Beli gospodarji (IV.): Začetek apartheida

Južna Afrika se je leta 1908 združila pod britansko oblastjo, s čimer se je uresničil sen Cecila Rhodesa. Toda že na prvih parlamentarnih volitvah je zmagala burska stranka in tako so Britanci pravzaprav napravili uslugo Burom.

V parlament so bili izvoljeni le belci, saj so Britanci ob združitvi v tem določilu Burom popustili. Prav tako se večina temnopoltih ni mogla udeležiti volitev niti kot volivci, razen tistih, ki so živeli na območju nekdanje britanske Kaplandije (južni del Južne Afrike s Cape Townom). Skupščina belcev je kmalu po volitvah odpravila še ta zadnji ostanek črnske volilne pravice.

Ukinitev volilne pravice pa še zdaleč ni bilo vse. Leta 1913 je skupščina potrdila zakon o ozemlju domorodcev (Native Land Act), ki je bil podlaga za ustanavljanje črnskih rezervatov. Ustanavljali so jih na odročnih predelih, vanje pa so izganjali »odvečne« črnce. Zunaj rezervatov črnci niso smeli posedovati zemlje ali je obdelovati.

Rasna segregacija

Podatki o razlikah med standardom belopoltega in temnopoltega prebivalstva iz leta 1978.

Točno deset let pozneje so sprejeli še zakon o mestnih območjih za domorodce. Z njim so uredili položaj tistih črncev, ki so ostali v mestih, torej na »belem ozemlju«, ker so bili kot delovna sila preprosto nepogrešljivi. Zakon je pomenil pravno podlago za ustanavljanje črnskih getov v belih mestih. Najbolj znan geto je Soweto v Johannesburgu.

Na omenjenih dveh zakonih je temeljil apartheid, ki je trajal do leta 1994 in o kakršnem se učimo v šolah.

Taki ureditvi so se, zanimivo, prvi uprli Indijci. Ti so živeli na ozemlju nekdanje kolonije Natal (na zahodu Južne Afrike, kjer je danes Durban). V Južno Afriko so prišli v 19. stoletju, ko so britanski veleposestniki z njimi sklepali pogodbe za obdelovanje plantaž. Njihov upor je vodil nihče drug kot Mahathma Gandhi. Upor mladega odvetnika se je začel, ko je izgubil vozovnico za prvi razred, sprevodnik vlaka pa ga je pozval, naj prestopi v vagon za prtljago.

Gandhi je organiziral proteste, ki so temeljili na tem, da so protestniki namerno kršili pravila, nato pa se pustili kaznovati. Ko so oblasti Indijcem prepovedale prestopati meje Natala, so to namerno počeli, prav tako pa so zažigali osebne izkaznice, na katerih je bila navedena rasna pripadnost. Z upori so res dosegli, da so nekatere omejitve za Indijce omilili. Mladi odvetnik brez izkušenj iz Južne Afrike pozneje verjetno ne bi postal osvoboditelj Indije.

Apartheid

Plaža samo za belce. Vir: Sunday Times.

Medtem je med Buri prišlo do razkola na dve struji. Prvi so bili zadovoljni s situacijo, ki so jo dosegli. Drugim pa ni bilo dovolj le to, da so prevzeli zakonodajno in izvršno oblast v celotni, združeni Južni Afriki. Med njimi je bil minister za vprašanja domorodcev, James Hertzog. Objavil je t. i. dvojno tezo: torej ne le o ločitvi belih in črnih, ampak tudi o ločitvi belih in belih – Burov oz. Afrikanerjev in Britancev.

Prišlo je do več afrikanerskih uporov, ki jih je afrikanerska vlada zatrla. Še bolj nasilno pa je vlada zatrla proteste belega proletariata, ki je nastal po drugi svetovni vojni. Bele proletarce je še posebej bolelo to, da so bili kot člani izbrane rase ponižani na raven črnskega proletariata.

Vodilna Južnoafriška stranka je tako na volitvah leta 1924 doživela poraz, na oblast pa je prišla Nacionalistična stranka. Nov premier je postal James Hertzog.

V njegovi vladi so začeli dosledno izvajati tudi tista določila o rasnem združevanju, ki se jih prej, na primer zaradi interesov industrije, niso popolnoma držali. Poroke in spolni odnosi med belimi in črnimi postali prepovedani in strogo kaznovani. Uradni jezik poleg angleščine ni bila več nizozemščina, ampak afrikanščina, s čimer so Buri pretrgali zadnjo simbolno vez z Nizozemsko.

Rasna segregacija

Stranišče za belopolte moške.

Hertzog je naredil tudi korak k pretrganju vezi z Veliko Britanijo. Leta 1931 je Južna Afrika v statutu Westminstra dobila popolno samostojnost znotraj Commonwealtha. Britanski spodnji dom zdaj ni imel več pravice do veta proti južnoafriški zakonodaji. Zadnja vez z Veliko Britanijo je ostala krona.

Herzogu se je zdelo, da je zdaj naredil vse, kar je potrebno. Pomiril se je z Janom Smutsom, vodjo Južnoafriške stranke, od katere so se nacionalisti odcepili. Ko ga je povabil v svoj vladni kabinet, pa so še skrajnejši Buri to doživeli kot izdajo.

Kot kaže, je Hertzog, oče teze o dvojnem razlikovanju, na koncu vendarle doživel manjše razodetje: »Kdaj bo izumrla ta bedasta ideja? Nekateri so prepričani, da jih je Bog izbral, naj vladajo drugim. Afrikaanerski narod je globoko zbredel. Že išče zavetje, od koder bi rad sejal spore med rasami, nemir med narodom in prepir med brati. Kaj naši otroci nimajo višjega ideala, kot je rasno sovraštvo in rasna prevlada?«

Toda duhov, ki jih je sam priklical na površje, zdaj ni mogel več pomiriti. Fašizem je bil v 30. letih 20. stoletja v vzponu in zaobšel ni niti Južne Afrike.

Domen

Beli gospodarji (I.): Kolonije in suženjstvo
Beli gospodarji (II.): Buri in Veliki trek
Beli gospodarji (III.): Zlato in taborišča

  • Share/Bookmark
 

En odgovor na “Beli gospodarji (IV.): Začetek apartheida”

  1. Miha  pravi:

    Zanimivo branje. Kar težko si predstavljam, da se je to res dogajalo (ali se dogaja).

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !