Beli gospodarji (III.): Zlato in taborišča

Velika Britanija je po odkritju diamantov leta 1867 zavzela obe burski republiki, Svobodno državo Oranje in Transvaal. Čez nekaj let so jima priznali samostojnost, vendar le za kratek čas. Leta 1886 je potek zgodovine spremenilo odkritje največjih zalog zlata na svetu. Na žalost Velike Britanije, so bile tudi te zaloge na burskih tleh.

Še istega leta je v Transvaalu iz ničesar zraslo mesto Johannesburg. Priseljevanja belih pustolovcev kar niso mogli ustaviti. Le deset let po ustanovitvi je bil Johannesburg največja naselbina na območju današnje Južne Afrike. Izmed 150.000 prebivalcev jih je bila večina tujcev, t. i. uitlanderjev. Bili so nezadovoljni, ker so morali plačevati visoke davke, niso pa mogli odločati o urejanju komunalnih zadev. Ker Velika Britanija zaradi prisotnosti Nemčije na jugu afriške celine ni marala vojne, je Cecil Rhodes računal, da bo bursko oblast strmoglavil z uitlanderskim pučem. Toda puč se je izjalovil in Rhodesove politične kariere, ki je bila dotlej izjemno uspena, je bilo čez noč konec.

Zlatokopi v Južni Afriki

Zlatokopi v Južni Afriki

Velika Britanija je žrtvovala Rhodesa, saj navzven ni mogla upravičiti kriminalnega dejanja. V resnici pa je bilo zlato v Johannesburgu preveč mamljivo, da bi odnehala. Seveda je za Rhodesove načrte vedel tudi britanski kolonialni miniser Joseph Chamberlain (oče poznejšega britanskega premierja Nevilla Chamberlaina).

Stari Chamberlain je v enem izmed govorov napovedal, da bi bila vojna v Južni Afriki »najresnejša, kar jih je kdaj bilo«. Usodno so zvenele tudi besede predsednika Južne Afrike (prej Transvaala) Paula Krügerja: »Ta vojna se lahko konča le na dva načina. Lahko nas povsem iztrebijo ali pa bomo zmagali.« Vse to se je začelo uresničevati, ko je Južnoafriška republika po neprestanih političnih napadih leta 1899 napovedala vojno britanskemu imperiju.

Buri, opremljeni z vozovi in zastarelim orožjem, so se mnogoštevilčnim britanskim vojakom kar dobro upirali, vendar nasprotniku vseeno niso bili kos. Velika Britanija je čez leto dni razglasila zasedbo Oranja in Južne Afrike. Vladi obeh burskih republik sta se umaknili v ilegalo, z njima pa seveda tudi njuna vojska. Buri zdaj niso več skušali posnemati državne vojske, ampak so začeli gverilsko bojevanje, ki jim je bilo precej bolj pisano na kožo. Pri osvajanju ozemlja so se namreč proti temnopoltim zmeraj bojevali tako, da so državljani sami sestavili skupine jezdecev, prispevali orožje in izbrali generala.

Burske vojne

Burski gverilci leta 1900. Vir: public.fotki.com.

Vojna se je po britanskem slavju v Pretorii v bistvu šele začela. Še več: Buri so jo gverilsko razširili celo na območje britanske Kaplandije. Ponoči in v manjših skupinah so napadali transporte in skladišča, razstavljali železniške tire ter zasedali manjša mesta. To je bila prva gverilska vojna v moderni zgodovini.

Medtem ko so se otroci v Evropi, predvsem v Nemčiji, igrali Bure in Angleže, je parlament v Londonu besnel, zakaj četrt milijona vojakov ne more opraviti s peščico banditov. Zamenjali so britanskega vrhovnega poveljnika v Južni Afriki. To mesto je zasedel Horatio Herbert Kitchener. Imel je rešitev za bursko vprašanje: »Morali bi jih segnati v kletke kot divje živali, le tako bi jih lahko ujeli.« Za to metodo je sam iznašel tudi izraz: concentration camp.

Z bodečo žico so obkolili in prepletli Oranje in Transvaal, znotraj pa so do tal požgali kmetije, tako da se burski gverilci niso mogli več nikamor zateči. Ženske, starce in otroke, ki so živeli na kmetijah, so skoncentrirali v taboriščih. Armada je postavila šotore in razdelila oddeje, to pa je bilo vse; nobenih stolov, posod ali česarkoli drugega. Internirali so 118.000 belcev in 48.000 črncev. V enem letu je umrlo čez 20.000 belcev, medtem ko črnskih žrtev niso šteli. Čeprav so bila taborišča mila v primerjavi s poznejšimi nemškimi taborišči v Evropi, je bil celo del javnosti na Otoku pretresen nad tem, kako hladokrvno in sistemsko natančno je ukrepala njihova vojska.

Burske vojne: mati s shujšanim otrokom.

Burska koncentracijska taborišča: mati s shujšanim otrokom. Vir: public.fotki.com.

Ko so požgali kmetije in njihove družine strpali v taborišča, so bili burski gverilci kot ribe na suhem. Leta 1902 so sklenili mir. To je bil za Bure hud poraz, saj sta Transvaal in Oranje izginila z zemljevida. Zdaj je Velika Britanija zasedala celotno območje današnje Južnoafriške Republike in ga tudi uradno spojila v eno kolonijo, v eno enoto. Vseeno pa na ozemlju nekdanjih burskih republik niso spreminjali dotedanjega burskega rasnega sistema. Prav nasprotno: potem, ko je že Cecil Rhodes v Kaplandiji dvignil davčni prag za volilno pravico, so zdaj temnopolti tudi na ozemlju zunaj nekdanjih burskih republik izgubili pasivno volilno pravico (pravico biti izvoljen).

Leta 1908 je bila razglašena Južnoafriška unija, ki je bila samoupravni dominion britanskega imperija. Dobila je torej tak status, kot so ga imele Kanada, Avstralija in Nova Zelandija. Z ustanovitvijo Južnoafriške unije je bilo konec vseh liberalnih načel, za katere se je nekoč borila Velika Britanija.

Domen

Beli gospodarji (I.): Kolonije in suženjstvo
Beli gospodarji (II.): Buri in Veliki trek

  • Share/Bookmark
 

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !