Jugokotiček: Esperanto 9. stoletja

Ciril in Metod sta se leta 864 odpravila na misijo v Panonijo. Njuna misija je bila širiti krščanstvo med Slovani v njihovem jeziku. Toda praslovanska narečja so se po letu 800 začela med seboj že tako razlikovati, da so počasi prehajala v najstarejše oblike posameznih slovanskih jezikov. Da bi bilo njuno delo čim bolj enostavno, sta s pomočniki ustvarila umeten jezik, staro cerkveno slovanščino. Ta ni bila nikogaršnji materni jezik, ampak je šlo za nekakšno aritmetično sredino tedanjih slovanskih govorov, tako kot je esperanto zmes romanskih in germanskih jezikov. Jezik je bil zelo dovršen in je imel sorazmerno malo izjem.

Starocerkvenoslovanščina pravzaprav ni bila povsem natančen zadetek aritmetične sredine slovanskih jezikov. Najprej je bila uveljavljena panonska teorija slovenskih jezikoslovcev Frana Miklošiča in Jerneja Kopitarja, da sta brata za osnovo vzela jezik panonskega območja, torej jezik, ki so ga govorili predniki današnjih Slovenk in Slovencev. Danes pa velja dejstvo, da je bila osnova stare cerkvene slovanščine narečje Slovanov iz okolice Soluna, od koder sta brata izvirala. Njuna mati je bila najverjetneje solunska Slovanka, oče pa Grk.

Stara cerkvena slovanščina, azbuka

Prva starocerkvenoslovanska pisava se je, kot smo rekli že zadnjič, imenovala glagolica, abeceda pa ázbuka. Tako se še danes imenujejo cirilčne abecede slovenskih jezikov: ruska azbuka, srbska azbuka itn. Ime izhaja iz poimenovanja prvih dveh črk starocerkvenoslovanske abecede: A = azъ (pomeni jaz), B = buky (pomeni črka; v makedonščini je črka bukva).

Abeceda se ne nadaljuje s črko C, ampak sledi V. Še danes gredo azbuke vseh sodobnih jezikov takole (navajam le ustreznice slovenskih črk): Azъ, Buky, Vědě, Glagoli (pomeni govori), Dobro, Estъ, Živěte, Zeml’a, I (pomeni in), Kako, Ljudьje, Myslite, Našь, Onъ, Pokoj, Rьci, Slovo, Tvrьdo, Ukъ, Frьtъ, Hěrъ, Ci, Črьvь, Ša.

Imena črk se morda zdijo nekoliko smešna. Poimenovanja so najverjetneje dobila na podlagi besed, s katerimi so se začenjali verzi v neohranjeni pesmici, ki je bila namenjena učenju abecede.

Vrstni red črk je tak zato, ker sta jih Ciril in Metod razvrstila po grškem vzoru. Grška abeceda gre namreč tako: Alfa, Beta, Gama, Delta, Epsilon, Zeta, Eta, Theta, Kappa …

Kijevski listki

Kijevski listki so najstarejši ohranjen zapis v slovanskem jeziku; izvira iz 10. stoletja. Najden je bil na akademiji znanosti v Kijevu, kjer ga hranijo še danes. Ohranjenih je 7 takih listov, kar nanese 13 strani besedila. Kot vidimo, je bilo branje težavno tudi zaradi tega, ker niso uporabljali velikih začetnic, med besedami znotraj povedi pa niso delali presledkov.

Seveda pa Ciril in Metod nista mogla le prekopirati grških črk minuskulne pisave in jim dodati novo stilsko podobo. Za vsak slovanski glas sta namreč želela ustvariti svojo črko, grščina pa nekaterih slovanskih glasov ne pozna. Zato so se črke F, H, C, Č in Š znašle na koncu abecede, le Ž so verjetno zaradi sorodnosti z Z-jem postavili zraven le-tega, V, ki ga v grški abecedi prav tako ni, pa so postavili za B zato, ker so v določenem obdobju beto izgovarjali kot /v/. Te črke niso podobne črkam iz grške minuskule (torej pisane pisave), ampak črkam iz orientalskih pisav, kot so hebrejska, koptska, samaritanska itd.

Na to, da je namen pravil, kršiti jih, očitno nista pozabila niti Ciril in Metod. Čeprav sta ustvarila črke za vse druge slovanske glasove, pa nista ustvarila posebne črke za glas /j/. Namesto tega sta malo zakomplicirala in večini samoglasnikom dodala dvojnico z J-jem, npr. a – ja, e – je, u – ju itn. Število črk se je seveda hitro povečalo, poleg tega pa že v zgornjih imenih črk vidimo, da se pojavljajo dodatne črke, kot so ě, y ter poglasnika ь in ъ.

Pregledno predstavljeno starocerkvenoslovansko azbuko si lahko pogledaš na Wikipedii. Če imaš kakšno vprašanje, pusti komentar; upam, da bom znal odgovoriti.

Domen

  • Share/Bookmark
 

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !