Družinska skrivnost

Prispevek iz nove številke revije Narobe:

DRUŽINSKA SKRIVNOST: MOJ OTROK JE GEJ/LEZBIJKA

O starših gejev in lezbijk skorajda ni raziskovalnih podatkov, o njih se ne govori. Zdi se, kot da ne obstajajo. Tudi na moje povabilo v raziskavo o starših istospolno usmerjenih otrok se dolgo nihče ni odzval.1 V večini primerov se je ustavilo že pri samih posrednikih, pri njihovih otrocih. Veliko jih je povedalo, da doma še niso razkriti. Tisti, ki so, niso želeli drezati v osje gnezdo. Prepričani so bili, da njihovi starši ne bodo želeli sodelovati v takšni raziskavi.

Na koncu sem slišala sedem maminih in dve očetovi zgodbi. To so zgodbe o njihovem razumevanju in doživljanju otrokove istospolne usmerjenosti.

Mislim, da smo bili vedno srečni razen takrat, ko je bil usodni trenutek, ko sem zvedela na nepravi in usodni način, kaj je moj sin. (Erika, 56 let)

Vse nam je šlo tako lepo, šla sta v Ljubljano na faks, hči je končevala srednjo šolo, lepo smo se razumeli, potem pa ta informacija. (Gal, 47 let)

Težki so bili začetki, z bajto in vsem, in težak je bil konec, ko sem zvedel za sina. (Ferenc, 60 let)

Otrokovo razkritje istospolne usmerjenosti je vsaj za nekaj časa lahko razlog za nekakšno družinsko »nesrečo«. Zdi se, da za takšno informacijo iz otrokovih ust nikoli ni pravi čas. Toda v besedah staršev je razbrati, da jim je pomembno, kdaj, kje in kako se jim otrok razkrije. Večini staršev, ki so sodelovali v raziskavi, so se otroci razkrili pred osmimi leti in več. Pred razkritjem o otrokovi istospolni usmerjenosti praviloma niso razmišljali, niti slutili niso tega. Istospolna usmerjenost hkrati ni bila tema njihovih družinskih pogovorov.

Zvedela sem v Ljubljani, v lokalu. Bil je tak lokal za ženske, polno deklet je bilo notri in gužva. Takrat sem ga vprašala, če se ne misli navezati na nobeno žensko in v tisti gužvi mi je rekel: »Jaz se gej!«. Nisem ga takoj slišala, kaj je rekel. »Sem gej, me ne zanimajo ženske,« je še enkrat ponovil. Šele po petih minutah sem ugotovila in dojela, kaj mi je rekel. Če me takrat ni kap, potem me ne bo nikoli! Ker je bil tako direkten in vse je bilo na hitro. To ni bilo dobro, moral bi mi povedati na drugačen način, na primer kdaj prej, ko sva se pogovarjala tudi pozno ponoči. (Erika, 56 let)

Neposredno razkritje doma, v varnem okolju, in ob pravem času, ko imata tako tisti, ki se razkriva, kakor njegov starš, dovolj časa, da se o vsem pogovorita, je po pripovedovanju staršev najprimernejši način razkritja. V prvih mislih in izrečenih besedah staršev po otrokovem razkritju je zaznati potrditev slutnje (»Ja, v redu, saj sem itak vedela«), brezpogojno starševsko ljubezen (»Rekla sem ji, da jo imam vseeno rada«), dvom in zanikanje (»A misliš resno, kar sedaj govoriš? Si prepričan v to, kar si rekel?«) ali rekonstrukcijo realnosti znotraj nevidne heteronormativnosti (»Šele po petih minutah sem ugotovila in dojela, kaj mi je rekel. Če me takrat ni kap, potem me ne bo nikoli.«) .

Za opis počutja ob razkritju je težko najti prave besede. Hkrati ni pravil, kako bodo starši reagirali in se odzvali na novo situacijo. Sogovorniki v raziskavi so se odzvali na različne načine. Za večino med njimi je bilo podoživljanje in spominjanje na otrokovo razkritje čustveno naporno. In marsikateremu so ob tem pritekle solze.

Izključil sem ga iz družine. Še vedno ima vse, ima svojo sobo, a vseeno zame to ni več to. Živi obup, ko sem zvedel. (Ferenc, 60 let)

Počutila sem se slabo, nisem se hudovala. Sprejela pa sem z molkom in kasneje poskusila to tudi preprečiti. (Deja, 78 let)

»Nič, čisto sem bila onemogla. Jokala sem, bila sem fertik. Spraševala sem se, zakaj moram ravno jaz to imet’. Še danes ne morem preko tega, na nek način … Potem vem, da sem zbolela, dobila sem povečan pritisk …« (Breda, 67 let)

»Rekla sem ji, da jo imam vseeno rada.« (Cilka, 50 let)

Čeprav razkritje pomembno vpliva na družinsko dinamiko, je otrok po razkritju vendarle še vedno ista oseba. Le da imajo starši o njej dodatno informacijo, na katero praviloma niso pripravljeni. Še več. Ob razkritju se jim praviloma podrejo heteronormativna pričakovanja glede otrokove prihodnosti. Starši zato potrebujejo čas, da se otrokove istospolne usmerjenosti navadijo in/ali jo sprejmejo.

Zdaj mislim drugače. V tistem momentu ne pomisliš, da on ostaja isti, da je to samo ena nova informacija o tvojem otroku. Pomislila sem na potomce, kaj bodo rekli ljudje. Zdaj me to ne potre več. (Erika, 56 let)

Pomembno mi je bilo, da se mi je sin zaupal in razkril. Sama sem seveda prav tako potrebovala nekaj časa, da sem se popolnoma sprijaznila s to informacijo. (Hana, 48 let)

Nihče od sodelujočih staršev ni mogel točno opredelil, kdaj se je »navadil« na otrokovo spolno usmerjenost oziroma se je z njo sprijaznil. A ne glede na to, je dejstvo, da otrokovo razkritje tudi starše potisne v klozet. Mnoga vprašanja, problemi in družbeni predsodki, s katerimi se soočajo geji in lezbijke, niso tuji njihovim staršem. Ti so kot enega od ključnih problemov izpostavljali homofobične odzive okolice, njihovo nesprejemanje in zahrbtnost.

Ja, sosedi so bili nekoliko zadržani. Vesela sem bila, če se je kdo želel o tem pogovarjati, ampak jim je bilo nerodno. Najhuje je bilo to, da sem vedela, da se pogovarjajo za mojim hrbtom. (Breda, 67 let).

Starši so po otrokovem razkritju lahko tudi žrtve psihičnega in fizičnega nasilja ter diskriminacije.

Ogromno je bilo očitanja od ljudi. Prišlo je tudi do fizičnega obračuna. Raznorazni problemi. Žalitve so vsak dan na vidiku. (Erika, 56 let)

[Imel sem] težave s tem, ko te ljudje drugače gledajo in ignorirajo. To ni Ljubljana. To je vas in tukaj te ljudje popolnoma drugače gledajo in izklopijo iz družbe. (Ferenc, 60 let)

Informacija o otrokovi spolni usmerjenosti lahko vpliva tudi na kakovost ali obstoj partnerskega odnosa, v katerem sta starša. Slednje še posebej velja v tistih primerih, kadar partner ni otrokov biološki starš.

»Moram reči, da sem sama imela največ dilem, kaj bo to pomenilo za najino partnerstvo z možem. Glede na to, da je bilo v njegovi družbi vedno veliko vicev na račun homoseksualcev in da so bili vici zelo grobi, sem se bala, kaj bo. Zavedala sem se, da je bilo v tistem obdobju najino partnerstvo na preizkušnji. Spraševala sem se tudi, kako in če sploh bosta to sprejela hči in pa možev sin iz prvega zakona. (Hana, 48 let)

Starši so v intervjujih pogosto izpostavljali, da so bili v svoji glavi soočeni z množico vprašanj, na katera niso imeli odgovorov. Spraševali so se po usodi (»Sigurno sem se vprašal, zakaj ravno moj sin.«), vračali so se v preteklost in bili osredotočeni predvsem nase in na svoje morebitne napake v vzgoji (»Iskala sem napake za nazaj, če sem kaj narobe delala ali ga nismo prav vzgajali, in če smo sami krivi, da je do tega prišlo.«), nekateri pa so odgovore iskali v bioloških interpretacijah homoseksualnosti (»Otrok se tak rodi, po moje ima premalo moških hormonov.«). Izražali so tudi zaskrbljenost za otrokovo prihodnost. Osebni strahovi so se nanašali na potomstvo in vlogo starega starša (»Ali bom babica/dedek?«), skrbelo jih je za otrokovo sprejetost v homofobični družbi (»Strah me je bilo, kako ga bo družba gledala«), strah jih je bilo pred homofobičnim nasiljem (»Strah, da ga ne bodo kje napadli, ker je istospolno usmerjen«) in spolno prenosljivimi boleznimi (»Da bo menjaval partnerje in dobil kakšno bolezen.«). Zaznati je bilo tudi zmotno prepričanje, da je istospolno usmerjenim nesreča imanentna (»Bala sem se, da sin zato, ker je gej, ne bo srečen.«).

Starši so večino informacij o homoseksualnosti dobili iz medijev, institucionalne oblike psihosocialne pomoči pa večinoma niso koristili (»Pomoči nisem potrebovala. Saj ni konec sveta.«), čeprav so pripovedovali o obisku osebnega zdravnika, psihiatra in Društva informacijski center Legebitra. Najpomembnejši jim je bil varen prostor za pogovor in sogovornik, s katerim so lahko delili svoje doživljanje otrokove spolne usmerjenosti.

»Pravzaprav [sem potrebovala] samo to, da sem se lahko z možem o tem odprto pogovorila. To sem potrebovala in to sem dobila. Pomembno je, da imaš okoli sebe ljudi, s katerimi lahko o tem govoriš, ki jim lahko zaupaš. Sicer je prav, da imaš možnost, da greš na nek pogovor, kjer te nevtralna oseba posluša in da imaš možnost predelati strahove. « (Hana, 48 let)

Mnogi starši so na samem začetku, po prejeti informaciji, da je otrok istospolno usmerjen, šokirani, razočarani, potrti in zaskrbljeni. Prav zaradi tega so nekateri ocenili, da se je njihov medsebojni odnos z otrokom po razkritju poslabšal.

»Malo se je [poslabšal], sigurno. Malo bolj napet odnos, malenkost odtujila sva se.« (Gal, 47 let)

V stiski so bili sami, hkrati pa so se zavedali, da tudi otroku ni lahko.

»Nekaj časa mu nisem upala reči, da ga imam rada, kar si zdaj upam. Nisem ga upala objeti, kar si zdaj upam. Ne, kot osebo nisem nikogar pogrešala. Edino njega, da bi ga imela bolj blizu. Da bi ga večkrat stisnila. Slutila sem, da tudi on mene potrebuje. Jaz sama ljubezni od staršev nisem imela, nisem pa vedela, kako se približati sinu in hkrati sem mu hotela nuditi oporo, četudi je bilo zame to zelo boleče.« (Deja, 78 let)

Po več kot osmih letih po razkritju je večina mojih sogovornikov in sogovornic menila, da otrokova spolna usmerjenost ne sme biti razlog za medsebojno odtujenost ali nerazumevanje. Spoznali so, da njihova ljubezen do lastnega otroka nima meja, in da je za slehernega posameznika pomembno, da živi to, kar je.

Avtorica Taja Borštnar, revija Narobe

  • Share/Bookmark
 

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !