pomoči. T.i. “reparativna terapija” implicira, da je homoseksualnost motnja ali bolezen, kar je v neskladju z Mednarodno klasifikacijo bolezni. Predavatelj se do tega opredeljuje tako, da svoje ozdravljenje opiše kot “duhovno”. Duhovno ozdravljenje pa ni v domeni psihoterapije ali katerekoli oblike psihološke pomoči, ampak v domeni religije. Proti tovrstnim metodam »zdravljenja« istospolne usmerjenosti se je izreklo tudi Ameriško psihološko združenje (APA, American Psychological Association).

V nadaljevanju povzemamo trenutne strokovne smernice v zvezi s spolno usmerjenostjo in možnostjo njenega spreminjanja.

V obdobju po letu 1975, ko so ameriška strokovna združenja psihologov, psihiatrov in socialnih delavcev prepoznala homoseksualnost kot del normalne človeške seksualnosti in ne kot duševno motnjo, so temu sledila tudi druga strokovna združenja po svetu. Danes psihološka stroka spolno usmerjenost opisuje na kontinuumu od izključne privlačnosti do ljudi istega spola do izključne privlačnosti do ljudi drugega spola. Ljudje spolne usmerjenosti ne “izberejo” ali se zanjo “odločijo”. Istospolni odnosi predstavljajo normalno obliko medosebnega povezovanja in ljudje, ki živijo v istospolnih zvezah, se v merah zadovoljstva, pripadnosti in stalnosti ne razlikujejo od ljudi, ki živijo v raznospolnih zvezah. Istospolna usmerjenost sama po sebi ni problematična in ni povezana z duševnimi motnjami; težave istospolno usmerjenih izhajajo iz odzivov okolja na njihovo spolno usmerjenost. Posebno v nekaterih konzervativno religioznih okoljih se pojavljajo poskusi “zdravljenja” ali “spreminjanja” spolne usmerjenosti.

Znanstvene raziskave ne potrjujejo učinkovitosti t. i. reparativnih terapij, namenjenih spreminjanju spolne usmerjenosti. Ameriško psihološko združenje je leta 2009 izdalo poročilo o ustreznih terapevtskih pristopih do spolne orientacije (APA, 2009, Report of the Task Force on Appropriate Therapeutic Responses to Sexual Orientation). Na osnovi pregleda številnih znanstvenih raziskav ugotavljajo, da ni dokazov, da bi s terapijo, namenjeno spreminjanju spolne orientacije, zmanjšali privlačnost do ljudi istega spola in povečali privlačnost do ljudi drugega spola. Hkrati opozarjajo na tveganja, ki jih prinašajo tovrstne metode – to so npr. izguba doživljanj, povezanih s spolnostjo, depresivnost, suicidalnost in anksioznost. Prav tako ocenjujejo, da imajo lahko pri otrocih in mladostnikih tovrstni prisilni pristopi škodljiv učinek in lahko pomenijo kršitev obstoječih kliničnih smernic, etičnih standardov in človekovih pravic.

Predsednica strokovnega sveta ZKP
asist. dr. Jana Kodrič, univ. dipl. psih., spec. klin. psih.
Predsednica ZKP
asist. mag. Sana Čoderl, univ. dipl. psih., spec.klin.psih.

Povzeto po www.narobe.si, za Glavco Iztok K.

  • Share/Bookmark
 

2 odgovorov na “Homoseksualnost ni bolezen”

  1. 1mama  pravi:

    Zdravljenje zdravih je bolnoe, pozivanje k le-temu še bolj, prav tako nevarno pa je širjenje zamisli, da je spolni odnos z okuženim z virusim hiv nenevaren za partnerje in morebitne otroke.
    Mimogrede – kaj se je zgodilo z gibanjem, ki je okoli družinskega zakonika zbralo ogromno privržencev in ogromno pozitivne energije – zdi se mi škoda, da ne živi naprej in združuje proti vsem tovrstnim anomalijam. V času interneta, facebooka in tviterja to menda ni težko. 24kul.si še pridno miga in je pravkar postregel z zanimivo `zgodovino` homoseksualnosti. Ko se namreč začnejo gonje proti manjšinam v času kriz in pomanjkanj, bi se moral vsak posameznik pošteno zamisliti.
    Pa brez zamere. 1mama

  2. Blog Glavca: PAMET V ROKE, KONDOM NA GLAVO! » Mnenje Slovenskega centra za raziskovanje samomora  pravi:

    [...] istospolno usmerjenih, je svoje mnenje podala že Zbornica kliničnih psihologov (2012) (že objavili na Glavci, IK), pred tem pa tudi Ameriško psihološko združenje (American Psychological Association – [...]

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !